Prvi petki

V litanijah Srca Jezusovega se obračamo nanj z vzklikoma: zveličanje v tebe upajočih, upanje v tebi umirajočih. Bog »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4). Ta rešitev je omogočena v Jezusu Kristusu, »ki je prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno« (Lk 19,10).

Iz te vsezveličavne Božje volje je razumljiva tudi dobro izpričana Jezusova obljuba sv. Marjeti Alacoque, tako imenovana dvanajsta ali vélika obljuba, ki jo je prejela na neki petek med svetim obhajilom in jo je v pismu svoji nekdanji prednici M. de Saumaise (izg. Soméz) tudi dobesedno zapisala: »Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja. Ne bodo umrli v moji nemilosti in brez svojih zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče.«

Samo po sebi se razume, da moramo sv. obhajilo prejeti dobro pripravljeni, v posvečujoči milosti in s pravim namenom. Izraz »brez svojih zakramentov« lahko pomeni, da gre še za kakšno drugačno končno spravo z Bogom, ne samo za navadne zakramente za umirajoče. Včasih se namreč zgodi, da tudi kdo od tistih, ki so dobro pripravljeni obhajali devet prvih petkov, nima možnosti, da bi se pred smrtjo spovedal, prejel sv. maziljenje in sv. popotnico. Smrtna ura je v našem življenju najbolj odločilna. Od nje je odvisna naša večnost. Obljuba, ki zagotavlja srečno zadnjo uro, srečno smrt in s tem srečno večnost, zasluži naziv »vélika«.

Pristnost te obljube je leta 1827 potrdila kongregacija svetih obredov v Rimu in ji lahko verjamemo s človeško vero, kakor verjamemo pristnim posebnim razodetjem (torej ne s tako vero, s kakršno sprejemamo verske resnice). Kdor devet prvih petkov zaporedoma pobožno prejme sv. obhajilo, bo umrl v posvečujoči milosti, v prijateljstvu z Bogom. Cilj obljube je, da bi pogosto in dobro pripravljeni prejemali zakramente vse življenje, ne samo na devet prvih petkov.

An