Jaz sem pogosto, posebno v začetku spreobrnjenja, imel trdo in mrzlo srce, kar me ni sram priznati.
Iskal sem njega, ki bi ga rada ljubila moja duša. Ni mogla še namreč ljubiti tistega, ki ga še ni našla, ali ga je manj ljubila, kakor je želela. Zato ga je iskala, da bi ga bolj ljubila. Saj ga sploh ne bi iskala, če ga že ne bi nekoliko ljubila.
Ko sem torej iskal njega, ob katerem naj bi se ogrel in odpočil moj duh, ki je medlel in otopeval, mi ni od nikoder prišel naproti tisti, ki bi mi pomagal in razpršil gosto meglo, ki je legla na notranje čute, da bi se vrnila pomladna sladkost in duhovna ljubkost. Tedaj mi je duša vedno bolj medlela, trpela in spala zaradi naveličanosti, saj je bila žalostna in blizu obupa in sama pri sebi je godrnjala: »Kdo bo zdržal ob njegovem mrazu (Ps 147,17 ) ?!
Nenadoma pa je, morda ob pogovoru ali pogledu kakega duhovnega in popolnega moža oziroma tudi ob samem spominu na pokojnega ali odsotnega človeka, zavel duh, da so začele teči vode ter so mi bile solze kruh podnevi in ponoči. (prim. Ps 42,4), (14,6).
Mlačnost,
duhovna suhota
Če torej čutiš, da se te loteva odpor, lenoba ali naveličanost, ne izgubi zaupanja in ne opuščaj duhovnih vaj, marveč poišči roko pomočnika in prosi po zgledu neveste, naj te vleče, dokler se ne boš ponovno s pomočjo milosti okrepil in razgibal ter tekel. (21,5).
Mnogokrat se bližamo oltarju z mlačnim in suhim srcem in pričnemo moliti. Če pa vztrajamo, nenadoma prejmemo milost, srce se razširi in osrčje nam napolni obilje Božje dobrotljivosti. (9,7).
Ni komentarjev:
Objavite komentar