FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji III.Prvo prikazanje angela

Nika in Miha sta veliko razmišljala o angelu, ki se je prikazal otrokom v Fatimi. Pastirčki so se mu približali brez bojazni, Nika pa ni bila prepričana v svoj pogum.

»Mislim, da bi zbežala,« je rekla.

»Jaz pa ne. Angel varuh nas varuje, moramo mu zaupati,« se je odrezal Miha.

»Najprej je angela videla Lucija in še tri njene sovrstnice, s katerimi je bila skupaj na paši. Molile so rožni venec, ko se jim je zazdelo, da lebdi v zraku nad drevjem nek lik, bel kot bi bil iz snega, a hkrati prosojen zaradi sonca, ki se je upiralo vanj. Ko so nehale moliti, je izginil. Lucija o tem ni nikomur pripovedovala, pač pa so izklepetale druge tri deklice. Ljudje so se jim zaradi tega posmehovali. Vendar bi Lucija vse skupaj pozabila, če se ne bi prikazanje ponovilo naslednjo pomlad.

»Sta bila takrat poleg tudi Jacinta in Frančišek?« je vprašala Nika, ki sta ji fatimska bratec in sestrica postajala čedalje bolj simpatična.

»Ja, kajti Lucija se je čedalje manj družila z drugimi deklicami. Tudi na pašo je hodila samo še z bratrancem in sestrično. Pasli so le na ozemlju njihovih staršev, da jih drugi otroci niso motili. Ko so pomalicali in zmolili rožni venec, so se začeli igrati s kamenčki. Presenetil jih je nenavaden šum drevesnih krošenj. Dan je bil lep in ni se obetala nevihta. Potem pa so nad drevesi opazili čudno svetlobo, iz katere se je izoblikoval mladenič, ves prosojen in zelo lep. Ko se je približal, jih je nagovoril: Ne bojte se, sem angel miru, molite z menoj.

Pokleknil je na zemljo, se s čelom dotaknil tal in izgovarjal molitev, ki so jo morali otroci trikrat ponoviti za njim:

Moj Bog, verujem vate, molim te,

upam vate in te ljubim nadvse.

Prosim te odpuščanja za tiste,

ki ne verujejo, ne molijo,

ne upajo in te ne ljubijo.«

»Ne vem, če bi si lahko tako hitro zapomnil tako dolgo molitev, tudi če bi jo ponovil več kot trikrat,« je bil prepričan Miha.

»Pravzaprav sta angela slišali samo obe dekleti, Frančišek pa ne. Molitev se je pozneje naučil od njiju.«

»Vendar to ni bil angel varuh, ampak angel miru. Kaj to pomeni? Kaj pomeni, da je angel miru? »

»To je bil pač čas, ko so si po vsem svetu najbolj želeli mir tudi v mali portugalski Fatimi.«

»So potem vedno molili to molitvico?«

»Ja, a tudi mnoge druge. Sta bila pozorna, katere besede je angel uporabil v molitvi? Vero, upanje in ljubezen.«

» Naša babica ima na verižici tri obeske: križ, sidro in srce. Pravi, da pomenijo vero, upanje in ljubezen.«

»Res, včasih so bili taki obeski zelo priljubljeni. Ko izginja med ljudmi vera, izginjata tudi upanje in ljubezen. Angel je otrokom zagotovil, da sta Srci Jezusa in Marije pozorni na njihove molitve.«

»Kaj so rekli drugi ljudje, ko so jim povedali za angelovo naročilo?«

»Nikomur niso povedali. Še med seboj so o tem le malo govorili. Samo molili so do utrujenosti«

»Jaz včasih med večerno molitvijo zaspim, če sem utrujen.«

»Tudi jaz zaspim sredi rožnega venca. Ampak Bog to razume.«