Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 23. februar 2018

Vir največje moči (9) Vse je odvisno od tega, kako.



Če Nežica Karket, o kateri smo že govorili, ne bi prijazno, skromno prosila, bi skoraj gotovo dosegla le to, da bi ji Bristol zaprl vrata. Tako pa je njeno prikupno vedenje bogatina ganilo. Neža je znala preudarno prositi.
Podobno je tudi pri Bogu. Čim bolj smo podobni njegovemu Sinu, tem bolj nam bo naklonjeno Njegovo očetovsko srce; kajti tisto, kar našim prošnjam zagotavlja odločilno zmago, je to , da »mu popolnoma zaupamo«; da preudarno prosimo; da Boga – če čisto po človeško povemo – »potipljemo na pravo žilico«. Tudi Bog ima – če govorimo po človeško – svojo »slabost«, táko namreč, da se Njegova velika ljubezen ni obotavljala dati svojega edinorojenega Sina, »da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Kakor se Bog ustavlja ošabnim in prevzetnim, tako ne more nič odreči ponižnemu. »Ponižnim daje svojo milost« (1 Pt 5,5). In če je presveto Devico izvolil za svojo Mater, jo je zlasti zaradi njene ponižnosti. »Zakaj ozrl se je na nizkost svoje dekle« (Lk 1,48). To je popolnoma naravno. Če kdo hoče biti deležen kake dobrote, mora zanjo ponižno prositi, zlasti, če nima nobene pravice, da bi bil uslišan. Če smo pa poleg tega Boga še mnogokrat žalili in potrebujemo zdaj njegove pomoči, ga moramo zato najponižneje prositi.
Zgled naj pojasni, kolikšnega pomena je ponižnost pri naši molitvi. Če na primer angleška kraljica uradno sprejema obiske, se je treba natančno ravnati po določilih ceremoniala, nakar je treba čakati, dokler vladarica ne dovoli govoriti. Tedaj je primerno, da svojo zadevo razložimo in utemeljimo.
Kar predstavlja pri avdienci ceremonial, to je pri molitvi ponižnost, ki se seveda tudi med utemeljevanjem prošnje ne neha. Zato je treba pred Boga stopiti ponižno, in sicer ne le na zunaj, marveč še bolj na znotraj, zakaj: »Jaz sem Gospod, ki preiskujem srca in obisti in vsakomur povrnem po njegovem ravnanju in po zasluženju njegovih del« (Jer 17,10). Z Bogom moramo govoriti spoštljivo. »Bog se ne da zasmehovati« (Gal 6,7).
Kristus »pa je tudi povedal nekaterim, ki so zaupali sami vase, češ da so pravični, in so druge zaničevali, tole priliko: 'Dva človeka sta šla molit v tempelj, eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takole: 'Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim'. Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv, meni grešniku!' Povem vam: Ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsakdo, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,9–14). Ko bi farizej v srčni ponižnosti takole molil: »Gospod, zahvaljujem se ti za toliko dobrot, ki si mi jih podelil. Zahvaljujem se ti za zdravje, ki si mi ga podaril, da se lahko postim in tako izpolnjujem tvojo postavo. Zahvaljujem se ti, ker mi daješ vse potrebno za življenje, da morem dajati desetino. Imej usmiljenje z menoj in me ne zapusti, da ne padem in ne postanem morda kak prešuštnik ali ropar. Brez tvoje pomoči, Gospod, bi bil veliko slabši kakor cestninarji, ki so tako razvpiti. Ti pa, Gospod, se me boš gotovo usmilil, kakor se usmili tegale človeka, čeprav je cestninar, ki si niti ne upa povzdigniti oči k nebu, ki se trka po prsih in te prosi odpuščanja«. Ko bi farizej tako molil, bi bila njegova molitev Bogu všeč, tako pa je bilo ravno obratno. Njegov način molitve Gospodu ni bil všeč.
Zato moramo moliti ponižno, in sicer ne le na zunaj, marveč v srcu.
Nato pa moramo Bogu razložiti svoje razloge. »Gospod«, reče mati, »dal si mi sina in mi zapovedal, da naj skrbim zanj. Glej ga, kako zahaja na slaba pota in se ne zmeni za moje nasvete. Kaj naj storim, če mi ti ne pomagaš? Pomagaj mi, Gospod, gani njegovo srce, da se vrne na pravo pot!«
Zdravnik Mu govori: »Gospod, dal si mi v oskrbo te bolnike. Ti veš, kaj zmore medicina. Ti si zdravje in življenje. Pomagaj, Gospod, da se mi posreči predpisati taka zdravila, ki bodo pomagala in prinesla zdravje. V Tvoje roke izročam svoje bolnike!«
Družinski oče moli takole: »Gospod, otroke si mi dal in mi naložil dolžnost, da jih hranim in vzgajam. Kako naj izvršim nalogo, ki si mi jo naložil, ko pa nimam dela? Tvoja stvar je , da mi pomagaš. Ne branim se dela. Daj mi dela, Gospod, daj mi kruha za moje otroke!«
Hči moli: »Gospod, otrokom si zapovedal, naj svoje starše spoštujemo, jih ljubimo in zanje skrbimo. Moj očka pa je bolan in hudo trpi, ne le zaradi bolezni, marveč tudi zato, ker ne more nahraniti svoje družine. Poglej moje bratce, mojo ubogo mamico, imej usmiljenje z nami in ozdravi mojega očka!«
In v približno takem slogu bi Boga lahko prosili še marsičesa drugega, opirajoč se na nekako pravico, da bi nas uslišal. Mar take prošnje, če so izrečene z notranjo ponižnostjo, Boga ne bodo ganile?
V resnici ga ne ganejo … ker večni in neskončni Bog pozna veliko bolj, kot mi sami, naše potrebe, še preden smo mu jih razložili in navedli tudi podlago za naše uslišanje. Pa bo kdo dejal: Kaj pa potemtakem pomagajo take molitve, kakšen smisel imajo? O, zelo pomagajo, ko nas same ganejo, nam povečajo in utrdijo zaupanje, da bomo dosegli, za kar smo prosili. In če zaupno, če prosimo z ganjenim srcem, nam bo Gospod dal, kar ga prosimo. Ponovno se spomnimo, kar pravi sveti Avguštin, da je molitev »človekova moč« in »božja šibkost«.
Vse, kar poveča naše »zaupanje«, stori tudi našo molitev bolj uspešno in učinkovito; vse, kar naše zaupanje zmanjšuje, nujno zmanjšuje tudi uspeh naše molitve. Večje zaupanje v Boga stori našo molitev bolj učinkovito. To je skrivnost uspešne molitve. Če molimo z resničnim zaupanjem, okrepimo svojo vero in bomo od Boga prejeli, karkoli ga prosimo. Še celo več! Če mu bomo docela in popolnoma zaupali, se bo kot ljubeči Oče odločil dati nam vse, kar si želimo, čeprav ga tega nismo prosili.
O življenju svete Jedrti beremo, da jih je veliko hodilo k njej prosit, naj zanje pri Bogu izprosi to in ono. Svetnica je obljubila, da bo, pa je večkrat pozabila prositi posebej za tisto, kar so ji ljudje priporočili. Kljub temu pa se jih je veliko prihajalo zahvaljevat, ker jim je Bog dal, kar ga je sveta Jedrt prosila. Tega je bilo svetnico sram. Zato je nekega dne Gospodu potožila to svojo težavo. Gospod pa ji je odgovoril: »Moja hči, ali se mar nisi vsa izročila mojim rokam in zaupala vse zadeve meni?« »Tako je, Gospod!« je odgovorila svetnica. »Če si se torej vsa in popolnoma zaupala meni, ali misliš, da mi ni mar, da bi tvojim prošnjam ustregel, četudi bi kdaj pozabila zanje izrecno prositi? Vse prošnje uslišim, če so opravljene po tvojem posredovanju, četudi bi mi jih ti pozabila povedati.«
Popolno zaupanje v Boga je torej njeno molitev storilo učinkovito celo tedaj, ko je pozabila izrecno prositi, kar je želela. Bog prav posebno skrbi za vse tiste, ki »mu popolnoma in docela zaupajo«. »Zakaj ti, Gospod, si varuh tistih, ki vate zaupajo. In kdor vate, Gospod, zaupa, mirno in varno počiva v usmiljenju Najvišjega« (Ps 20,8).
C. M. de Heredia

Ni komentarjev:

Objavite komentar