Tudi menihi so bili udeleženi v vsem tem dogajanju. Ljudje so v njih videli pomočnike, ki jim lahko pomagajo. Opat Avguštin in ekonom pater Placid sta pogosto posredovala za ljudi, ki so jih Italijani hoteli odpeljati v izgnanstvo. Veliko sta jih rešila. Tudi imetje sta pomagala reševati. Velikokrat sta posredovala tudi za ujete partizane in njihove sorodnike, da jih niso poslali v tuje kraje. Menihi so imeli to prednost, da so dobro znali jezik novih gospodarjev. Ljudje so jim zato zaupali in jih prosili za pomoč. Za stiške menihe ni bilo pomembno, kaj je bil kdo. Vsakemu, ki je bil v stiski, so priskočili na pomoč, pa četudi je bil drugačnega mišljenja. Vsak človek je bil dragocen v njihovih očeh. S početjem komunistov se seveda niso strinjali, nikoli pa jim niso odrekli pomoči.
Stiško gospodarstvo je bilo zaradi vojnega dogajanja zelo okrnjeno, a kljub temu je samostan živel dalje. Treba je bilo dobro pomisliti, kako preživeti vso samostansko družino, duhovnike begunce in še komu pomagati. Pater Placid je bil mož molitve, zato mu je to dobro uspevalo.
Opat Avguštin je vedel, kaj vse lahko prinesejo vojna leta. Imel je izkušnjo iz prve svetovne vojne. Skušal je, da bi ostalo vsaj malo rezervnih sredstev, če bi bilo treba zapustiti samostan in bežati. Bratu mizarju je naročil, naj predela stopnico na pevskem koru. Dal je staro odstraniti. Nova, ki jo je brat mizar naredil, je bila votla. Kljub vsemu je bila zelo masivna in težka, da nihče, ki je stopil nanjo, ne bi začutil, da je votla. Vanjo je skril nekaj denarja, ki bi ga razdelil med brate, če bi bilo treba na hitro bežati. Mislil je na vse. V tem času je bil v skrbeh za svoje menihe. Še bolj dolgo v noč je ostajal v cerkvi in molil, da bi ljubi Bog varoval vsakega brata, saj so mu bili vsi dragoceni. Še zlasti je molil za tiste, ki so bili najbolj izpostavljeni. Za ekonoma patra Placida, za šoferja brata Hijacinta in druge.
Kljub temu da je bil vsak brat dragocen v samostanu, je bil opat Avguštin toliko velikodušen, da je poslal tri svoje menihe na pomoč v Poblet. To je bil znamenit samostan v Španiji kakih 60 kilometrov oddaljen od Barcelone. Italijanska kongregacija ga je želela obnoviti, zato je prosila za pomoč tudi v Stično. V Poblet so odšli pater Evgen Fiderer, ki je postal prior v obnovljenem samostanu, pater Rafael Ašič je postal v Pobletu učitelj novincev, pater Stanislav Mali pa je pomagal, kjerkoli je bilo potrebno. Treba se je bilo naučiti jezika. A doma je bilo premalo časa. Odšli so jezikovno nepripravljeni. Toda imeli so dobro podlago v odličnem znanju latinskega jezika.
Čeprav se je vojna vihra razbesnela do konca, menihi v Stični niso počivali. Svoja opravila so opravljali vestno in načrtno. Lotili so se prevajanja mašne knjige. Voditelja tega načrta sta bila pater Metod Turnšek in pater Tomaž Kurent. Pridno so sodelovali tudi drugi menihi. V veliko pomoč jima je bil pater Rafael Ašič, dokler ni odšel v Španijo. Kolikor je imel prostega časa, se je tudi pater Simon Ašič posvetil prevajanju Rimskega misala. Bil je dobro podkovan v latinskem jeziku pa tudi druge jezike je dobro obvladal.
Vojna se je razbesnela po vsem svetu. Povsod je bilo veliko trpljenja, bede, in smrt je kosila na vseh koncih. Tudi v slovenskih deželah je bilo tako. Veliko gorja je naredil okupator, ki je zasedel Slovenijo in ji vsiljeval tuj jezik in drugačne običaje. Ljudje so se znašli, kakor so vedeli in znali. Dodaten strah pa so po vaseh naredile komunistične enote, ki so se skrivale po gozdovih. Veliko nedolžnih ljudi so pobile brez kakršne koli obsodbe in ne da bi jim dokazale kakšno krivdo. Pogosto so botrovale stare zamere, ki so kdaj bile med sosedi.
Ker so se ljudje bali likvidacij, so se možje po vaseh organizirali v skupine, ki so vasi vsaj nekoliko stražile pred komunističnimi skupinami. Tako so nastale vaške straže. Bile so odgovor v sili na strah in grozo, ki so jo po vaseh sejali komunistični odredi. Ko je poleti 1943 kapitulirala Italija, je nastala še večja zmeda. Partizanske skupine so se večale in organizirale v prave vojaške formacije. Tudi orožja so si nabrale. Začele so delovati kot edine sile, ki bi lahko osvobodile domovino. To je lepo in domoljubno dejanje. A za bregom so komunisti imeli druge načrte. Skupaj z osvobodilno vojno so hoteli izvesti tudi komunistično revolucijo po vzoru Rusije. Zato so bili v najvišjih organih samo zavedni komunisti.
Ker so ubijali nedolžne ljudi, ki se z njimi niso strinjali, so se vojaki iz jugoslovanske vojske in tudi domači možje organizirali v pravo vojaško enoto, ki je varovala Stično in okolico pred partizanskimi vdori in tudi pred Nemci, ki so zagospodarili v Ljubljanski pokrajini. Po kapitulaciji Italije so jih z zvijačo zajeli partizani in razorožili.
Istega dne je bil na poti tudi pater Placid. Nič hudega sluteč je šel na vlak in bil namenjen v Ljubljano. Partizani so ga opazili, ustavili so vlak in ga pridružili drugim ujetnikom v gostilni. Tam je bil skupaj z njimi zaprt. Nameravali so jih odpeljati z vlakom v Trebnje, da bi jih sodili na partizanskem sodišču. Pater Placid je zastavil vso svojo besedo in se tako dolgo pogajal, da so vse ujetnike premestili v Stično. Čeprav so bili v samostanu, so bili zelo zastraženi. V samostanu so bili zaprti štiri dni. Bila je možnost, da bi pobegnili. Posebej pater Placid, ki je poznal vsak kotiček samostana. Toda mislil je na druge. Če bi pobegnil on, bi se komunisti maščevali nad drugimi. Zato je hotel biti z njimi deležen trpljenja. Bil je miren, saj se je zavedal, da ni nič hudega storil.
Po štirih dneh so jih odpeljali na vlak in naprej v Trebnje. Tam so bili zaslišani in sojeni. Imeli so možnost, da so se zagovarjali. Pater Placid je bil glavni pogajalec. Na koncu so jih spoznali za nedolžne, a morali so obljubiti, da se bodo takoj po vrnitvi domov pridružili partizanskim enotam. Če so si hoteli rešiti življenje, so morali obljubiti tudi to.
Z vlakom so se vračali domov. V Stični so se morali javiti partizanski oblasti, saj je bila Stična do prihoda Nemcev v partizanskih rokah. Ob vrnitvi so se možje dogovarjali o pobegu. Toda pater Placid ni o tem hotel nič slišati. Bil je prepričan, da se mu ne more nič hudega zgoditi, saj je bil nedolžen.
Po nalogu komunističnih vrhov je bil pater Placid z nekaj drugimi spet zaprt. Stiški komunisti so dobili opozorilo iz Ljubljane, da so izpustili nekaj hudih belogardistov. Odpeljali so jih v novomeške zapore. Skupaj s patrom so aretirali še njegovega rodnega brata patra Mavra Grebenca in patra Tomaža Kurenta. Tam jih niso obdržali dolgo. Patra Mavra in patra Tomaža so v Novem mestu izpustili, patra Placida pa so odpeljali naprej v Kočevje.
Ko so partizani zajeli Turjak, so tam ujeli skupino bogoslovcev in duhovnikov. Tudi te so odpeljali v kočevske zapore, ki so bili takrat v Auerspergovem gradu. Tam so bili tako imenovani kočevski procesi, na katerih so mnoge obsodili.
Imeli so možnost, da so se zagovarjali. Toda njihovi zagovori niso imeli nikakršne veljave. Tedaj je med komunisti veljal dogovor, da je treba pobiti vse, ki ne soglašajo z Osvobodilno fronto. Kot duhovnik pater Placid z njo ni mogel sodelovati.
Kot cistercijan je sodeloval pri urejanju revije Kraljestvo Božje. V njej so stiški menihi pogosto svarili ljudi pred zankami brezbožnega komunizma. Zato mu domači komunisti niso mogli biti naklonjeni. Pater Placid je imel kot ekonom veliko stikov z ljudmi. Gotovo je bil seznanjen z nastajanjem komunističnih skupin v okolici samostana in je tudi poznal vsaj nekatere izmed aktivistov.
Velik vpliv na potek sojenja so imeli domači aktivisti, ki so običajno že pred »pravo obsodbo« obsodili svojega ujetnika na smrt. Tako se je zgodilo tudi v primeru patra Placida. Skupina stiških aktivistov je napisala smrtno obsodbo. Navzoči so jo podpisali in oddali naprej. Eden izmed njih se je pozneje izgovarjal, češ da je bil zelo vinjen in ni vedel, kaj podpisuje. Sodili so jim in jih obtoževali vseh mogočih stvari, za katere niso niti vedeli. Ujetniki pa so še vedno imeli upanje, da bodo izpuščeni. Pod prisilo so morali podpisati izjavo lojalnosti z Osvobodilno fronto.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar