Lep pozdrav vsem, najprej duhovnikom in tudi vam laikom, posvečenim Jezusovemu in Marijinemu Srcu; še posebej pozdravljam družine, ki ste se posvetile. Vsako leto se zbirate, zdaj v enem, drugič v drugem svetišču, na enem izmed milostnih krajev. Včeraj je bil praznik Jezusovega Srca, danes pa je spomin Marijinega brezmadežnega Srca, ki sta še posebej vaša praznika.
Prvo misel bomo posvetili današnjemu prazniku Marijinega brezmadežnega Srca. V njenem svetišču na Zaplazu, pod njenim krovom, kjer je tudi grob bl. Alojzija Grozdeta, zato ne moremo mimo 100-letnice njegovega rojstva in 80-letnice njegove mučeniške smrti. Lahko bi rekli, da so bili za njegovo smrt »krivi« prav materiali in podobice o fatimskih dogodkih, ki jih je imel pri sebi, ker je z njimi želel navdušiti domače za Marijino češčenje in zadoščevanje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Sveto pismo pravi, da je Marija vse dogodke, vsa doživetja, vse, kar je slišala, premišljevala v svojem srcu. Tudi mi danes razmišljamo o svojem odnosu do Boga in do bližnjega, do bratov in sester. V svetu okrog nas je veliko iskanja, zaskrbljenosti, strahu in tesnobnosti. Tako so tudi v Marijinem srcu vse te naše skrbi, nadloge in nesreče. Marija ni ničesar odrivala, kar se je dogajalo okrog nje in okrog njenega Sina. Vse je shranila v svojem srcu. Tudi danes to dela. Vse, kar ji zaupamo, svoje skrbi, žalosti in veselje. Obenem se Marija ni obnašala, kot da bi ji bilo vseeno, kar se je dogajalo. Marija je žena, ki je ostala z obema nogama na tleh, žena realnosti, obenem žena, ki ne odriva, ne zavrača skrivnosti. V negotovosti, kot je bila zadrega na svatbi v Kani Galilejski, je strežnikom rekla: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5). Najbrž je podobno odgovarjala tudi ob drugih dogodkih in priložnostih. Njeno Srce je svetišče, v katerega se vedno znova vrača v molitvi in postopoma odkriva pomen dogodkov in vseh besed, ki jih sliši, kar počne in dela Jezus. S pomočjo tega premišljevanje v svojem srcu je vedno bolj postajala mati. To materinstvo objema Jezusa in vse človeštvo, vsakega izmed nas. Marija najprej posluša in nam je v tem zgled. Vsi bi radi, da bi bili v vsakdanjem življenju slišani v družini, družbi in skupnosti, a velikokrat sami ne znamo poslušati. Glavni napotek za svetost je: poslušati, poslušati. Vsi imamo prav v svojem umevanju stvari, v vsiljevanju svojih stališč pa tega ne znamo zagovarjati strpno in dialoško. V vsiljevanju svojih stališč postajamo vedno bolj grobi, celo nasilni, kar dokazujejo tudi razmere pri nas v medsebojnih odnosih, v medijih in v družbenem življenju.
V Marijino brezmadežno Srce položimo danes prošnjo za spreobrnjenje, da bi v teh zapletenih odnosih imeli odprto srce. Bog in Marija sta najbolj vesela našega spreobrnjenja. Mi lahko Bogu in Mariji darujemo velike darove, a največje veselje lahko naredimo samo tako, da se spreobrnemo, se nekoliko poboljšamo. Zato prosimo za naše odprto in poslušno srce, ki bo znalo sprejemati Božjo voljo v veselih in srečnih trenutkih, pa tudi v preizkušnjah, bolečini, trpljenju in bolezni. Prosimo za velikodušno srce, ki bo znalo odpuščati, predvsem pa poslušati druge. Mati Terezija je večkrat govorila: »Ko srečam človeka, s katerim govorim, je zame v tem trenutku edini na svetu in se mu popolnoma posvetim.« Svojim sestram je rada govorila: »Pojdite kot živa podoba Božje dobrote, dobrote v vaših očeh, dobrote na vašem obrazu, v vašem nasmešku, dobrote v vašem prijaznem pozdravu. To je nova evangelizacija.« Le tako lahko gradimo novi svet, svet ljubezni in pravičnosti.
Dragi bratje in sestre. Vi, ki ste v nekem smislu posvečeni, ste se odločili za posvečeno, skoraj kakor za redovno življenje. Molite še za svetost duhovnikov in redovnikov. Ne gre za to, da bi bili popolni in da bi učili druge nepopolne. Brez razlikovanja ljubite in služite. Vse, ne le izbrane. Gre za življenje in svetost krsta. Tudi duhovniki in škofje moramo pomisliti: če ne živimo po evangeliju, nismo na pravi poti. Te naloge posvečenja pa ne moremo doseči z lastnimi močmi. Samo s svojimi močmi ne bomo nikoli sposobni živeti Jezusovo življenje. To moremo le s pomočjo Svetega Duha, ki nam podarja svojo ljubezen in nas usposablja, da ljubimo kot Jezus. Pri tem nam pomagajo skupnosti in povezanost z njimi v molitvi. Tudi vi, posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ste taka skupnost. Dragi posvečeni, bodite protiutež vsem, ki omagujejo na poti posvečenega življenja. Pred kratkim sem bral intervju prefekta Dikasterija ustanov posvečenega življenja in družb apostolata življenja, da 2.500 redovnikov in redovnic letno pozabi na svoje obljube in zapustijo posvečeno življenje. To ni zanemarljiva številka. Izrekli so svoj »da« za vedno, toda verjetno se je v obljubi skrival pogoj, da obljubim, dokler bom srečen. Ko ni več sreče, išče posvečeni novo pot, ker zmotno misli, da Bog želi, da je srečen, vendar nekje drugje.
To nalogo, posvetiti se in izpolniti Božjo voljo, so imeli pred seboj zlasti vsi svetniki. Bl. Alojzij Grozde, sin Dolenjske, ima v tem svetišču grob z njegovimi relikvijami. Svojo gorečnost je globoko izrazil v svojem zadnjem javnem govoru, ki ga je imel tri tedne pred mučeniško smrtjo, na praznik Brezmadežne, ko je kot vodja Marijine kongregacije v Marijanišču navduševal mlade gimnazijce za globlje duhovno življenje.
Mojega najstarejšega brata, ki je bil takrat v Marijanišču, sem vprašal, kako so doživljali Alojzija Grozdeta. Povedal je, da so ga že takrat imeli za svetnika. Alojzij Grozde je takrat dejal:
»Iz usmiljenja do ubogih, ki nimajo kruha in do še bolj ubogih, ki nimajo Boga, iz usmiljenja do obojih dajemo svoje moči na razpolago Cerkvi, da te uboge rešimo in jih pripeljemo k Kristusu in v novo in lepšo prihodnost. Zavedati se moramo svoje naloge, da pride na svet nov, boljši red, ta pa zahteva najprej novega in boljšega človeka. Brez novega človeka je pravična družba le prazna beseda, brez novega človeka ne bo šlo. To je osnovna zmota vseh brezbožnih ideologij. In tega novega človeka moramo ustvariti zlasti mi mladi. Oblikovali ga bomo najprej v sebi in to po vzvišenem vzoru brezmadežnega Srca naše Matere Marije, po Srcu, ki je najpopolnejša podoba Božjega Srca Jezusovega.«
»Z Marijino pomočjo hočemo posvetiti sami sebe. Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje toliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delovne svetnike.«
Nazadnje je Alojzij Grozde razmišljal, da bi postal duhovnik. Na grobu so zapisane njegove besede: »Po novih potih šel bom v nove dni, srca in duše Bog bo le vladar, šla moja pot bo pred Njegov oltar.« V skladu s tem prepričanjem se je odločil, da bo postal duhovnik, da bo na ta način naredil največ dobrega za slovenski narod. Kako lepo se skladajo te besede z besedami papeža sv. Janeza Pavla II, ki jih je izrekel ob obisku v Sloveniji, znamenite besede o svetosti: »Svetost je edina sila, ki je sposobna spremeniti svet in jo moramo živo in radostno utelešati v življenju.« Alojzij Grozde se je pri prizadevanju za osebno svetost žrtvoval tudi z apostolatom.
V enih od zadnjih duhovnih vaj si je zapisal: »Apostol ni človek, ki uči samo z besedo, ampak človek, ki oznanja evangelij z vsem svojim bitjem, ki je že samo njegova navzočnost blagodejna bližina Jezusa Kristusa.«
Zapišimo si, dragi bratje in sestre, te besede globoko v srce. Naj bo nam vsem, še posebej v tem njegovem letu, bl. Alojzij Grozde vzornik pri izbiri pravih življenjskih vrednot v posvečenem življenju in posnemanju Jezusovega in Marijinega Srca. Amen
Ni komentarjev:
Objavite komentar