Zapuščenost človeka zelo ubija in ga lahko privede do takšne stopnje, da človek ne ve več, ali je njegovo življenje še komu koristno. Bog je to vedel, zato je človeka ustvaril tako, da bi bil vedno v družbi, z nekom v odnosu, da ne bi bil zapuščen. Toda skušajmo bolje raziskati, kaj sploh pomeni biti zapuščen.
Zapuščen ni tisti, ki je sam. Besedi samota in zapuščenost ne sovpadata in se ne pokrivata. Sta dve različni stanji. Človek, ki je sam, ni nujno, da je zapuščen. Lahko je fizično sam, a v odnosih s tistimi, ki jih trenutno ni blizu. To pomeni, da ni zapuščen. Saj je lahko v odnosu, v prijateljstvu z ljudmi, ki niso vedno telesno navzoči, a kljub temu čuti, da so mu blizu. Zapuščenost pa je nekaj popolnoma drugačnega. Nekaj zapustiti pomeni ločiti se od nečesa, pri čemer sem bil: zapustiti prijatelja, zapustiti določen prostor, zapustiti Boga. Ko človek nekaj zapusti, v sebi nosi spomin na tisto, kar je bilo prej. Prav tako pri zapuščenosti ostane spomin na odnose, ki so bili živi in jih sedaj ni več. Zapuščenost vsebuje neko grenkobo, češ da sedaj vsega tistega, kar je bilo prej, ni več. Zapuščen človek je lahko tudi tisti, od katerega so se drugi ločili in ga zapustili. Tisti, ki je zapuščen, je res pomaknjen na rob družbe in ima vse odnose pretrgane. Grenkoba zapuščenosti človeka lahko zelo razjeda, ker mu budi spomine na čase, ko ni bil zapuščen, zato je lahko še toliko bolj boleča.
Človek mora svoje življenje deliti z nekom, ki mu je blizu. Ni dovolj, da mu je nekdo telesno blizu, potrebno je, da mu je blizu po duhu. Človek si mora z nekom deliti tudi svoje duhovne izkušnje. Če človek nima nikogar, ki bi mu bil blizu po duhu, je lahko zapuščen kljub temu, da ima veliko ljudi, ki so mu telesno blizu. Biti zapuščen pomeni, da nimaš nikogar, ki bi z njim delil svoje duhovno izkustvo, nikogar, ki bi te sprejemal takšnega, kot si.
Bog je človeka ustvaril kot družbeno bitje, ki bo znalo graditi odnose s svojimi vrstniki in z Bogom. Odnos je neke vrste iskren pogovor ali lahko tudi sožitje. Pogovor ni samo poslušanje nekoga, ki razlaga svoje poglede na svet, ampak je skupno iskanje resnice. To pomeni, da morata oba, ki iščeta, sprejemati drug drugega in biti pripravljena iskreno sprejeti resnico. S pogovorom ne smem drugega enostavno prisiliti v svoj prav. Pogovor je sprejemanje stališč in misli svojega bližnjega, te misli pa lahko v meni odprejo nove misli in zbudijo nova iskanja. Tako se pogledi vedno bolj kristalizirajo in misli postajajo vedno bolj čiste. Toda to se lahko dogaja le, če znam bližnjega sprejemati v njegovih izjavah in biti zanje hvaležen, ker so mi vir novih navdihov. Tisti, ki je v pogovoru, je v odnosu, je v družbi.
Drugače pa se dogaja pri zapuščenosti. Zapuščen človek ni sprejet od drugih. Ne more vstopiti z bližnjim v pogovor, v iskanje. Ker ga ne sprejema, resnice ne more iskati tako uspešno. Namesto da bi napredoval, se vrti okoli samega sebe in se še bolj zapira. V sebi neguje in pestuje svojo nesprejetost in v duhu obtožuje vse druge, češ da ga ne razumejo. Še bolj postaja zagrenjen in s tem seveda še bolj onemogočen, da bi začel iskreno sožitje ali pogovor. Njegov krog doživljanja postane vedno ožji, saj izloča iz njega vse tiste, ki ga ne razumejo. Sam se oddaljuje od njih. Tako postaja vedno bolj zapuščen in zagrenjen. Zapuščen človek na nek način oslepi, ker ob sebi ne vidi več drugih, ki ga obdajajo. Ker je doživel nesprejetost, misli, da ga nihče noče sprejeti in z njim zgraditi odnosa. Za takega človeka je nevarno tudi, da podvomi v Božjo dobroto. Tudi Boga si predstavlja po človeško, po vzorcu tistih ljudi, ki so ga zavrnili, zato ostaja še bolj zapuščen. Lahko se začne jeziti na Boga in ga v svoji zapuščenosti preklinjati.
Vprašajmo se, kaj je krivo, da človek postane zapuščen. Lahko je premajhna odprtost do drugih ljudi, lahko pa je tudi prevelika sebičnost. Človek hoče imeti vedno prav in se ne zna pogovarjati. Hoče zmeraj deliti, nikoli pa sprejemati. Hoče poučevati, a se nikoli ne pusti poučiti. Mogoče je v takem človeku premalo ponižnosti, da bi znal sprejemati in se pustiti poučiti. Vedno hoče igrati vlogo nekoga, ki vse najbolje ve, ki vse obvlada, ki se povsod znajde. V resnici pa takih ljudi ni. Mogoče se boji, da bi s tem, ko bi se pustil poučiti, drugi opazili, da vsega le ne ve. Hoče biti popoln. Vsak, ki pride z njim v stik, se počuti utesnjenega in prisiljenega sprejemati njegove trditve. Te niso vedno pravilne, a kljub temu vztraja pri svojem. Ravno njegova sebičnost mu podira vse odnose in ga zapira v svoj lastni krog.
Drugi vzrok pa je premajhna potrpežljivost tistih, ki pridejo v stik s človekom, ki je drugačen od njih. Vsak, ki pride z njim v stik, hitro opazi njegovo naravo in težak značaj. Mogoče se še trudi, da bi mu bil v pomoč. Hitro lahko obupa, ker vidi, da so njegovi namigi nesprejeti in mu ničesar ne more podariti. Premalo je, da bi ga samo poslušal, podariti mu ni mogoče ničesar, kar bi mu odprlo oči. Pusti ga pri miru in se mu raje ne bliža več. Tak človek sicer išče prijateljev in družbe, toda ne išče jih zato, da bi se ob njih bogatil, ampak da bi jih poučeval. Preprosto mora imeti nekoga, ki bi ga poslušal in mu prikimaval, tega pa veliko ljudi noče. Sam tarna in čuti, da je zapuščen. Išče prijateljev, a z vsakim počne enako: hoče ga imeti za nekoga, ki mu bo pritrdil, da ima prav. Zato je vsako tako prijateljstvo že v začetku obsojeno na skorajšnji konec, človek pa postaja vedno bolj zapuščen in zagrenjen. Vsaka slaba izkušnja poveča njegovo zapuščenost, hkrati pa ga dela čedalje bolj nemogočega.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar