ODMEVI

Z lučko Ivanom sva prišla v Stično na srečanje slovenske verne mladine že pred jutranjo sveto mašo ob 6.30 in svoje služenje izročila Žalostni Materi Božji v varstvo. Čeprav sem v srcu upala, da ne bo dežja, sem bila vseeno presenečena, da ves čas dela na stojnici res ni deževalo. Ko je začelo deževati, se je že bližal čas za sveto mašo in smo morali stojnico pospraviti, tako da smo vse še varno umaknili pred dežjem.

S prijateljico Metko sva pripravile 106 srčkov. Zmanjkalo jih je že ob 12.00 uri. 106 mladih je po teh srčkih Gospod poklical po imenu in jim sporočil, da jih nosi v svojem Srcu. Da jih ima rad, da so ljubljeni, da naj mu dovolijo, da jih ima rad.

Ostali mladi, ki so prihajali po 12.00 uri so se ustavljali ob igri in pogovoru.

Iz pogovorov je bilo zelo razvidno, da mladi iščejo izzive v življenju, da so mnogi zelo razočarani nad slabim zgledom kristjanov, da so osamljeni, da pa je bilo zelo opazno veselje, da so skupaj in da so v Stični. Bilo je kar nekaj navdušenih vzklikov o lepoti naše stojnice in o lepoti sporočila, ki ga posredujemo. Zelo me je ganil srednješolec elektro smeri, ki se kar ni mogel posloviti od stojnice in po daljšem pogovoru sem začutila, da ima duhovni poklic. Ko sem mu to povedala, je dejal, da sem ga zelo zadela, ker razmišlja o tem. Čez nekaj časa se je spet vrnil, bil zelo resen in opazoval vse podrobnosti stojnice. Naj ga Marija varuje in spodbudi, da bo potrkal na vrata bogoslovja.

Šest mladih se je odločilo, da bo redno molilo za enega izmed ubogih, dvajset mladih pa je v spominsko knjigo napisalo svoje misli.

Ob stojnici so se ustavile tudi dijakinje iz Amerike, bile navdušene nad srčki in njihovimi sporočili in napisale nekaj misli v spominsko knjigo.

Bogu in Vam sem hvaležna, da sem smela biti orodje v Njegovih rokah; res sem bila presrečna, da sem smela mladim podariti tudi košček sebe, svojega časa, jih poslušati in spodbujati za zakramentalno življenje.

Ko sem se zvečer vračala domov, sem morala ustaviti avto pred zapornicami, ker je mimo pripeljal vlak z mladimi iz Stične. Potrobila sem jim in skozi okna se je vsul plaz veselih pozdravov. Naj ostane STIČNA MLADIH vir pravega veselja, ki ima svoj temelj na skali – Božji ljubezni.

Mojca

Ko sem danes bral Marijo Valtorto, sem v zakladnici modrih Jezusovih nagovorov našel prelep biser, v katerem spodbuja duhovnike. Jezus pravi: »Bog uporabi usmiljenje zato, ker je ljubezen. Božji služabnik mora biti usmiljen, da posnema Najvišjega. Bog uporabi usmiljenje, da privede k sebi izgubljene otroke. Božji služabnik mora uporabiti usmiljenje, da privede izgubljene otroke k Bogu.

Zapoved ljubezni je obvezna za vse. Trikratno obvezna pa mora biti za Božje služabnike. Brez ljubezni se ne da priti v nebesa. A to velja za vse verujoče. Božjim služabnikom pa pravim: 'Vernike ne boste mogli pripeljati v nebesa, če jih ne boste ljubili s popolnostjo [...] Vaš cilj: Služiti. Kako? Tako, da Bogu vrnete tiste, ki so jih svet, meso ali demon njemu ukradli. Na kakšen način? Z ljubeznijo. Z ljubeznijo, ki se kaže na tisoč različnih načinov, a ima en sam namen: zbuditi ljubezen« (Evangelij VII. del, str. 32).

Pepi

Močno sem molila in se udeleževala svetih maš za svojo sestro, bolno za rakom, naj je Bog ne vzame prej, dokler ne bo imela pogojev za nebesa. Umrla je. Enkrat v novembru sem šivala na šivalni stroj in ona se mi je prikazala do pasu – lebdela je v zraku – z veliko milino in me je s hvaležnostjo gledala. Vzkliknila sem: »O, Mojca, ti si prišla k meni! Nato je odšla. Še danes vidim njen obraz. Pri delu nisem mislila nanjo. Nisem pa vedela, kaj to pomeni, in sem v kapeli pred oltarjem klečala in vprašala, ali je moja sestra že v nebesih. Kar naenkrat se pojavi na oltarju močna svetloba, ki je tekla od zgoraj navzdol. V veselju sem vzkliknila:

»O, Mojca, Bog te je sprejel v nebesa. Zahvaljevala sem se Bogu za to rešitev. Ona ni bila ne vem kako verna, a ko je bila pri meni, jo je župnik spovedal in jo mazilil. Bila mi je za to hvaležna.

Ana

Sedem let sem vsak dan vztrajno molila, da bi se moj vnuk cerkveno poročil in da bi hči postala verna. Ravno za 13. avgusta sem dobila vabilo na cerkveno poroko in krst dvojčkov, mojih pravnukov. Zadnje leto, ko pride hčerka k meni na obisk, me povabi, da bi skupaj molile rožni venec. Ne morem verjeti, da so moje žrtve in molitve res všeč Mariji in jih je uslišala.

Ivanka

Bog vlada in sedi na prestolu. Pokoren mu je celo vihar. Jaz čutim ob grmenju Božjo bližino, ne kot tistega, ki se krega, ampak ki nas drži v objemu in varuje. Ne moti me grmenje. Čutim se varno, kajti Bog je dober in usmiljen. Ni kakšen tiran ali strog sodnik. Rekel je, da ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. Usmiljenja hočem in ne daritve, pravi. Kajti zdravnika potrebujejo bolni in ne zdravi.

Kati