Pomen Fatime za naš čas (9) Drugi del skrivnosti

“Kakor da bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k naši Gospe, ki nam je polna dobrote in žalosti rekla:

‘Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir. Vojne bo konec. Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.

Da bi to preprečila, bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote. Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni, končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo podeljeno nekaj časa miru. Na Portugalskem se bo prava vera zmeraj ohranila itd. Tega nikomur ne pripovedujta! Frančišku seveda lahko to povesta.’”

V drugem delu fatimske skrivnosti so nekatere napovedi izpolnjene, druge pa še ne ali vsaj ne v celoti. Poglejva posamezne stavke ali dele besedila.

»Da bi jih rešil [pekla], hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Tu ne gre v prvi vrsti za neko pobožnost, čeprav gre tudi zanjo. Kardinal Ratzinger v razlagi fatimske skrivnosti 26. junija 2000 pravi, da »v bibličnem jeziku pomeni 'srce' središče človeške eksistence, stekališče razuma, volje, čustev in čutenja, v katerem najde človek svojo enoto in svojo notranjo usmerjenost. 'Brezmadežno srce' je v skladu z Mt 5,8 srce, ki je v naslonitvi na Boga dospelo do popolne notranje enote in zato 'gleda Boga'. 'Devozione', 'pobožnost' (češčenje, predanost) do brezmadežnega Marijinega Srca je torej približanje tej naravnanosti srca, v katerem 'fiat' – zgodi se tvoja volja – postane oblikujoče središče celotne eksistence.« Za Marijo v najvišjem pomenu velja Jezusov blagor: »Blagor čistim [brezmadežnim] v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Kdor se popolnoma njej [njenemu Srcu] izroči, doseže gledanje Boga in s tem svetost. Tako je ravnal sv. Janez Pavel II., kar izraža njegovo življenjsko geslo: 'Totus tuus!' [Ves tvoj!]. Pravo češčenje Marijinega brezmadežnega Srca vedno vodi do tega cilja.

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je po Božji volji sredstvo zveličanja. Na prvem mestu je treba omeniti posvetitev (izročitev) Marijinemu brezmadežnemu Srcu in življenje iz posvetite, ki je v bistvu življenje po krstnih obljubah. Posebno mesto ima obhajanje petih prvih sobot na fatimski način v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca nas usmerja k življenju po veri, upanju in ljubezni ter sploh k rednim sredstvom zveličanja, med katerimi so najodličnejši zakramenti s krstom in evharistijo na čelu, življenje iz Božje besede in redna molitev.

Ne moremo reči, da je češčenje Marijinega brezmadežnega Srca splošno razširjeno. Vsaj pri nas je mnogo manj navzoče, kakor je bilo v času druge svetovne vojne. Zato se lahko bojimo za zveličanje ljudi, če ne bomo storili več kot doslej, in sicer v zadoščenje za grehe tistih, ki ničesar ne storijo, in kot prošnjo za odpuščanje njihovih grehov.

»Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir. Vojne bo konec.«

Prva svetovna vojna, na katero se nanaša Marijina napoved, se je končala naslednje leto. Rešitev mnogih duš in mir pa sta odvisna od izpolnjevanja sporočil, ki jih je Marija posredovala v Fatimi. Za zgornjimi besedami, ki jih je Marija izrekla 13. julija 1917, je bilo še več njenih besed, ki so vabile k molitvi in žrtvam za spreobrnjenje grešnikov, za odpuščanje lastnih in drugih grehov ter v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce. Pri četrtem prikazanju, 19. avgusta 1917, je značilno in pretresljivo Marijino naročilo:

»Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

Pri petem prikazanju, 13. septembra 1917, je Marija pastirčkom naročila:

»Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne.«

Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, imamo Marijino naročilo:

»Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast. Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.«

Bolj žalostna je izrekla ljubečo tožbo in nežno prošnjo:

»Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.«

Lucija je pozneje o tej prošnji zapisala: »O, da bi mogla odjekniti po vsem svetu in da bi jo slišali vsi sinovi naše nebeške Matere!« »Kakšna škoda, da te besede ljudje niso bolj premišljevali in merili v vsem njihovem obsegu.«

Ljudje smo le deloma upoštevali Marijine prošnje in naročila, večinoma pa zanje nismo niti vedeli. Zato je vprašanje, koliko je naše ravnanje vplivalo na napovedano rešitev mnogih duš. Mir je po prvi svetovni vojni res nastopil, a je trajal le 21 let.

p. Anton