Leto 1960 je bilo zaznamovano s Strletovo hudo boleznijo. v dnevnik je 23. maja 1960 zapisal, da je v bolnici in čaka na operacijo, 9. junija je bil operiran. 8. 7. 1960 je škof Vovk izdal dekret, v katerem mu je določil, da naj, kolikor pač more zaradi bolezni, odslej pomaga v Dravljah in naj ne hodi več v župnijo Javor, ker bi bilo to zanj prenaporno. Prof. Strle je bil operiran na pljučih. Ne sam ne drugi pred operacijo niso bili gotovi ali bo preživel. Duhovne vaje so bile v tem letu na Sveti Gori od 12. do 16. septembra. Tako razumemo, da v svojih razmišljanjih, ki jih je Strle zapisal po posameznih premišljevanjih duhovnega voditelja in nato v sklepih, več govori o svojem zdravju.
Takole beremo v njegovih zapiskih duhovnih vaj iz leta
1960 med drugim: »Letos sem prestal težko bolezen in operacijo. Kako sem obetal
Gospodu ob velikonočnih obredih, ki sem jih z največjo težavo, pa vendar z
veliko prevzetostjo opravljal, da hočem izpolnjevati to, kar obetam v molitvi
za velikodušnost! Pa spet tako naglo pridem v »astenijo« in samovšečnost, v
iskanje ugodja in prijetnosti. Res bolehnost zahteva pazljivost glede zdravja,
toda red, discipliniranost, usmerjenost in ravnočrtnost pri delu, smotrna
porazdelitev počitka in dela, izogibanje nepotrebnih in manj potrebnih opravil
(čtivo, mečkanje pri začenjanju, sladokusnost pri branju in študiju) – vse to
bi mi lahko pomagalo, da skoraj podeseterim uspehe svojega dela. Tako sem
dolžan čimprej sestaviti čim boljša skripta in bi bil zelo veliko lahko
naredil, če bi pustil stvari, ki ne spadajo v mojo stroko. O Gospod, malo sil
imam, a veliko hrepenenja, ki si mi ga spodbudil Ti. Daj, da bom vsaj te sile
uporabil popolnoma in čim bolj plodno samo za Tvoje kraljestvo. Naj bom
pozabljen in preziran, samo da bo Tvoja čast rasla v vseh tistih, s katerimi
pridem v stik po Tvojih nedoumljivih, a svetih sklepih.«
Ob koncu premišljevanja o veri je zapisal: »Vse bolj biti
homo Dei, vse bolj čl. nevidnega sveta. Vse bolj zato zavest božje
pričujočnosti, obujanje vere ob zač. molitve, pri poklekih; pri govorjenju z
bližnjim naj pomislim, da v bližnjem Bog prebiva. Prošnja za vero. Vero
obuditi, vero in popolno naslonitev na luč Sv. Duha ob začetku študija, ki naj
bo ves posvečen nevidnemu svetu. Vera in usmerjenost vsega k Bogu naj me vodi k
dobri uporabi časa, ki sem ga zadnje čase začel tako zelo zapravljati s praznim
govorjenjem ali pa z manj potrebnim delom. Duh žive vere in popolna naslonitev
na Boga zlasti ob začetkih predavanj. – Tudi pri vseh dejanjih, ki so namenjena
zdravju: živa zavest b. pričujočnosti in skrajna pazljivost na to, da ne bom
sam kriv neurejenosti in vzburkanosti samega sebe. Tudi naravna sredstva
discipliniranosti in olike; lepega vedenja tudi tedaj, ko me nihče ne vidi.
Nočem begati za zgledi drugih, marveč iti samo za božjimi navdihi, ki so mi
postali jasni ob molitvenem premisleku, kaj je zame sedajle prav. Pa naj se
potem zamerim ali ne.
Neka magnetična sila je v
duhovniku, ki ima duha molitve. Plečnik nekoč rekel, to pripovedoval Lukman.
Danes pa nimam nobene inspiracije, še nisem molil, nisem še molil rožnega
venca. Brez milosti ni nič dobrega. Brez molitve pa redno ni milosti.«
Po premišljevanju o
duhovništvu so se v Strletu prebudile sledeče misli: »Dejstvo je, da sem se v
razmerju do duš nekako ohladil, tako da me več tako ne boli ob pogledu na
tiste, ki se pogubljajo. Ali pa živim v nekaki iluziji, da vendarle ni tako
hudo, ter zapiram oči pred potrebami. Zato toliko posvetnih in skoraj
lahkomiselnih razgovorov pri mizi, čeprav jim morda ne dajem iniciative ravno
jaz. Mogel bi pa speljati take razgovore na kaj boljšega. Vse premalo me
razjeda gorečnost za tisto hišo božjo, za katero gre: za živi tempelj sv.
Cerkve. Koliko bi mogel napraviti n.pr. s tem, da bi kot predavatelj marsikaj
izboljšal, morda že s tem, da prihajam na predavanja bolj miren, ne vihrav –
dovolj zgodaj od doma, nikakršne vihravosti in razburjenosti. Miren nastop,
urejenost, premišljenost: da bo vse metodično čim boljše. Potem je pa prva moja
naloga, da napišem dobra skripta. To hočem sedaj najprej začeti z mariologijo,
vzporedno pa pripravljati kristologijo in zakramente sproti nekatere važnejše
stvari v zvezi z letošnjo snovjo. Skrbeti hočem tudi za zdravje zgolj zato, da
bi mogel več storiti za Boga. Ne razodevati svojih načrtov, razen če je
potrebno zato, da bo delo bolj uspelo. – O bogoslovcih, ki so prejeli od B.
neizrekljivi dar duhovniškega poklica, moram govoriti vse bolj previdno in
dobrohotno, tudi braniti jih zoper napadanje. Pač pa se hočem z vso resnostjo
in modrostjo truditi zato, da bodo študij vzeli bolj resno kakor doslej.
Izvesti ponavljanja v obliki ugovorov in podobno. Zainteresirati jih za
literaturo, za natančno izrabo časa, za usmerjenost vsega študija na veliko
duhovniško delo. Čim bolj tiste stvari, ki imajo prvo mesto.«
p. Andrej Pirš FSO
Ni komentarjev:
Objavite komentar