Poleg redne vsakdanje molitve, h kateri spada tudi rožni venec, gojim bolj notranjo molitev. Pri tem so mi v oporo stavki iz Svetega pisma, zlasti tisti, ki jih je povedal Jezus. Že večkrat mi je veliko pomagal in dajal hrano moji notranji molitvi stavek, ki ga je Jezus namenil višjemu cestninarju Zaheju: »Zahej, danes moram ostati v tvoji hiši« (Lk 19,5). Jezus v moji hiši, Jezus na poseben način v mojem srcu, ko ga prejmem pri svetem obhajilu, Jezus v naši skupnosti in v naših medsebojnih odnosih, kako je to nekaj čudovitega! Večkrat čez dan ponavljam: »Danes moram ostati v tvoji hiši.« Ta stavek ogreva moje srce in me vsaj včasih spremlja ves dan. Pomaga mi, da občutim Jezusovo bližino, njegovo ljubečo naklonjenost, kar me zelo osrečuje.
Pridejo pa dnevi, ko me tudi ta stavek pušča hladnega in praznega. Tedaj sem v nevarnosti, da bi začel opuščati notranjo molitev. Pomembno je, da vztrajam in si poiščem kak drug svetopisemski stavek, ki me bo nagovoril. Včasih zelo počasi in s premislekom molim kako ustno molitev, na primer očenaš. Za vsako nočjo pride dan, za vsako zimo pomlad, za vsakim tunelom zopet dnevna svetloba!
Zadnje čase me nagovarja znani stavek svetega Pavla: »V njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28). Kako tolažilna je misel, da živim v Bogu, v Sveti Trojici! Žal, na to zaradi mnogih opravil in skrbi pogosto pozabim. Vendar tudi takrat živim v Bogu. Tudi ko hodim, ko se vozim, ko sem na potovanju, sem v Bogu. Vedno sem v Bogu, ki me je ustvaril, odrešil in me neprestano posvečuje.
Tu pa tam mi Bog da to milost, da njegovo navzočnost izkustveno občutim. Težko je to stanje opisati. Takrat niti ni potrebna vera vanj, saj mi je Bog tako zelo blizu. To so posebno dragoceni in popolnoma podarjeni trenutki. Bog jih da, kadar hoče in komur hoče. Večinoma pa se v skrivnost Božje navzočnosti potapljam z vero, pri čemer včasih doživljam poseben mir, mir, ki ga svet ne more dati. Drugič pa se mi zdi, kakor da se je Bog umaknil od mene. Tega sem zaradi premajhne zvestobe večkrat tudi sam kriv.
Če je molitev dobra, nas mora voditi k spreobrnjenju in rasti v svetosti, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Pri tem mi je še posebej v oporo Jezusov stavek o pšeničnem zrnu: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Življenje je stalno umiranje svoji sebičnosti, če se hočemo darovati bližnjim, tudi tistim, ki imajo težak značaj. Sebičnost in zvesta služba Bogu ne gresta skupaj. Samo iz smrti vzklije novo življenje!
France
Ni komentarjev:
Objavite komentar