Nekoč je neki človek sanjal, da hodi po obali v času oseke. Ni bil sam: na njegovi strani je hodil Gospod. Skupaj sta šla skozi življenje in puščala v pesku odtise stopinj, po dve in dve. Gospod je hodil ob njegovi roki … Za hip se je človek ustavil, se ozrl in videl svoje preteklo življenje, tako v dnevih sreče in veselja kot v dnevih bolečine in upanja. A ko si je dobro ogledal sledi v pesku, je videl vzdolž vse poti, ravno tam, kjer je bila najtežja, samo po dve stopinji. Rekel je Gospodu: »Gospod, kako je mogoče, da takrat, ko sem te najbolj potreboval, ko na najtežjem delu poti sam nisem videl izhoda, vidim samo ene sledi? Zakaj si me ravno takrat zapustil?« Gospod ga je z vso ljubeznijo pogledal in na njegovo vprašanje odgovoril: »Moj ljubi otrok, takrat, ko je bilo najtežje, takrat sem te vzel v naročje in sem te nesel.«
Bog nas nikoli ne zapusti. Bog se je učlovečil ravno zato, da bi bil Emanuel, Bog z nami. Že v stari zavezi nam je prerok Izaija zapisal, kako zelo je Bog zvest človeku in ga nikoli ne zapusti. »Zapustil me je Gospod, Gospod je name pozabil.« Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal. Bog je že ob stvarjenju rekel, da ni dobro, da bi bil človek sam, zato s človekom vedno ostaja. Bog se zaveda človekove slabotnosti in njegovih notranjih hrepenenj. Bog je človeka ustvaril po svoji podobi in sličnosti. V človeku zato odseva vsa Sveta Trojica in ima v globini srca zapisano, da bi ustvarjal odnose in z nekom živel. Svete Trojice si ni mogoče predstavljati drugače kot odnosa med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Sveta Trojica je utelešen odnos, je živo dogajanje ljubezni, je ljubezen sama. Zaradi bogopodobnosti ima človek v globini srca tudi hrepenenje po Bogu. Ker je svoboden, ima res možnost, da to hrepenenje v sebi zatre ali zataji. To hrepenenje more usmeriti tudi drugam in ne v Boga: lahko ga usmeri v materialne stvari, lahko si sam ustvari bogove po svoji želji. Toda to človeka ne osrečuje in ne napolnjuje s srečo. Človek je srečen takrat, kadar živi tako, kot mu je prirojeno. To pomeni, da se steza k Bogu in ga išče ter se skuša razdajati za bližnje, ker v njih vidi Božjo podobo. Tudi Jezus je svojim učencem jasno povedal, da jih ne bo zapustil. Povedal jim je, da se bo od njih ločil, a jih ne bo zapustil, ampak bo ostal z njimi in jih še naprej ljubil. »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more sprejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi.«
Toda zakaj kljub tako jasnim Božjim zagotovilom in Božji zvestobi človek čuti, da kdaj ostane zapuščen? V resnici človek ne more biti nikoli zapuščen. Bog je vedno s človekom in mu hoče pomagati. Hoče biti z njim v odnosu in z njim prijateljevati. Ker je v človeka položil tako globoko hrepenenje po Bogu, se mu ne sme in iz ljubezni tudi ne more odtegniti. Barvo temu odnosu do Boga daje človek. Z Božje strani je vedno popoln in zgrajen, s človekove strani pa je drugače. Človek si lahko prizadeva, da bi bil tudi z njegove strani živ in dejaven, lahko pa ga zanemari in umaže. Ravno človek lahko onemogoči Bogu, da bi le-ta zanj veliko naredil. Če človek neha živeti z Bogom, je popolnoma jasno, da ga ne bo tako živo čutil ob sebi. Naša ranjenost po izvirnem grehu nam onemogoča, da bi hrepeneli samo po Bogu. Ta ranjenost povzroči, da v nas zraste napuh, ki nas usmerja vase. V napuhu človek doživlja svojo »veličino«. Sam sebi se zdi bister in moder ter misli, da Boga ne potrebuje. Misli, da lahko uredi svet brez Boga, zato svoj odnos do Boga preprosto razdira ali zapira. Bog človeku ne more več tako razločno govoriti, ker človek ne razume več jezika čiste ljubezni. Sebičnost je spačila njegovo mišljenje in ga oddaljila od Boga. Bog ostaja ob človeku, vendar ga človek ne čuti kot Emanuela, Boga s človekom. Človek čuti Boga kot nebodigatreba in nekoga, ki ogroža njegovo izvirnost. Človek se ograjuje z zidovi in končno ostane ograjen s svojo sebičnostjo in se čuti silno zapuščenega. Ker se je njegovo srce oddaljilo od Boga, je postalo neobčutljivo za Boga in njegova zapuščenost je še večja. Človek postane zapuščen sredi množice, podobno kakor kdo sredi ljudi tujega jezika in kulture. Ker je človek postal nesposoben slišati Božji glas, mu tudi Božje spodbude nič ne pomagajo. Zgodilo pa se je še nekaj: ko je človek zapustil Boga, je zapustil tudi sobrata, človeka. Sebičnost je vedno celostna ko se razraste, človeka popolnoma zapre in loči od Boga in ljudi. Iz te zapuščenosti človeka lahko reši samo popolno spreobrnjenje. Človek se mora zopet naučiti sprejemati Boga in ga vzljubiti. Odnos mora z Božjo pomočjo na novo zgraditi in splezati iz zapuščenosti, s katero se je sam zagradil. Bog človeka nikoli ne zapusti, marveč se človek sam lahko zagradi za zidove zapuščenosti.
Taka zapuščenost pa človeku lahko postane tudi v blagoslov. V skrajni zapuščenosti, ko se mu vsa upanja podrejo in vse sanje razblinijo, postane tako slaboten, da mora reči: ne zmorem več sam, Bog, pomagaj mi! To je začetek spreobrnjenja: spoznanje, da brez Boga ne gre. Boleča izkušnja zapuščenosti človeka opozarja, da se ne sme več predati sebičnosti in graditi sam, ker je v resnici podiral. Prvo, kar je v življenju potrebno, je zgraditi trden odnos z Bogom, potem pa bodo vse druge stvari in dejanja dobro potekala. Človek mora postajati majhen pred Bogom in pred seboj. Samo na ta način lahko postane velik, kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in, kdor se ponižuje, bo povišan.
Obstaja tudi zapuščenost, ki so jo doživljali mnogi svetniki in sam Jezus na križu. Ta zapuščenost ni prava zapuščenost, marveč zaradi trpljenja človek ne more več čutiti Božje bližine. Jezusa Bog Oče ni zapustil, čeprav je zaklical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Oče je bil z njim, le njegova človeška narava je bila tako zelo potegnjena v trpljenje in bolečino, da ga kot človek ni čutil ob sebi. Tudi svetniki so v skrajni zapuščenosti vedeli, da jih Bog ni zapustil. Bili so samo tako zelo izmučeni v trpljenju, da niso čutili Božje bližine. V sebi pa so bili prepričani, da jih Bog drži v svoji ljubeči roki. Občutek take zapuščenosti jim je omogočil še večji korak v ljubezni do Boga. Bog jih ni zapustil, marveč jim je dal možnost, da so ga še bolj vzljubili. Bog nas torej preko občutka zapuščenosti vodi v še tesnejši odnos z njim. Res je križ zapuščenosti težak in bridek, težko ga je nositi. A prav na križu najbolj tesno srečamo svojega Gospoda. On nas v trpljenju najbolj razume, saj ga je sam izkusil. Tudi križ zapuščenosti nas lahko obogati, da v nas vzklije novo življenje. Križ nam v resnici postane drevo življenja.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar