V Jezusovi domovini (7)

Mogoče še beseda o vratih, ki so na severu mestnega obzidja. Ker vodijo na sever, proti Damasku, se imenujejo Damaščanska vrata. So najlepša od vseh vrat, ki vodijo v staro mesto. Skozi nje vodi v mesto ulica, ki je zelo prometna in pelje prav v drugi del mesta do Zidu žalovanja. V sredini se križa z Vio doloroso (Pot bolečine).

Pešačili smo ob obzidju, in prav smo naredili, ker smo veliko hitreje napredovali, kot avtomobili na cesti. Nekoliko pred Štefanovimi vrati smo šli preko pokopališča. Ulica, ki vodi naprej od Štefanovih vrat, je vedno zelo prometna. Kmalu smo zavili desno in prišli do cerkve svete Ane. To je stara in znamenita cerkev, ki stoji ob ostankih Salomonovega stebrenika. Cerkev je zgrajena iz kamna in v notranjosti nič prebeljena. Notranjost je zelo preprosta. Znana pa je ta cerkev po izredni akustiki. Ko se poje, je potrebno peti zelo počasi, ker je tolik odmev, da se glasovi kar pomešajo. Tudi cerkev svete Ane ima kripto.

V cerkvi je zelo malo kipov svetnikov. Ob strani je lep kip svete Ane z deklico Marijo, ki stoji ob njej. V kripti sem našel še lep lesen kip Brezmadežne in ikono v nekem kotu. Kot novomašniki smo v tej cerkvi zapeli Marijino pesem Salve Regina (Pozdravljena Kraljica). Peli smo jo čisto počasi, da je lahko odmevalo od kamnitih sten.

Ob cerkvi je mogoče videti ostanke Salomonovega stebrenika. To je bilo neke vrste kopališče z obilico vode. Kot se vidi v izkopaninah, je to zelo stara zadeva, saj so prve plasti globoko pod današnjim tlakom. Obšli smo vse razvaline, še prej pa nam je škof Jurij razložil tisto, kar je v evangeliju zapisano o tem mestu. Tu so ležali bolni in onemogli ter čakali, da je voda zaplivkala, vzvalovila. Takrat je prihajal angel v kopališče in dal vodi moč, da je ozdravljala. V tem kopališču se je Jezus srečal z hromim bolnikom, ki ni imel nikogar, da bi mu pomagal v vodo, ko bi zaplivkala. Jezus ga je ozdravil in mu ukazal, naj vstane, vzame svoje ležišče in hodi. To je bilo vse v redu in prav. Toda bila je sobota. Farizeji so opazili, da ozdravljeni nosi svoje ležišče, to seveda v soboto ni bilo dovoljeno. Ozdravljeni jim je povedal, da mu je tako rekel mož, ki ga je ozdravil. On Jezusa ni poznal. Kopališče Betesda, kakor se je tudi imenovalo, ni bilo daleč od templja.

Kmalu, ko smo se vrnili nazaj na ulico, smo začeli molitev križevega pota. Ta molitev ima tu še poseben pomen, saj smo prehodil tisto pot, ki jo je prehodil Jezus, ko je bi obložen s križem in so ga vodili na morišče.

Postaje križevega pota so ponekod male kapelice ali cerkvice ob strani ulice. Nekatere so prav lepo oblikovane. Spet druge postaje so označene samo na ulični steni. To je znamenita Via dolorosa. Pot, po kateri je Jezus nosil težki križ, je vijugasta in gre po več ulicah. Uradno se križev pot moli vsak petek ob treh. Takrat se začne v palači Antoniji. Vodijo ga frančiškani. Z njimi pride nekaj paznikov, ki predstavljajo vojake. Nosijo tudi križ.

Ta križev pot je molitev posebne vrste, saj se vedno dogaja sredi ulice, v mestnem vrvežu. Tudi mi smo ga tako molili. V knjižicah, ki smo jih dobili s seboj, je bila poleg pesmi tudi kratka molitev križevega pota. Skušal se ga podoživljati tako, kot se je godilo pred dva tisoč leti. Tudi takrat je bila gneča, saj je bil dan pred veliko nočjo. Okrog Jezusa, ki je nosil križ, se je trlo ljudi. Eni so ga sočutno spremljali, drugi so ga sramotili in poniževali. Bilo pa je tudi veliko takih, ki so se trenutno tam znašli, ker so pač šli po ulici. Kakšna gneča je bila takrat, si ni bilo težko predstavljati. Tudi okoli nas so hodili ljudje. Rinili so se mimo nas, nekateri spoštljivo, drugi z malo prezira. Težko je bilo zbrano moliti, a kolikor je bilo mogoče, sem mislil na Jezusa. Skušal sem gledati v knjižico, da bi bil čim bolj »pri stvari«. Najbolje je bilo tam, kjer smo se nekoliko umaknili iz ulice, a tam zagotovo niso vodili Jezusovi koraki. Jezusa so vodili po ulici.

Ponekod je postaja prav pred trgovino. Ob nas so bili trgovci, ki se niso veliko menili za našo molitev. Drli so se po svoje, se med seboj pogovarjali in smejali. Da, takšen direndaj je moral biti na takratni veliki petek. In v tem direndaju ter splošni zmešnjavi je šel Jezus, ki je nosil križ na svojih ramah. Čutil je težo človeških grehov, težo hudobije. Ni vračal sramotenja za sramotenje, marveč je ljubil tiste, ki so mu nadeli križ. Jude, rimske vojake in vse nas.

Pustil sem, da je v srcu spregovoril sam kraj. V mislih sem imel s seboj vse, ki so mi dragi, vse, ki so se mi priporočili v molitev, in tudi vse, ki me ne marajo, tudi tiste, ki so mi zagrenili življenje. Vse sem vzel s seboj na pot bolečine. Prosil sem Jezusa, naj njegova bolečina ozdravi vse, za katere prosim, da bodo močni in odprti za njegovo ljubezen.

Že blizu cerkve Božjega groba je bil čez cesto napet velik trak s slikami in imeni vseh, ki so bili pred dnevi ubiti v Siriji. Tam so skrajneži v imenu Boga in v imenu vere ubijali kristjane. Gospod, daj nam, da bi spregledali. Daj, da bi razumeli, da je življenje vsakogar dragoceno v Božjih očeh, pa četudi je druge vere. Vsako življenje je Božji dar. Samo Bog je tisti, ki je gospodar življenja. Samo on ga lahko da, samo on ga lahko vzame. Ljudje nimamo te pravice, pa čeprav smo sto odstotno prepričani, da gre za Božjo čast in čistost vere. Bogu v čast je življenje in ne smrt.

Spomnil sem se na vse sirske kristjane, ki junaško ostajajo zvesti Gospodu. Raje izberejo smrt, kot da bi Gospoda zatajili. O, Gospod, daj moč vsem, ki so v preizkušnji, ki jih zaradi vere preganjajo. Rabljem pa odpusti in jim daj milost pravega spoznanja. Gospod, tudi meni daj moči, da ti bom znal biti zvest. Naj me stiska ne odvrne od tebe, da bi te zatajil.

Nekaj postaj pred koncem smo šli nekoliko drugače. Molili smo jih na dvorišču ubogega etiopskega samostana. Eden od menihov je sedel na malih stopnicah in nas gledal. Škof Jurij nam je dejal, da je najbolj ubog samostan v Jeruzalemu. Šli smo skozi njihovo malo cerkev. Zelo skromna, z nekaj ikonami in svetilkami. V njej nekaj lesenih klopi. Menihi, oblečeni v črno, so razodevali veselje in srečo. O, kako malo je potrebno, da je človek srečen. Pravzaprav samo to, da se odpre Bogu in ga vzame za vodnika v življenju. To je najbolj potrebno za srečo. Sreča ni v tem, da veliko imaš, da se ti zgodijo čudoviti dogodki. Sreča je v tem, da imaš Gospoda v svojem srcu.

Po prihodu iz tega malega samostana smo se že znašli na dvorišču pred cerkvijo Božjega groba. Tu nas je doletela posebna čast, ki nam jo je pripravil gospod Bogomir Trošt, ki je preživljal pri cerkvi Božjega groba sobotno leto. Bil je gost v frančiškanski skupnosti in je z njimi molil in živel. Ker je vedel, da smo prišli romarji iz Slovenije, nas je pričakal že v Betlehemu. Hišni predstojnik mu je dal en teden prostega časa, da je smel romati z nami. Bili smo ga veseli, saj nam je lahko marsikaj pomagal, ker je svete kraje poznal bolje, kot katerikoli drugi.

Ob petih so nas na pragu cerkve pričakali bratje frančiškani. On se jim je ta čas že pridružil. Ob cerkvi Božjega groba živijo skupnosti različnih krščanskih veroizpovedi. Vsak ima pravico do svetih krajev, a potreben je dogovor, kdaj sme kdo darovati sveto mašo in kdaj sme moliti v procesiji. Ker so frančiškani bili ob božjem grobu že stoletja dolgo, imajo pravico, da so tam navzoči tudi danes. Toda veliko je duhovnikov in drugih redovnikov, ki bi radi vsaj nekaj tednov preživeli ob cerkvi božjega groba. Zato so bratje frančiškani zatisnili eno oko in tudi drugim posodili njihov habit. Tako je tudi gospod Bogomir tam preoblečen v frančiškana.

Bratje so nas postrojili v vrsto po štiri. Duhovniki smo bili čisto spredaj. Vsi ostali pa za nami. Ker so nekateri ljudje opazili, da bo nekaj posebnega, so se zadaj priključili.

Zadonele so orgle in bratje frančiškani so nas slovesno vodili v cerkev. Ob straneh je bilo polno romarjev, ki so nas gledali in fotografirali, mi pa smo ponosno korakali do vhoda v Božji grob.

Pred vhodom so se bratje frančiškani ustavili in nas z izbranimi besedami pozdravili ter zaželeli dobrodošlico na tem svetem kraju. Ob koncu nas je v materinem jeziku pozdravil tudi naš rojak Bogomir Trošt in nas povabil na obisk Božjega groba.

Božji grob je mala kapela sredi cerkve Božjega groba ali Anastazije, kot jo vzhodni kristjani imenujejo. Po slovensko bi se reklo: cerkev Jezusovega vstajenja. V njej je ohranjena plošča, na katero so položili Jezusovo telo, ko so ga sneli s križa. Nikodem in Jožef iz Arimateje sta poskrbela za Jezusov pokop. Vse je potekalo zelo na hitro, ker je bil dan pripravljanja in je bila velika noč že pred vrati. Kolikor sta mogla, sta Jezusovo telo natrla z dišavami in ga ovila v prte tako, kot so imeli Judje navado pokopavati. Tudi žene, ki so Jezusa spremljaje že pri njegovem javnem delovanju, so jima pomagale. A žene so bile zaskrbljene, ker so premalo natančno naredili vse, kar je bilo po predpisih potrebno. Zato so nameravale vse dopolniti po velikonočnem prazniku.

Grob, kakor ga je Jožef iz Arimateje vsekal v skalo, je bil narejen tako, da je bila odprtina zavaljena v velikim okroglim kamnom, podobnim mlinskemu kamnu. Ta je bil v posebnem žlebu, po katerem ga je bilo mogoče valiti sem ter tja. Za kamnom je bilo nekaj stopnic, ki so vodile v osrednji prostor. V sredi tega prostora je bil kamen kakor oltar. Nanj so položili pokojnikovo telo. Lahko pa je bil kraj za telo umrlega vklesan v eno od sten osrednjega prostora v grobu. Tedaj je bil videti kot polica, izklesana v steno. Tako so bili narejeni grobovi bolj premožnih Judov. Jožef iz Arimateje je bil premožen mož, in evangelist piše, da je bil grob blizu, in si ga je dal izsekati v skalo. Grobovi ubogih so bili veliko bolj skromni, podobni tistim ki jih imamo pri nas.

Tak grob smo kot novomašniki videli v Jeruzalemu. Zelo mi je ostal v spominu in zato lažje razumem dogodke okoli Jezusovega pokopa.

V kapelici Božjega groba je ohranjena skala, na katero je bilo položeno Jezusovo telo. Ta kamen so enostavno obzidali, da je nastala kapelica z dvema prostoroma: prostor z grobom in predprostor.

Vsa kapelica je umetelno izdelana. Na stenah je obešenih veliko oljnih svetilk, kar dokazuje, da danes upravlja grob armenska skupnost vzhodnega obreda. Takoj nad vrati, ki vodijo v kapelico, torej v predprostor, so nameščeni lepi medaljoni, v katerih so upodobljeni vsi apostoli. Na osrednjem medaljonu je prikazano Jezusovo vstajenje. Medaljoni so narejeni tako, da so videti, kot da je slika vdelana na porcelan. Nekoliko više je še enkrat upodobljen Vstali. Nad sliko je v rahlih zavojih izklesana zavesa iz kamna.

Vhod v predprostor je skoraj normalno visok. Samo malo je bilo potrebno skloniti glavo. Bratje frančiškani so nas samo v malem številu spuščali v Božji grob. Vhod v drugi prostor pa je zelo nizek. Potrebno se je bilo kar pošteno skloniti, da sem prišel skozi vrata. Prostorček je zelo majhen. Ob plošči, na katero so položili Jezusovo telo, je zelo malo prostora, niti en meter ne. Zato smo lahko vstopali le po trije. Še bolj težko je bilo narediti dobro fotografijo v tako malem prostoru in še s tremi možmi v njem. Tudi tu smo morali zelo hitro mimo, to je bil zares samo mimohod, saj je zunaj čakalo še dva avtobusa slovenskih romarjev, da drugih niti ne omenjam.

Po obisku Božjega groba smo obiskali še ostale svete kraje. Najprej, nekoliko pred Božjim grobom, ploščo, na kateri so mazilili Jezusovo telo, preden so ga položili v grob. Tudi okrog tega kamna je bilo veliko ljudi. Klečali so in se pobožno dotikali kamnite plošče. Nekateri so nanjo naslonili glavo in tiho molili. Spet drugi so skušali z robčki ali drugimi krpicami brisati kamen, ki je dišal, da bi tako imeli vedno nekaj pri sebi, kar bi jih povezovalo s svetimi kraji.

Po strmih stopnicah je mogoče priti na višino prvega nadstropja. To je Kalvarija. Kraj, kjer je stal Jezusov križ. Sveto pismo omenja, da se kraj imenuje Kalvarija ali lobanja. Mogoče je bila skala, na kateri je stal križ, take oblike, da je spominjala na lobanjo. Nekateri razlagalci Svetega pisma pa pravijo, da je tam naokoli ležalo več človeških lobanj, saj je bilo križanj več. Zavedati se moramo, da je bil kraj zunaj tedanjega mestnega obzidja in zapuščen.

Danes se lahko vidi samo del te skale, saj je skoraj vsa vdelana v ta del bazilike. Del skale se vidi skozi steklo, ki jo kot vitrina objema. Dobro se vidi, da je počena, tako kot piše v evangeliju, da so ob Jezusovi smrti počile skale.

Čisto zgoraj na Kalvariji stoji velik križ, ki je ves oblečen v srebro, ob križu pa sta iz srebra narejena kipa Matere Božje in apostola Janeza. Spredaj je oltar, ki je spodaj votel. Tu mimo se ljudje po kolenih pomikajo z velikim spoštovanjem. Ko pridejo do oltarja, običajno poljubijo ali se dotaknejo tal, na katerih je stal Jezusov križ. Toda skale se ne dotaknejo vsi, ker ne vedo, da je mogoče. Pod oltarjem je vdelan velik krožnik iz dragocene kovine, v sredini pa ima luknjo. Skozi to luknjo pa je mogoče seči prav do mesta, kjer je stal Jezusov križ. Tudi jaz sem po kolenih molče drsel do oltarja. Stegnil sem roko in se dotaknil skale, ki je bila za komolec globoko pod kovinskim nastavkom. Nisem imel veliko časa, saj je za menoj po kolenih drsala cela vrsta ljudi, ki so se želeli dotakniti tega mesta. Pomislil sem samo na križanega Jezusa, ki je na tem mestu končal svoje zemeljsko življenje. Naj tudi njegova kri pride na moje srce in na celo telo. Izbriše naj mi krivdo in me utrdi, da bom čim bolj močan v boju s slabim. Naj moč Jezusove krvi utrdi mene in vse, ki so mi dragi, da ne bi bila zaman prelita. Kri Kristusova, operi me! Voda iz strani Kristusove, očisti me! Trpljenje Kristusovo, utrdi me!

Vse stene in obokani stropi na Kalvariji so okrašeni z lepimi in starimi mozaiki. Toda slabo so vidni, ker so precej zakajeni. Tudi na Kalvariji je gorela cela vrsta oljnih svetilk, ki so se kadile tudi po stropih in stenah. Po obokih takoj na vrhu stopnic so v mozaikih upodobljene še zadnje postaje križevega pota. Ta se uradno konča na Kalvariji. Toda molitev s skupino je mogoče končati na pravem mestu samo ob petkih, ko se moli križev pot skupaj s frančiškani.

Malo sem posedel na klopi blizu križa. Skušal sem pod križ položiti tudi vse svoje križe in težave. Da, tudi jaz jih imam. Mogoče drugačne kot drugi ljudje, a tudi duhovniki in menihi nismo brez križev. In prav je tako. Zakaj bi se ogibali križa, ko ga je vendar Jezus z ljubeznijo do nas vseh vzel na svoja ramena. Prosil sem Gospoda, da bi križ tudi meni postal znamenje odrešenja in moči. Pa ne tiste moči, ki bi se dvigala nad druge, marveč moči, ki bi mi pomagala služiti.

Tako lahko je moliti in častiti znamenje križa. V taki molitvi človek Bogu obljubi vse, kar mu takrat pride na misel. Zdi se, da prejema moč, ki ga bo ponesla visoko in ga naredila za junaški zgled kreposti. Toda, ko križ z vso trdoto zareže v človekovo življenje, postane pogosto nemočen. Zdi se mu, da ni prav, da trpi in bi se trpljenju rad izognil. Kako hitro pozabi, da je Bogu obljubil, da bo trpečemu Jezusu delal družbo pod križem. Tega sem prosil Jezusa, da bi znal trpeti, trpeti z njim. Trpeti, ne da bi se pritoževal, trpeti z ljubeznijo.

Kako junaški so bili nekateri svetniki, ki jim je bilo trpljenje smisel življenja. Če bi jim trpljenje odvzeli, bi se jim ne zdelo več vredno živeti. Zavedali so se, da prav s trpljenjem lahko prinašajo največ blagoslova svetu, ki potrebuje ljudi, ki se darujejo brez pridržka.

Ko sem prišel s Kalvarije, sem se še nekoliko časa pomudil v baziliki. Toda zunaj je bila že trda tema in potrebno je bilo iti domov. Nekaj romarjev iz naše skupine je že čakalo zunaj.

Med čakanjem sem premišljeval o imenih za cerkev Božjega groba. Vzhodni kristjani ji rečejo Anastasia, kar je grška beseda za vstajenje, torej bazilika Jezusovega vstajenja. Tudi v vsej vzhodni teologiji in liturgiji je večji poudarek na veselju vstajenja, kot na trpljenju. Že na fakulteti nam je eden od profesorjev dejal, da je zahodna krščanska misel bolj pasijonsko obarvana. Dejal je, da je mogoče prav sveti Bernard, ki je tako v živo premišljeval o Jezusovem trpljenju, ves zahod povedel v to smer dojemanja. Veliko je tudi napisal in njegova dela so se hitro širila med ljudi in poudarjala Jezusovo trpljenje. To se je poznalo tudi v liturgiji zahodne Cerkve, ki zelo močno poudari ločnico med postnim in velikonočnim časom.

Mislim, da je na vzhodu drugače. Tam tudi v postu pojejo alelujo in veliko bolj imajo v mislih veselje zaradi Jezusovega vstajenja. Pri vsem tem pa ne pozabljajo na post, saj ga veliko bolj strogo jemljejo kot pa v zahodni Cerkvi. Zanimivo je tudi, da že samo ime lahko spremeni del vzdušja.

Meni je všeč izraz, ki ga uporabljajo vzhodni kristjani. Cerkev Jezusovega vstajenja, mar ni to slovesno, veselo. Zelo poudari sadove Jezusovega trpljenja. On ni samo trpel, vstal je od mrtvih in premagal smrt. Grob je prazen, smrt je premagana, saj je izgubila svojo ost. Vstajenje nosi v sebi moč, ki je večja od grenkobe trpljenja. Je klic zmagoslavja, ki daje človeku moč in mu kaže, da je tudi on ustvarjen zato, da bo z Jezusom vstal. Smrt ni konec življenja, je samo zmaga nad trohnobo in vstop v večnost. V tej luči je tudi vsako trpljenje le delček tuzemskega življenja, ki vodi v slavo vstajenja. Je samo prečiščevanje, ki ne ugonablja, marveč osvobaja za življenje.

Po ozkih jeruzalemskih ulicah smo se počasi pomikali. Potrebno je bilo paziti, da ne bi ostal kje ob strani, saj je bila že tema. Ob cesti, ki vodi okoli mesta, smo počakali, da sta nas šoferja prišla iskat.

p. Branko Petauer