Umrla je stara 94 let na dan svojega godu za praznik Device Marije. Zadnje leto ni več hodila med ljudi. Vedeli so, da je zelo bolna, zato so bili presenečeni, ko so jo prihajali kropit, da na njenem obrazu ni bilo opaziti sledov njenega trpljenja.
Ko
ji je bilo najhuje, ko pri najboljši volji ni mogla premagovati stokanja in
joka, so jo skušali tolažiti : »Saj ni rečeno, da moraš ravno vse pretrpeti. Če
se boš odločila za evtanazijo, ti bodo gotovo ugodili.«
»Mogoče res ne bom zdržala. Ampak, če bom naredila konec, ga bom naredila sama.
Moja duša bo odgovarjala za moj greh, ne bom pa s svojim samomorom
obremenjevala vesti zdravnika ali kogar koli drugega.« Pa se je Bog usmilil
njene duše in jo končno odrešil trpljenja. Umrla je obdana z najdražjimi na
predpraznično noč – pokončna, kot je vedno bila.
Zgodaj je izgubila moža, več kot 40 let je bila vdova. Namigovali so ji, da bi se lahko še enkrat poročila, a se o tem ni hotela niti pogovarjati.
»Poročila sem se enkrat za ta in oni svet,« jih je zavrnila.
Bila je preprosta ženska, a videti je bila dama. Kar koli je oblekla, ji je pristajalo. Imela je le osnovno šolo in nekaj tečajev, a je dajala vtis, da je izobražena. Ko je postala vdova, se je v glavnem zadrževala doma. Skrbela je za vnuke, kuhala za družini svojih hčera in obdelovala vrt. Imela je tudi nekaj dobrih znank, s katerimi so si vsake toliko časa olajšale duše z nedolžnim opravljanjem. Ob nedeljah je hodila k maši, ne pa tudi ob delavnikih, ker je menila, da se z ničemer ne sme pretiravati. Tudi božjih poti ni obiskovala. Pač pa je navdušeno prepevala v cerkvenem zboru. Njeni sopevci so sicer menili, da bi bilo veliko bolje, če bi samo odpirala usta, ali pa še tisto ne. Toda reči se ji tega niso upali, saj so do njene pojave občutili nekakšno strahospoštovanje. Marija je imela s kora prelep pogled po cerkvi oziroma ljudeh, ki so sedeli po klopeh. Tako je vedela za vsako faranko, kako zanemarjeno frizuro ima. Znala je ošvrkniti tudi tiste, ki so skrbele za okrasitev cerkve; včasih je bilo rož preveč, drugič premalo ali pa niso zanje izbrali prave vaze.
V cerkvene reči se sicer ni vtikala, a včasih je znala župniku malce zagreniti življenje. Njeno največje veselje so bila ročna dela. Stalno je prenašala s seboj 'cekarček' s pletilkami in volno ali potiskano 'kotenino', iz katere je ustvarjala najrazličnejše prtičke in z njimi obdarovala vse sorodnice. Potem pa se je odločila, da bo izvezla nov prt za oltar v cerkvi. Podučila se je, kako se veze z zlato nitko in res ji je uspel izdelek, kakršnega domača cerkev ni premogla. Vsem znankam je povedala zanj in komaj čakala 'žegnanjsko' mašo, ko naj bi ga župnik posebej blagoslovil. Toda na praznik pred mašo je namesto svoje umetnine zagledala na oltarju stari prt. Poiskala je župnika in terjala odgovor. Ves prestrašen ji je priznal, da ga je prejšnji večer pokapal z voskom. Skušal ga je oprati, a čeprav se je prt do jutra posušil, ga ni uspel zlikati. Marija je prt vzela domov in poskrbela, da je bil spet kot nov. Toda pričakovana velika predstava je bila mimo in ni imela več veselja z njim.
Župnik, ki je ob grobu povedal nekaj poslovilnih stavkov, je pristavil, da bo v večnosti gotovo sedela pri nebeški mizi, ki bo pogrnjena s prtom, kjer bo gledala svoje zlate angelčke. Verjamem, da sta bila njena zlata angelčka ob njej tudi, ko je zaprla oči za bolečine in trpljenje tega sveta.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar