Iz najpomembnejše knjige sv. Bernarda 'Gôvori o Visoki pesmi' bomo v več nadaljevanjih objavljali kratka besedila, ki se nanašajo na posamezne teme, čeprav so bile nekatere misli že kdaj objavljene. Številke v oklepaju za besedili pomenijo poglavja in pododdelke poglavij v knjigi. Glavni svetnik cistercijanskega reda in cerkveni učitelj na duhovni način razlaga starozavezno knjigo 'Visoka pesem'. Vsa njegova razlaga je usmerjena na duhovno življenje, na prisrčno povezanost med dušo in Bogom (Kristusom). Pri pisanju zelo pogosto navaja Sveto pismo. Tistim, ki želijo v duhovnem življenju napredovati, bodo Bernardove misli zelo pomagale. Potrebno jih je brati počasi in ob njih premišljevati.
Lepota Kristusa v večnosti, učlovečenega in vstalega
Kako lep si svojim angelom, Gospod Jezus, v Božji podobi, v svoji Božji naravi, v svetem sijaju rojen pred zgodnjo Danico, odsvit in odsev Očetovega bistva, večen in nepopačen sij večnega življenja ! Moj Gospod, kako lep si prav pod tem vidikom svoje slave!
Ko pa si se izničil, ko si odložil svojo naravno neminljivo svetlobo, mi je tvoja dobrota še bolj zablestela, tvoja ljubezen še bolj zasijala in tvoja milost še bolj zažarela. Kakor svetla zvezda si vzšel iz Jakoba, kakor jasna mladika si pognal iz Jesejeve korenike, kakor prijetna luč si me obiskal v moji temi – Vzhajajoči z višave! Kako so celo nebeške moči strmele nad tvojo krasoto, ko si bil spočet od Svetega Duha, ko si se rodil iz Device, ko si brezmadežno živel, ko si lepo učil, ko si delal znamenite čudeže in se razodeval s svojimi zakramenti!
Kako si potem, Sonce pravice, po svojem zatonu bleščeč vstal iz osrčja zemlje. In kako si se končno, krasen v svoji obleki, kot Kralj veličastva vrnil v nebeške višave !
Kako ne bi za vse to moje kosti rekle: » Gospod, kdo ti je enak« (Ps 34,10), (št. 45,9).
Jezusova ljubezen do nas, naša ljubezen do Jezusa
Govor začnimo z učiteljevimi besedami: »Če kdo ne ljubi Gospoda Jezusa, naj bo izobčen« (1 Kor 16,22). Res bi moral močno ljubiti tistega, po katerem sem, živim in umevam. Če sem nehvaležen, sem tudi nevreden. Smrt zasluži, kdor se upira živeti tebi, Gospod Jezus, in je že mrtev; kdor tebe ne umeva, je neumen. Kdor ne želi živeti zaradi tebe, je nič in za nič. Končno, kaj je človek, če mu ne bi bil ti tega naznanil? O Bog, vse si naredil zaradi sebe in kdor hoče bivati sebi, a ne tebi, postaja nič med vsem stvarstvom. »Boga se boj in spolnjuj njegove zapovedi, to je namreč cel človek« (Prd 12,13). Če je torej v tem cel človek, je brez tega človek nič. Nagni k sebi, Gospod, to neznatno bitje, kakršnega si me ustvaril! Prosim te, vzemi od mojega revnega življenja preostale dneve (Iz 38,10), za tiste pa, ki sem jih v življenju zgubil, ker sem živel zgubljeno, o Bog, ne boš zavrgel skesanega in ponižnega srca (Ps 51,19). Moji dnevi so se nagnili kakor senca in minili brez sadu (Ps 102,12). Ni jih mogoče priklicati nazaj, a sprejmi, da jih pred tvojim obličjem še enkrat premislim z bridkostjo v duši (Iz 38,15). Pred teboj je vse moje hrepenenje ter nameni mojega srca in odslej bom vso modrost, če je bom kaj dosegel, ohranil zase. Toda, o Bog, ti poznaš mojo nespamet, če ni morda pametno prav to, da jo po tvojem daru tudi jaz spoznam. Pomnoži mi ta dar, saj se bom trudil, da bi bil čim manj nehvaležen za darilce, in skrbel, da bi nadomestil to, kar še manjka. Iz vseh teh razlogov te ljubim, kolikor morem (št. 20,1).
Nekaj pa me še bolj nagiba, sili in vnema. Predvsem te ljubim, o dobri Jezus, zaradi keliha, ki si ga pil, da si nas odrešil. Zaradi tega Zveličar lahko zahteva zase vso našo ljubezen. To. pravim, prijetneje privlači našo pobožnost, jo pravičneje zahteva, tesneje pritegne in silneje razvname. Res se je Zveličar za to močno trudil in pri stvarjenju vsega sveta se ni tako utrudil. Ko je rekel, je nastalo, ko je ukazal, je bilo ustvarjeno. Za odrešenje pa je moral zdržati pri svojih besedah pred nasprotniki, pri delih pred opazovalci, pri mukah pred zasmehovalci in v smrti pred zasramovalci. Glejte, kako je ljubil! K temu premisli, da te ljubezni ni vrnil, ampak jo je navrgel. Ali mu je kdo prej kaj dal, da bi moral dobiti povračilo (Rim 11,35)? Evangelist Janez pravi: »Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga, on nas je vzljubil« (Jn 4,10). Ljubil nas je, ko nas še ni bilo, in dodal, da nas je ljubil, ko smo se mu upirali, kakor priča apostol Pavel: »Ko smo bili še sovražniki, nas je smrt njegovega Sina spravila z Bogom« (Rim 5,10). Sicer pa, če ne bi bil ljubil sovražnikov, ne bi imel prijateljev in, če ne bi bil ljubil tistih, ki jih še ni bilo, ne bi nikoli imel nikogar, ki bi ga ljubil (št. 20,2).
Ni komentarjev:
Objavite komentar