Marijino poletje in Marija na Muljavi

Vsak letni čas ima svoje praznično obdobje: pozimi je to božični čas, spomladi tedni okoli velike noči, vroče poletje pa je posvečeno Mariji. Tedni med 15.avgustom – praznikom Marijinega vnebovzetja – in 8.septembrom – praznikom njenega rojstva, so še posebej blagoslovljeni in jih imenujemo čas med mašama. Velika maša ali Marijino vnebovzetje je najlepši in največji praznik poletja.

Na ta dan smo šli po navadi k maši na Muljavo. Tamkajšnji razkošni baročni oltar z angelci, ki se hkrati z Marijo dvigajo kvišku, kar sam od sebe pričara slovesno vzdušje vnebovzetja. Takratni muljavski župnik pisatelj Pavel Perko nas je znal pritegniti s pridigo. Ni pozabil omeniti stare legende, kako naj bi Marijina podoba na lipi pred cerkvijo, za katero so gnezdili sršeni, pomagala pregnati Turke. Povedal je tudi, da so Mariji podobne vse matere in so hkrati z njo povzdignjene v nebo zaradi ljubezni, ki jo izkazujejo svojim otrokom. S tem je tudi otrokom povedal, da naše matere prav tako kakor Marija zaslužijo občudovanje in hvaležnost.

Zunaj pred cerkvijo ob pokopališkem zidu se je med tem utaborila višenjska lectarica Perkova Tončka, ki je z zapravljivčkom in sirastim konjem pripeljala na prodaj svoj lect: punčke, srčke, konjičke in še marsikaj. Starši so nam vedno kupili kakšen lect ali pa vsaj bonbone.

Mala maša je bila manj slovesna. Rekli so ji malo žegnanje. Niso pa vabili sorodnikov na kosilo ali pekli potic in štrukljev. Kvečjemu z jabolčnim zavitkom so razveselili otroke, če so bila jabolka že zrela. Takrat se je že začelo šolsko leto in niti k maši nismo mogli. Dan Marijinega rojstva je razen božiča – Jezusovega rojstva in rojstva Janeza Krsnika o kresu, edini rojstni dan, ki ga slavimo v Katoliški cerkvi. Sicer pri svetnikih častimo dan njihove smrti, ko so se rodili za nebesa.

Je pa za obdobje med mašama veljalo tudi, da imajo v tem času zdravilna zelišča še posebno moč. Zato so ženske pridno nabirale rožice za čaje in mazila.

Pred iztekom poletja smo obhajali še praznik Žalostne Matere Božje, ki ji je posvečena stiška bazilika. Trpečo Marijo so vzele za zavetnico mnoge matere, da so z njeno pomočjo laže nosile križ materinstva. Matere vedno trpijo s svojimi otroki. Ne le, ko jih rodijo, njihovo srce teži vse, kar se otrokom hudega primeri v življenju. Kako velik je bil ta praznik, pove tudi pregovor: »Če se na Marijo sedmerih žalost na polju dela, potem zemlja sedem let ne obrodi.«

Valerija