Sto let pozneje smo šli tja na izlet
člani literarnega krožka iz stiške šole. Mi se nismo kakor Levstik krepčali po
okoliških zidanicah. Odžejat smo se šli k zdravilnemu zaplaškemu studencu.
Tedaj je bil izvir precej zapuščen. Na skalah ob Marijinem kipu je stala velika
pločevinasta golida, v katero smo lahko natočili vodo. Bili smo mladi, zdravi
in razposajeni. Nismo potrebovali čudežne vode. Le pošteno odžejali smo se ob
izviru. Ljudsko izročilo pravi, da je voda v tem izvirku pomagala že mnogim. O
tem čudežnem izviru obstajajo tudi pripovedi. »Ko je nek pastir iskal, kje bi
napojil živino, je naletel na lužo pod zaplaškim hribom. Ko je živina pila, je
pogledal v vodo in zagledal cerkev s sedmimi zvonovi.«
Druga zgodba je še bolj zanimiva.
«Nek starček je sekal v gozdu, pa je postal žejen. Vejnik je zasadil v bližnji
gaber in šel pit k luži. Notri pa je zagledal morske deklice, ki so pele, da bo
nekoč na Zaplazu sedem oltarjev, devet zvonov, romar bo prišel na božjo pot, pa
ne bo vedel kdaj domov. Možak je bil tako zamaknjen v podobe v vodi, da je
pozabil na čas. Ko se je ovedel, je minilo že toliko časa, da se je njegov
vejnik zarasel v les.«
Mnogi so ozdraveli, ko so si v tej
vodi umili oči, ampak vedno povezano s priprošnjo k Mariji na Zaplazu. Tudi
nastanek tamkajšnje cerkve in božje poti ima svojo zgodbo. Začelo se je tako,
da so v gozdu našli Marijino podobo, ki se je izkazala za čudodelno. Najprej so
ji naredili šotor iz vej, nato kapelico, potem pa cerkev. Ko smo cerkev
obiskali šolarji, ni bila tako imenitna, kot je dandanes. Med vojno je bila
močno poškodovana. Tisti, ki so bili deležni Marijine milosti, niso nikoli
pozabili na hvaležnost. Poleg bergel, ki so jih pustili v cerkvi potem, ko jih
niso več rabili, so prinašali številne uokvirjene slike z zahvalo ali prošnjo
za srečno vrnitev iz vojske ali tujine, za srečen zakon, za uspešen študij in
podobno. Vse to je bilo med vojno uničeno. Le na zadnji strani oltarja smo
lahko brali podpise obiskovalcev. Marija Novak (rojena leta 1918), doma pod
zaplaškim gričem, se je spominjala, da je v njeni mladosti prihajal na Zaplaz
nek mož celih 50 let vsako leto na Jernejev petek. Ko je prišel nazadnje, je
bil star 87 let. Do Velike Loke se je pripeljal z vlakom, tam pa je najel
prevoz. Pred cerkvijo je spregovoril množici in povedal vsako leto znova, kako
se mu je na priprošnjo Mariji povrnil vid.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar