G. Ciril Čuš,
župnik iz Žetal, nam je ganljivo pričeval o svojem življenju in o neizmerni
Božji dobroti. Prihaja iz tradicionalne krščanske družine. Ima dva brata in dve
sestri. Po očetovi bolezni se je pričelo spreminjati življenje vse družine,
predvsem pa Cirilovo. Oče se je vedno bolj vdajal alkoholu in pri hiši je bilo
pravo gorje. Pri desetih letih je mali Ciril izgubil smisel do življenja, saj
ga je oče tako pretepal, da mu je štirinajstkrat poškodoval glavo. Pri
dvanajstih letih je pričel fizično delati in pri štirinajstih je načrtoval
pobeg od doma. V šoli mu učenje ni šlo najbolje in pričel se je zapirati vase.
Po maminem
romanju v Medžugorje je opazil spremembo v njenem življenju. Toda sam je bil
zagrenjen in čutil je, da je njegovo življenje izgubilo smisel. Vendar ga je
Bog poklical v Ložnico v molitveno skupino. Bil je presenečen in začuden nad
slavljenjem. Zdelo se mu je kar malo nenormalno. A vendar se je s tem pričela
njegova pot spreobrnjenja. Začel je moliti rožni venec. Oče je v tem času šel
na zdravljenje alkoholizma. V sebi je Ciril začutil, da očetu počasi odpušča
vse, kar mu je ta hudega storil. Vendar ga je oče še vedno zavračal. Tako je
Ciril začel moliti dva rožna venca na kolenih. A tudi to ni prineslo spremembe
v odnosu očeta do njega. Do velike spremembe pa je prišlo tedaj, ko je Ciril
pričel moliti dnevno tri rožne vence. Oče je prenehal popivati in takrat je
Ciril spoznal, da je Bog res močnejši od stiske. Čutil je, da Bog osrečuje
njegovo srce. Redno je obiskoval sveto mašo in sveto spoved. Spoznal je dekle,
se zaljubil in si želel veliko srečno družino. Toda Gospod ga je počasi vabil
na drugačno pot. Prišel je notranji klic, za katerega pa se je čutil
nesposobnega. Hotel je samo moliti in častiti Jezusa. Danes je srečen, vesel in
zadovoljen, ker je razumel Gospodov klic in ker ve, da je Jezus res živ.
Bilo je v petek,
10. septembra 1999, ko je začel prvič moliti devetdnevnico k Jezusovemu in Marijinemu
Srcu. Razmišljal je o posvetitvi, a smisla posvetitve ni docela razumel. Za
posvetitev se je odločil ob beatifikaciji Antona Martina Slomška. Od takrat se
vsak dan izroča Jezusovemu in Marijinemu Srcu in redno moli devetdnevnice. Po
molitvi in posvetitvi je kot duhovnik mnogo bolj odprt. Čuti moč in velike
milosti, ki pritekajo iz JMS. Tudi če pridejo težje preizkušnje, vedno ostaja
zvest tej poti.
Poromal je v
Paray-Le-Monial k sv. Marjeti Alacoque in k arškemu župniku. Poslušal je
pričevanja ljudi o tem, kakšne milosti prihajajo iz Jezusovega Srca. Vsako
leto, ko je poromal v Paray-Le-Monial, se je tam na tistem travniku pred
Najsvetejšim zahvalil, da je bil poklican. Hvaležen je za dar duhovništva in
Boga vedno znova prosi: «Gospod, nauči me moliti in ljubiti; nauči me hoditi za
Teboj; nauči me nositi križ in daj mi tiste milosti, za katere Ti veš, da jih
potrebujem.« Kaj je lepšega kot to, da lahko vsak dan pri sveti maši izroči
svoje življenje Bogu, se mu zahvali za vse milosti, posebno za dar njegove
neskončne ljubezni. Na tej poti mu pomaga tudi Božja mati Marija. Saj je tudi
Ona s svojim DA izročila svojo pot Bogu.
Dvajset dni pred
duhovniškim posvečenjem, ko je zjutraj klečal pred Najsvetejšim, je rekel:
»Jezus, izročam se v Tvoje Srce, in Mati Marija, izročam se v tvoje brezmadežno
Srce. Izročam Vama vsak trenutek svojega življenja.« V sebi je začutil glas:
»Ves tvoj, Jezus. Ves tvoj, Marija.«
Neizmerno
bogastvo je, ko človek izroči svoje življenje Božjemu in Marijinemu Srcu. Tudi
za preizkušnje in križe dobivaš moči. Prisluhnimo tudi mi glasu Jezusa in
Marije in vsak dan živimo iz posvetitve JMS.
Praprotnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar