'V nebesih sem doma,
od tega ne sveta,
nebes se veselim,
tja priti si želim.'
Od tega, kako in koliko živimo v skladu z vsebino te pesmi, je odvisno, kakšni kristjani smo. Kam so naravnana naša pota? V nebesa, k Bogu? Na življenje v Bogu? Razpeti smo med tem minljivim svetom in nebesi. Vsi smo v nevarnosti, da bi nas skrbi tega sveta popolnoma privezale nase, da bi Slomškovo pesem predrugačili: 'Na zemlji sem doma, vse drugo ne velja, le tega si želim, da brez skrbi živim.'
Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo pogled od minljivih zemeljskih resničnosti k Božji večnosti in svetosti. Bogoslužje prvega in drugega novembra nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega kristjana. Kristus je z Očetom in Svetim Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4). Ljubi Cerkev kot svojo nevesto, saj je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil. Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo sveti, kakor trdi apostol Pavel: 'Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje' (1 Tes 4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo na Cerkev samo v njeni časni in človeški plati, zaznamovani s slabostmi, ampak bolj kot 'občestvo svetih'. V 'Veri' izpovedujemo 'sveto katoliško Cerkev'. Je družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan sv. krsta.
Na praznik vseh svetih slavimo občestvo vseh svetih, ki so na cilju. Na različnih življenjskih poteh so se posvetili ter nam kažejo pot, po kateri se pride do svetosti. Vsi so hodili za Kristusom v veri, upanju in ljubezni ter se oblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Kristus je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6).
Kako premostiti 'napetost' med nebesi in zemljo? Kaj storiti, da na nebesa ne bomo pozabili, ampak bomo živeli v zavesti, da smo tam doma? Rešitev je v Bogu, v Kristusu kot sredniku k nebeškemu Očetu. Nebesa so v Bogu. Rešitev je v naši trajni povezanosti z Bogom. Kolikor smo v Bogu, toliko smo že sedaj v nebesih, čeprav tega ne čutimo, ker živimo v veri, ne v gledanju. 'Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali,' je rekel Jezus apostolu Tomažu (Jn 20,29).
Svetniki, ki jih je za takšne razglasila Cerkev, kakor tudi vsi nepoznani svetniki, za katere ve samo Bog, in ki jih na praznik vseh svetih slavimo, so živeli povezani z Bogom. V vsakem je bil navzoč Kristus. Ta vključitev v Kristusa nas odpre za občestvo z vsemi drugimi člani njegovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev, za občestvo, ki je popolno v nebesih, kjer ni nobene osamitve, nobenega tekmovanja ali ločitve.
Na praznik vseh svetih nekoliko že vnaprej okušamo lepoto tega življenja, in sicer v popolni odprtosti za ljubezen do Boga ter bratov in sester, ki so dosegli Boga. S tem praznikom, polnim upanja, častimo vse svetnike in se pripravljamo, da bomo naslednjega dne obhajali vernih duš dan. V svetnikih gledamo zmago ljubezni nad sebičnostjo in smrtjo. V njih vidimo, da hoditi za Kristusom vodi v večno življenje ter daje smisel sedanjosti, torej vsakemu trenutku, saj ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo z vero v večno življenje imamo lahko brez napačne navezanosti radi zgodovino ter sedanjost, s svobodo romarja, ki ljubi zemljo kot Božje stvarstvo, srce pa ima že v nebesih, saj
'Življenje naše kratko je,
končali bomo romanje,
odšli nad zvezde v pravi dom
in tam živeli z Jezusom.'
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar