V življenju praznujemo različne dogodke, pri katerih je v ospredju sedanjost: rojstvo, diploma, poroka, nova maša. Lahko pa gre za spominsko praznovanje nekega preteklega dogodka na obletnico tega dogodka: rojstni dan, zlata poroka, zlata maša.
V cerkvenem letu je pri praznovanju redko v ospredju sedanjost, kakor je npr. pri posvečenju nove cerkve. Še tu je sedanjost tesno povezana s preteklostjo, s Kristusovo velikonočno skrivnostjo, ki se na zakramentalni način ponavzočuje z vsako mašno daritvijo, zato tudi z daritvijo pri posvečenju cerkve. Vedno gre za spomin preteklega odrešilnega dela. Pomislimo na božične in velikonočne praznike in na vsako nedeljo, ki je spomin Kristusovega vstajenja, v zvezi z njim pa tudi celotne Kristusove velikonočne skrivnosti.
Kristusovega odrešilnega dela se spominjamo vsako nedeljo, skozi vse cerkveno leto, najbolj slovesno pa na velikonočno tridnevje. V božičnem času se spominjamo Jezusovega prihoda na svet in njegove mladosti, v velikonočnem času pa izvršitve odrešenja.
Cerkveno ali bogoslužno leto je po nauku 2. vatikanskega koncila obhajanje svetega spomina odrešilnega dela Jezusa Kristusa. Pri tem se Kristusovi odrešenjski dogodki na neki način ponavzočijo in pridemo z njimi v stik ter se napolnjujemo z zveličavno milostjo (prim. B 102).
V apostolskem pismu »Mysterii paschalis« – s katerim papež sv. Pavel VI. potrjuje Splošne določbe o cerkvenem letu in novi splošni rimski koledar – je zapisano: »Obnavljamo spomin na pretekle dogodke, da bi iz premišljevanja o njih tudi preprosti verniki zajemali pouk in hrano; pa tudi to, da ima obhajanje cerkvenega leta prav posebno zakramentalno moč in učinkovitost za hranitev krščanskega življenja.«
Ponavzočevanje starozaveznih odrešenjskih dogodkov
Cerkveno leto ima svoje osnove že v stari zavezi, kjer se je ljudstvo zbiralo k praznikom v templju. Starozavezno izvoljeno ljudstvo se je rado spominjalo slavnih dogodkov svoje preteklosti, v katerih je gledalo odrešenjsko Božje delovanje. Vse praznike so oblikovali na osnovi spomina na pretekle dogodke. Pri teh praznovanjih ni šlo samo za spomin, temveč za obredno, znamenjsko ponavzočevanje nekdanjih odrešenjskih dejanj. To obredno spominjanje jih je utrjevalo v prepričanju, da bo Bog zdaj pomagal tudi njim, kakor je nekoč njihovim očetom. Vsaka generacija, ki je obhajala spomin preteklega odrešenjskega dogodka, je bila tako deležna Božjega odrešenja. Vsi prazniki v Izraelu so bili povezani z velikonočno rešitvijo iz Egipta. Vsako leto so se z velikonočnim praznikom spominjali izhoda iz egiptovske sužnosti.
Ni šlo samo za spomin na pretekle dogodke. Pretekli odrešenjski dogodki so postali s pomočjo obreda, ki je bil učinkovito znamenje, na neki način navzoči. To se je dogajalo v moči prihodnjega Kristusovega odrešenja. Po bogoslužju se je enkratno preteklo odrešenjsko Božje delovanje podaljševalo in ponavzočevalo v sedanjosti. Starozavezni verniki so iz njega prejemali pouk in duhovno hrano.
V tem bogoslužnem spominjanju in ponavzočevanju preteklih odrešenjskih dogodkov so gledali vnaprejšnje uživanje prihodnjega odrešenja, v katerega so se z obredom vključevali.
Ponavzočevanje novozaveznih odrešenjskih dogodkov
Kristus je starozavezne odrešenjske dogodke dopolnil, prav tako tudi praznovanje teh dogodkov.
Krščanstvo je bilo kot zgodovinsko verstvo vedno navezano na spominjanje preteklih odrešenjskih dogodkov. V veri in bogoslužju ima zato spominjanje osrednje mesto. Kristjani so se v veri in pri bogoslužju takoj od začetka spominjali Jezusovih besed in dejanj. Iz njih so zajemali duhovni pouk in hrano. Svoj vrh je obredno spominjanje Jezusa Kristusa dosegalo v obhajanju evharistije. Spominjanje pa ni samo usmerjanje pogleda v preteklost, ampak gre pri njem za učinkovito ponavzočevanje tistega, kar se je nekoč zgodilo.
To se še posebej dogaja pri nedeljskem bogoslužju, ki so ga obhajali od začetka krščanstva. Vrhunec doseže to praznovanje na velikonočno nedeljo, ki je največji krščanski praznik in so ga kot takega obhajali vsaj od 2. stoletja dalje. Kmalu mu je sledil binkoštni praznik, ki je poleg velike noči najstarejši krščanski praznik. Omenja ga že Tertulijan (+ po 220). V 3. stoletju so uvedli tridnevno pripravo na veliko noč. V 4. stoletju so začeli praznovati praznik Gospodovega rojstva in njegovega razglašenja, ob koncu 4. stoletja pa Gospodov vnebohod. Do papeža Gregorja Velikega (+604) so bili vpeljani že vsi najpomembnejši prazniki, v katerih slavimo Gospodove odrešenjske skrivnosti.
Drugi vatikanski koncil uči, da dobra mati Cerkev celotno Kristusovo skrivnost »razgrne v teku leta: od učlovečenja in rojstva do vnebohoda, do binkoštnega praznika in do pričakovanja blaženega upanja in Gospodovega prihoda« (B 102). Koncil cerkvenega leta ne deli na božično in velikonočno dobo, ampak gleda nanj kot na celoto, v kateri se odvija vsa Kristusova skrivnost.
Spominsko ponavzočevanje Kristusovih odrešenjskih skrivnosti je tesno povezano s Kristusovo navzočnostjo v bogoslužju. Kristus je v bogoslužju navzoč, da ponavzoči svoje pretekle odrešenjske dogodke in besede, predvsem velikonočno skrivnost.
Kako se Kristusove odrešenjske skrivnosti ponavzočijo?
Ko 2. vatikanski cerkveni zbor pravi, da Cerkev v teku leta razgrne celotno Kristusovo skrivnost, nadaljuje: »Ko na ta način obhaja skrivnost odrešenja, odpira bogastvo moči in zasluženja svojega Gospoda, in sicer tako, da te skrivnosti v vsakem času na neki način postanejo navzoče, verniki pa pridejo z njimi v stik in se napolnjujejo z zveličavno milostjo« (B 102).
Ko je koncil naglasil, da Gospodove »skrivnosti v vsakem času na neki način postanejo navzoče, verniki pa pridejo z njimi v stik«, se je s tem dotaknil teorije o navzočnosti misterijev (skrivnosti), ki jo je zagovarjal Odo Casel (+ 1948). Vendar koncil te teorije ni naravnost sprejel, kar kažejo besede »na neki način« (quodammodo). Poleg tega izraz »odpira bogastvo moči in zasluženja svojega Gospoda« kaže bolj na navzočnost sadov skrivnosti odrešenja kakor na navzočnost skrivnosti odrešenja. Koncil hoče naglasiti, da se v bogoslužju Kristusovo odrešenjsko delovanje nadaljuje, verniki pa pridejo z njim »v stik in se napolnjujejo z zveličavno milostjo«.
Kako postanejo Kristusove pretekle odrešenjske skrivnosti v vsakem času in kraju navzoče in dejavne? Gotovo ne tako, da pretekli zgodovinski dogodki postanejo sedanji dogodki. Kalvarija je v zgodovinskem pomenu samo ena. Pri mašni daritvi se ponavzočuje le na obredni in zakramentalni način, ne pa v svoji kruti in krvavi resničnosti. Jezus je samo enkrat trpel in umrl na križu. Pri mašni daritvi je sicer navzoč isti Kristus, ki je nekoč za nas na križu trpel in umrl. Ni pa v pravem pomenu navzoče njegovo trpljenje, ampak le sadovi tega trpljenja.
Kristusove pretekle odrešenjske skrivnosti postanejo v bogoslužju na neki način navzoče po navzočem poveličanem Kristusu. Bogoslužna dejanja ponavzočujejo Kristusove zgodovinske odrešenjske dogodke in besede.
Teologi podajajo tole razlago: Kristus ni samo pravi človek, ampak je tudi pravi Bog. Njegova pretekla odrešenjska dejanja in besede so hkrati dejanja in besede Kristusove Božje osebe. Zato niso omejena na čas in prostor in jih je vedno mogoče ponavzočiti, kajti deležna so Božje večnosti in povsodpričujočnosti. Kristusovo odrešenje je v moči Kristusove Božje osebe pravzaprav vedno navzoča stvarnost. V zgodovinskih odrešenjskih dogodkih je vključena prvina nadzgodovinskosti, večnosti. V bogoslužju se povežemo s Kristusovim odrešenjem in smo ga tudi deležni. Kristusove zgodovinske odrešenjske skrivnosti dobijo posebno učinkovitost pri evharistiji.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar