Duhovniki, redovnice in redovniki, pa tudi številni laiki imajo vsak dan v rokah molitveno knjigo, ki ji rečemo bogoslužni molitvenik ali kar brevir. V njej so glavna molitvena vsebina svetopisemski psalmi, pa tudi prvo od beril je vedno svetopisemsko in še marsikaj. To je za Svetim pismom in mašno knjigo najsvetejša molitvena knjiga Cerkve. Iz nje vsak dan molimo v imenu Kristusa in Cerkve. Vključujemo se v molitev Kristusa in Cerkve k Očetu. To je dihanje Cerkve, da se v vedno bolj zastrupljenem duhovnem ozračju ne zaduši in ne umre. Posebno dragoceno je to dihanje po kontemplativnih samostanih. Bog ne daj, da bi prenehalo!
Konstitucija o svetem bogoslužju molitveno bogoslužje takole razlaga: »Molitveno bogoslužje je po starodavnem krščanskem izročilu sestavljeno tako, da hvalospev Bogu posvečuje celoten tek dneva in noči. Kadar pravilno molijo ta čudoviti hvalospev duhovniki in drugi, ki jih je Cerkev pooblastila, ali pa verniki, ki skupaj z duhovnikom molijo v odobreni obliki, tedaj je to zares glas neveste, ki ogovarja Ženina, da, je celo molitev Kristusa in vsega njegovega telesa k Očetu« (B 84).
Neka redovnica je pred leti zapisala: »Novo obliko molitve sem odkrila ob izdaji molitvenika Hvalnice in večernice. Z njim se mi je odkrilo bogastvo psalmov. Všeč mi je bil psalmist, ki je tako odkrito, tako neposredno molil k svojemu Bogu. Hotela sem mu biti podobna in tako sem tudi sama poskusila napisati nekaj psalmov. To so bili moji prvi začetki prosto oblikovane molitve.«
Bogoslužni molitvenik je uradna cerkvena molitvena knjiga. Ko se udeležujemo molitvenega bogoslužja, svoje molitve pridružujemo Kristusovim molitvam in molitvam Cerkve, kajti molitveno bogoslužje je »molitev Kristusa in vsega njegovega telesa k Očetu« (B 84).
Vsaka molitev Cerkve, zato tudi molitveno bogoslužje, dobiva svojo moč in učinkovitost od edinosti, s katero je Cerkev povezana s svojim Gospodom, katerega telo je. Krščanska molitev je zato nujno cerkvena. Čeprav jo opravlja kristjan sam zase, vključuje edinost z brati in sestrami in dobiva svojo učinkovitost od Cerkve. Tako nobena molitev, čeprav jo opravljamo zasebno, ni popolnoma zasebna.
Poleg psalmov in drugih delov Svetega pisma pridejo tekom leta na vrsto pomembnejši odlomki iz del cerkvenih očetov in duhovnih pisateljev. Pridružujejo se jim pesmi in odpevi. Vse je urejeno v skladu s cerkvenim letom.
Neki laik naglaša bogastvo življenjske modrosti molitvenega bogoslužja:
»Imam prijatelja, ki ni duhovnik, a vsak dan moli iz brevirja. Včasih mi pripoveduje, kako polne in bogate so tiste molitve. Občudujem ga. In vidim, da so mu dnevi bogati. Besedila niso samo čiste molitve, v njih je tudi veliko modrosti. V življenju nam je modrost potrebna, prav tako ali še bolj kakor znanje in spretnost. Nekaj modrosti je pravzaprav skrite v vsaki molitvi, povsod so poleg spodbude za polnejše in bolj kulturno življenje.«
Z molitvenim bogoslužjem posvečujemo ves dan in vse cerkveno leto. Z njim spolnjujemo naročilo apostola Pavla: »Neprenehoma molite« (1 Tes 5,17).
Glavni molitveni uri sta hvalnice kot jutranja molitev in večernice kot večerna molitev. Molijo jih tudi mnogi laiki. Razen tega spadajo k molitvenemu bogoslužju ura bogoslužnega branja, dnevna molitvena ura in sklepna molitvena ura.
Molitveno bogoslužje ni le javna molitev Cerkve, temveč je tudi »vir pobožnosti in hrana za osebno molitev«. Koncilski očetje zato goreče prosijo »duhovnike in vse, ki se ga udeležujejo, naj se pri molitvi srce sklada z glasom« (B 90). Bogoslužni molitvenik je torej knjiga, s pomočjo katere napredujemo na poti svetosti. Poleg Svetega pisma in svete maše je glavni vir našega duhovnega življenja. Zato ima prednost pred katerokoli drugo molitvijo. Veliko vrednost ima skupno molitveno bogoslužje, pri katerem je Jezus na poseben način navzoč (prim. Mt 18,19s).
Redovni duhovnik piše:«Za sveto mašo dajem prvo mesto molitvenemu bogoslužju. Zavedam se, da moli po meni Kristus in Cerkev, da sem usta Kristusa in Cerkve. Opravljam ga za vso Cerkev in za potrebe vsega sveta. Obenem vanj vključujem tudi svoje duhovne potrebe in svoje pastoralno delo.
Ljubim skupno molitev molitvenega bogoslužja, kakor ga opravljamo po samostanih. K temu me priteguje uspešnost skupne molitve in Jezusova navzočnost pri njej. Jezus namreč pravi: »Nadalje vam resnično povem: Če se dva izmed vas na zemlji združita v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,19s). Nadalje me vabi k skupni molitvi evharistični Jezus, ki nas čaka, da ga skupno počastimo. Končno je skupna molitev temelj bratske ljubezni in jo utrjuje.«
Duhovnik lepo pravi:«Jezus je zame nenadomestljiv zgled in učitelj, kako moram kot duhovnik-srednik v molitvi najti svoje pravo mesto. Zavedam se, da z molitvijo na odličen način opravljam svoje duhovniško poslanstvo, zato mi jo Cerkev naroča kot eno od glavnih opravil mojega duhovniškega dela in življenja.
Velikokrat doživljam, da me ljudje, tudi taki, ki sami redno molijo, prosijo za molitev. Veren človek vidi v duhovniku nekoga, ki mu je bila na poseben način zaupana naloga, da moli za druge.«
Udeležba pri molitvenem bogoslužju je odličen način hoje za Kristusom. Tudi on je molil psalme. Vključujemo se v njegovo molitev in po njem, z njim in v njem prihajamo k Očetu.
Z molitvenim bogoslužjem se pridružujemo Mariji, apostolom in drugim učencem, ki so pri skupnih molitvah uporabljali psalme in druge dele Svetega pisma:
»Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi« (Apd 1,14). »Bili so stanovitni v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha in molitvah ... Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi« (Apd 2,42.47).
Molitveno bogoslužje ima veliko apostolsko moč. Cerkev »neprenehoma hvali Gospoda in prosi za zveličanje vsega sveta ne le z obhajanjem evharistije, ampak tudi na druge načine, zlasti z molitvijo duhovnih dnevnic tj. molitvenim bogoslužjem« (B 83). Tako živimo v stalni povezanosti z Bogom in prinašamo stoteren sad za življenje sveta.
Molitveno bogoslužje je začetek tistega bogoslužja, ki ga bomo vekomaj obhajali v nebesih; »Pri zemeljskem bogoslužju vnaprej okušamo tisto nebeško« (B 8). Seveda je to okušanje, dokler smo na tej nepoveličani zemlji kot tujci in popotniki, še nepopolno. Če se molitvenega bogoslužja udeležujemo s pravim notranjim in zunanjim sodelovanjem, nam daje navzoči Gospod svojo prisotnost na neki način tudi okušati. Vsaj včasih. Nebesa so tam, kjer je in se razodeva ter daje poveličani Kristus. Ker je poveličani Kristus po Svetem Duhu med nami pri molitvenem bogoslužju navzoč, je razumljivo, da je naše zemeljsko molitveno bogoslužje že nekakšno okušanje nebeškega bogoslužja.
Neka uslužbenka je povedala o svoji molitvi tole:«V zadnjem času sem začela moliti brevir. Tako čudovito se mi zdi dneve začenjati z molitvijo in jih z molitvijo končati. Tako osrečujoče je nositi Božjo besedo v srcu ves dan, se je spominjati v veselih in žalostnih trenutkih.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar