Odkar je v kapeli
z nami Jezus v Najsvetejšem zakramentu, imam občutek, kot da me posluša, in se
me tudi molitev mnogo bolj dotakne.
Ko sem bila
otrok, je bil oče v internaciji; imeli smo veliko posestvo in veliko dela, a
vsak večer se je našel čas za molitev. Običajno smo zmolili en rožni venec
takoj po večerji. Spominjam se, da smo ga skrajšali na eno desetko samo takrat,
kadar je bila žetev in smo bili ves dan globoko sklonjeni nad žitom.
Dokler oče ni
odšel v internacijo, je vedno on vodil rožni venec, ko pa je odšel, sem ga
nadomestila jaz. Ko se je vrnil iz internacije, je dejal: “Kdor me je do sedaj
nadomeščal v vodenju rožnega venca, naj me pa še naprej,” zato je molitev
postala moja stalna služba.
Lojzka
Ni komentarjev:
Objavite komentar