Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 29. oktober 2019

VALERIJINE VRSTICE

Jeseni leta 1857 je Fran Levstik potoval od Litije do Čateža po poti, ki jo danes poznajo tisoči. Zvečer je pri župniku dobil večerjo in prenočišče. Zjutraj je bila nedelja in tudi pisatelj je šel k maši na Zaplaz v » slovečo romarsko kapelico, novo zidano in lepo pomalano.«
Sto let pozneje smo šli tja na izlet člani literarnega krožka iz stiške šole. Mi se nismo kakor Levstik krepčali po okoliških zidanicah. Odžejat smo se šli k zdravilnemu zaplaškemu studencu. Tedaj je bil izvir precej zapuščen. Na skalah ob Marijinem kipu je stala velika pločevinasta golida, v katero smo lahko natočili vodo. Bili smo mladi, zdravi in razposajeni. Nismo potrebovali čudežne vode. Le pošteno odžejali smo se ob izviru. Ljudsko izročilo pravi, da je voda v tem izvirku pomagala že mnogim. O tem čudežnem izviru obstajajo tudi pripovedi. »Ko je nek pastir iskal, kje bi napojil živino, je naletel na lužo pod zaplaškim hribom. Ko je živina pila, je pogledal v vodo in zagledal cerkev s sedmimi zvonovi.«
Druga zgodba je še bolj zanimiva. «Nek starček je sekal v gozdu, pa je postal žejen. Vejnik je zasadil v bližnji gaber in šel pit k luži. Notri pa je zagledal morske deklice, ki so pele, da bo nekoč na Zaplazu sedem oltarjev, devet zvonov, romar bo prišel na božjo pot, pa ne bo vedel kdaj domov. Možak je bil tako zamaknjen v podobe v vodi, da je pozabil na čas. Ko se je ovedel, je minilo že toliko časa, da se je njegov vejnik zarasel v les.«
Mnogi so ozdraveli, ko so si v tej vodi umili oči, ampak vedno povezano s priprošnjo k Mariji na Zaplazu. Tudi nastanek tamkajšnje cerkve in božje poti ima svojo zgodbo. Začelo se je tako, da so v gozdu našli Marijino podobo, ki se je izkazala za čudodelno. Najprej so ji naredili šotor iz vej, nato kapelico, potem pa cerkev. Ko smo cerkev obiskali šolarji, ni bila tako imenitna, kot je dandanes. Med vojno je bila močno poškodovana. Tisti, ki so bili deležni Marijine milosti, niso nikoli pozabili na hvaležnost. Poleg bergel, ki so jih pustili v cerkvi potem, ko jih niso več rabili, so prinašali številne uokvirjene slike z zahvalo ali prošnjo za srečno vrnitev iz vojske ali tujine, za srečen zakon, za uspešen študij in podobno. Vse to je bilo med vojno uničeno. Le na zadnji strani oltarja smo lahko brali podpise obiskovalcev. Marija Novak (rojena leta 1918), doma pod zaplaškim gričem, se je spominjala, da je v njeni mladosti prihajal na Zaplaz nek mož celih 50 let vsako leto na Jernejev petek. Ko je prišel nazadnje, je bil star 87 let. Do Velike Loke se je pripeljal z vlakom, tam pa je najel prevoz. Pred cerkvijo je spregovoril množici in povedal vsako leto znova, kako se mu je na priprošnjo Mariji povrnil vid.
Valerija Ravbar

Ni komentarjev:

Objavite komentar