Molitev lahko otežijo tudi bližnji ali mlačni ljudje. Če je človek veliko v stiku z ljudmi, ki so brez vere ali zelo mlačni in živijo, kakor se jim pač zljubi, je to za vernega človeka nevarno. Slabi zgledi lahko na vernega človeka delujejo pogubno in mu postavljajo razna vprašanja. Čudi se, zakaj drugim vse uspeva, čeprav se ne trudijo, da bi bili Bogu zvesti, sam pa se trudi in še toliko stvarem se mora odpovedati. Vendar je takšna sreča brez Boga samo navidezna, kar nas uči psalmist: »Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj, in on bo storil. Dal bo, da tvoja pravičnost zasije kakor luč, tvoja pravica kakor poldan. Bodi miren pred Gospodom, zaupaj se mu; ne huduj se nad tistim, ki mu pot uspeva, nad možem, ki dela hudobne načrte. Popusti v jezi, zapusti srditost; ne huduj se, to bi se slabo končalo. Zakaj hudobneži bodo iztrebljeni, kateri pa upajo v Gospoda, bodo dedovali deželo. Še malo, in ni več krivičnika; pregledaš njegov prostor, pa ga ni več. Ponižni pa bodo dedovali deželo, oživljali se bodo ob velikem miru. Krivični snuje hudoben načrt zoper pravičnega, z zobmi škriplje zoper njega. Gospod se mu smeje, ker vidi, da prihaja njegov dan. Gospod pozna dneve popolnih, njihova dediščina bo ostala na veke. Ne bodo osramočeni v času nesreče, v dneh lakote bodo nasičeni.« Bogu je potrebno neomajno zaupati in verovati v njegovo dobroto. Vedno znova se je treba zatekati k Bogu v varstvo in po pomoč. Bog ne ostaja gluh za svoje uboge in jim hitro pomaga.
Obdobje prve krize se običajno dokaj hitro konča in človek postane bolj preizkušen ter seveda bolj trden. Molitev postane del človekovega življenja. Prva zmaga da novih moči, da molitev postane bolj zaupna in življenjska. Toda bojev za napredovanje v molitvi še ni konec. Hudobni duh vidi napredujočega človeka in ga hoče z vso silo ustaviti, zato ga napada z vsemi močmi. Povzroča mu hude skušnjave in velike dvome. Mogoče se začenja še večje trpljenje, kot je bilo prej. Tudi sedaj je potrebna zvestoba do konca. Ne smemo pustiti, da bi hudobni duh ugrabil in iztrgal iz srca seme, ki ga je Bog posejal v človeka. Vedno bolj je treba zaupati Bogu in se ob njem počutiti varnega. Če je Bog z menoj, se mi ne more nič hudega zgoditi. Tudi hudobni duh nima toliko moči in oblasti, da bi mi lahko škodil, če se zatečem v Božje naročje. Dobro je, da tak človek ostane miren in se ne boji. Strah človeka nekoliko ohromi in zbega. Človek bi se lahko zelo trudil in bi porabil veliko energije za napačno obrambo. Zgodi se, da lahko omaga. Potrebno je ostati miren in zaupati Bogu, ki naše strahove in stiske pozna bolje kot mi sami. Hudobni duh povzroča človeku težave tako dolgo, dokler še lahko upa na svoj uspeh. Ko je človek popolnoma v Božjih rokah, mu ne more več škodovati. V težavah te vrste je potrebno samo zaupanje in zvestoba. Dobro je zelo goreče moliti in ne odnehati. Nikoli pa se ne smemo počutiti tako varne, kakor da se nam nič ne more zgoditi. Vedno je dobro biti previden. V vsakem obdobju rasti v molitvi je treba iskati samo Boga in to vedno bolj. Bog je tako bogat, da ga ne moremo nikoli do konca odkriti. Ne smemo misliti, da smo v molitvi kdaj tako dozoreli, da ne moremo več napredovati. Vedno je mogoče še bolj zaupno moliti in seveda napredovati.
Molitev postane po vseh preizkušnjah zrela in dobra. Tudi Bog se človeku bolj razodeva in mu daje čutiti svojo ljubezen in navzočnost. Vsako novo odkritje človeku pomaga na poti k Bogu. Molitev ni samo ponavljanje naučenih besedil, ampak pritegne celotnega človeka. Resnično, postane povzdigovanje duha k Bogu. V molitvi se je potrebno ustaliti. Dobro je preizkusiti več načinov molitve in se držati tistega, ki nam najbolj ugaja in nas čim prej pripelje v Božjo bližino. Cilj take molitve je, da vse življenje postane molitev. Vse, kar delam, govorim ali premišljujem, mora postati ena sama molitev ali hvalnica Bogu. Vedno pa je dobro biti čuječ, saj nas skušnjavec še vedno lahko napade. Lahko se veselimo uspehov in zanje prosimo, a potrebno je biti tudi pripravljen na padce in suhe čase. Lepo je, če ob molitvi doživljamo Božjo bližino, a ta ni glavni del molitve. Bog je lahko ob nas, četudi ne čutimo njegove bližine. Prav iz tega pa izhajajo nove vrste težav pri molitvi.
Bog lahko nekaterim dušam za nekaj časa odtegne doživljanje njegove bližine. V času takšne duhovne suhote postane molitev spet težka. Ne moremo reči, da ni goreča, človek samo čuti, kot da moli v prazno. Nobenega odmeva ni, da bi človek dobil potrditev, ali moli dobro ali ne. To je čas silnega trpljenja, ko se človek počuti zapuščenega. Doživlja podobno, kot je doživljal Jezus na vrtu Getsemani med molitvijo. Počutil se je zapuščenega in prosil je Očeta, naj mu odvzame kelih trpljenja. S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova. Začel se je žalostiti in trepetati. Tedaj jim je rekel: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite z menoj!« In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.«
Še večjo zapuščenost pa je Jezus čutil na križu, ko je umiral za človeštvo. Njegova človeška narava je bila tako razbolena, da se je počutil zapuščenega tudi od Očeta. V skrajni stiski je zaklical k Očetu: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Tudi veliki svetniki so ta vzklik iz vse duše ponavljali v občutku popolne zapuščenosti. Toda Bog jih ni zapustil, marveč jim je tako suhoto in notranje trpljenje dopustil zato, da jih je privedel do večje popolnosti. V takih stiskah so se običajno pridružile še hude skušnjave zoper vero in Božjo ljubezen. Nekateri svetniki so jih trpeli in prenašali tudi več let. Vsak trenutek znova so morali voljno odgovarjati, da verujejo iz vsega srca in iz vse globine svoje duše, čeprav niso razumeli. Verovali so, da je Bog ob njih in jih varuje. Zaupali so v njegovo ljubezen, ki ne more zapustiti tistega, ki ga ljubi. V življenju so se čutili tako zelo ljubljene in obdarovane, da so bili gotovi, da jih kljub suhoti Jezus ne more zapustiti.
Molitev ni samo to, da nas Bog pestuje v svojem naročju. Molitev je vsakdanje življenje, ko je treba vzeti na rame svoj križ in hoditi za Jezusom. Molitev je odpoved vsemu, kar ni Božje, in je vedno znova odločanje za Boga in služenje. Molitev je ljubezen. Tako kot ljubezen lahko pride v krizo tudi zvesta molitev, ki najde vedno nove bolečine zaradi zvestobe. Samo zvestoba lahko človeku pomaga rasti v ljubezni, saj je zvestoba ljubezen na dolgi rok. Končno lahko rečemo, da je popolnoma naravno, da je molitev tudi križ. Če postane ljubezen, je naravno, da se ljubezen prečiščuje pod križem in v trpljenju. Zato mora molitev skozi ogenj in preizkušnje. Molitev je zvesta hoja za Jezusom in se ne meni za nobene stiske. S pomočjo Njega, ki je cilj molitve, postaja tako močna, da je sposobna trpeti. Še več: celo hoče trpeti, da bi ga čim prej dosegla, saj je ločenost od Boga za zvesto dušo še večje trpljenje kot pa popotne težave v molitvi. Molitev postane tako velika želja po združitvi, da je nič ne more ustaviti. Duša v molitvi vidi pred seboj ljubljenega Gospoda, za katerega živi iz vse duše. K njemu hoče hiteti in se z njim združiti, saj je ustvarjena za združenje z Gospodom. Molitev je neke vrste bolečina ločenosti od Gospoda. Čim večja je ljubezen do Gospoda, tem večja bolečina postane molitev. Toda vsak korak bliže Gospodu je hkrati neizmerno veselje in sreča. Molitev je neizmerno hrepenenje po Bogu Stvarniku.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar