Po
kratki molitvici zjutraj molim brevir. Na poti k sv. maši zmolim del sv.
rožnega venca, po sv. maši domov pa še en del. Zadnje čase enega tudi po sv.
maši v cerkvi. Ker ne znam meditirati, berem različne molitve na podobicah, ki
jih sama nikoli ne bi znala sestaviti. Verjetno kar precej molim, sicer pa v
pokoju itak imam čas. Imam pa vedno slab občutek ob misli: »To ljudstvo me
časti z ustnicami.« Kadar berem psalm: »Kakor jelen hrepeni po vodi, tako moja
duša hrepeni po tebi«, imam vedno občutek, da lažem, ker nikoli ničesar ne
čutim. Molim, ker sem prepričana, da je tako prav, zavedam pa se, da slabo
molim, kar pa je najbrž boljše, kot če sploh ne bi molila. Edino, kar
pripisujem svoji molitvi, je mir in vdanost v Božjo voljo.
Češčenje
Jezusovega in Marijinega Srca je pri meni povezano kar v molitvi k mojemu
Stvarniku. Sicer sem se posvetila že v dijaških letih. Srcu Jezusovemu smo se
posvetili v šoli leta 1944. Kljub temu, da nimam težav in me molitev čustveno
ne osrečuje, pa sem prepričana, da me je prav molitev, tudi če je slaba,
ohranila v zvestobi veri.
Pater
Simon Ašič mi je nekoč rekel: »Kadar vas zadene kaj neprijetnega, takoj se za
preizkušnjo zahvalite Bogu!« Žal ponavadi to pozabim. Navadno molim samo za
pomoč. Res pa je, da se tudi za malenkosti rada zahvalim. Npr. pozimi vsako
jutro, ko pridem od maše, za toplo stanovanje.
Nika
Ni komentarjev:
Objavite komentar