Papež sv.
Janez XXIII. je kljub obilnemu delu
vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški
patriarh. Obiskovalcem je priznal:
»Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca,
toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je izrekel pomenljive
besede, ki lepo kažejo, kako je ta véliki papež znal povezovati molitev in
življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera
gledam v Božji luči vse, kar se dogaja na svetu.« Danes bi govoril o dvajsetih
oknih.
Papež bl.
Pavel VI. je rekel, da je rožni venec povzetek celotnega evangelija, zato
je šola evangeljskega življenja. V rožnem vencu nastopata Jezus in Marija, a
tudi nebeški Oče in Sveti Duh. Rožni venec je tudi šola molitve: ustne in
premišljevalne, saj gre za molitev ustnic in srca. Ker pri treh delih skupaj
zmolimo 150 zdravamarij – prav toliko je tudi psalmov – nekateri rožnemu vencu
rečejo psalterij za laike ali Marijin psalterij. Danes, po sv. Janezu Pavlu
II., ki je v Cerkev uvedel še četrti, svetli del rožnega venca, imamo pri vseh
štirih dvesto zdravamarij.
Papež sv.
Janez Pavel II. je prijetno presenetil svet s svojo izjavo: »Rožni venec je
moja najljubša molitev.«
V Franciji v lyonski škofiji so na škofijskem
uradu razpravljali o tem, ali naj 29-letnega Janeza Vianneya, poznejšega svetega arškega župnika, ki mu je
študij slabo šel, pripuste k svetim redovom. Na koncu je generalni vikar
vprašal: »Ali je gospod Vianney pobožen? Ali časti Marijo? Ali zna moliti rožni
venec?« Na vsa vprašanja so navzoči odgovorili pritrdilno. Generalni vikar je
odločil: »No, potem je sprejet, vse drugo bo storila Božja milost!«
Sv. Klemen Dvoržak je dejal, da je rožni venec
njegova knjižnica. Po mestnih ulicah je nosil v roki rožni venec in ga je
molil, če se ni s kom pogovarjal. S to molitvijo je dosegel velike apostolske
uspehe.
Ko je dr.
Joseph Récamier, ki je deloval v sredini 19. stoletja, nekoč na neki
znanstveni seji vzel v roke žepni robec, je z njim iz žepa potegnil tudi molek,
ki mu je padel na tla. Svobodomislec Mace, ki je bil na tej seji navzoč, je
pozneje priznal: »Moji tovariši in jaz smo bili presenečeni. Učeni Récamier,
slavni profesor, učenjak, avtoriteta na področju zdravilstva, zdravnik knezov
in kraljev, katerega sloves se širi po vsej Evropi, moli rožni venec.« Ko je
Récamier videl začudene obraze, je zadevo pojasnil:
»Da, gospodje, molim rožni venec. Če mi kak
bolnik povzroča skrbi in so izčrpana že vsa zdravilna sredstva, se obrnem k
Njemu, ki more zdraviti vse. Z eno ali dvema desetkama rožnega venca prosim
preblaženo Devico, naj posreduje pri Bogu. Priznavam, da sem videl čudovite
uspehe.«
Josef Haydn, znameniti skladatelj, je
bil zelo goreč molivec rožnega venca. Glede oratorija Stvarjenje je rekel:
»Nikoli nisem bil tako pobožen, kakor v tem
času, ko sem se ukvarjal s tem oratorijem. Če mi delo ni šlo dobro od rok, sem
šel z rožnim vencem v sobo, zmolil nekaj zdravamarij, in zopet so prišle misli
in melodije.«
Dr. Emilijan Cevc, slovenski umetnostni
zgodovinar in akademik, ki se je posebej posvečal naši srednjeveški umetnosti,
je v knjigi Preproste stvari zapisal:
»O, prelepa preprostost vere, koliko si nam
podelila s tem starim družinskim molkom, ki visi na porjavelem žeblju na steni
omare. Nanj so navezani najlepši spomini mojega življenja. O, ve, lepe,
obrabljene jagode! Očenaševe so velike kakor orehi, zdravamarije kakor češnje.
Nihče razen Boga ne ve, koliko zdravamarij je že zdrselo po teh jagodah v
nebeški ribnik. Vsakokrat, ko udari pri molitvi druga ob drugo, potrka na
rajske duri: »Tik - poslušaj, dobri Bog, usmili se nas ... Saj si se za nas
učlovečil, za nas trpel, nam v pričevanje od mrtvih vstal.«
Italijanski duhovnik, pisatelj, časnikar in
profesor Alessandro Pronzato je kot
posvetilo svoji knjigi Rad bi molil
zapisal: »Svoji stari materi Jožefi in mnogim kilometrom njenega debelega molka
z oglodanimi jagodami, ki so odločilno vplivali na mojo življenjsko pot.« V
zvezi s svojo novo mašo, med katero je večkrat pogledal na svojo staro mamo,
piše: »Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri
oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi njene prste.«
Isti pisatelj je tudi zapisal: »Naj povem, da
sem ohranil zelo grdo navado, da molim rožni venec. In to vsak dan, vsak večer.
Tudi v avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in
vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti ... Nekateri pri rožnem vencu
zadremajo, drugi zehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim
blebetanje in zapravljanje časa – zame pa pomeni rožni venec vedno nekaj
novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud ...
Povedali so mi, da je neki duhovnik v cerkvi
raztrgal rožni venec in mahal pred verniki z evangelijem v roki, češ: to berite,
tisto staro šaro pa vrzite stran! Rekli so mi, da ga je neka ženica po tistem
'obredu' takole zavrnila: »Gospod, jaz ne vidim več brati ... Pripravljena sem
poslušati branje evangelija, ko boste vi zares verovali in ko boste potrgali
vse molke. Za nagrado pa bom vsak dan zmolila en rožni venec za vas. Je prav
tako?«
Ni komentarjev:
Objavite komentar