Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 16. februar 2018

Pastirčki so bili spet skupaj v nebesih


V tistih dneh pred smrtjo se je pogosto pokrižala. To navado je imela zelo zakoreninjeno. Četudi je spila samo požirek vode, tega nikoli ni storila, ne da bi se pokrižala. Na dan smrti, 13. februarja 2005, je bila živahna, oči je imela odprte in zdelo se je, da ne trpi. Sestra Celina ji je s kazalcem pokazala v nebo, na kar je sestra Lucija pokimala. »Svoj križ sem postavila na razdaljo približno 30 centimetrov od njenih oči. Sestra Lucija je nepremično strmela vanj in privzdigovala obrvi kot nekdo, ki se na dolgo in široko pogovarja. Potem je nesla kazalec k ustom in me gledala proseč, naj ji približam križ, kar sem tudi storila. Poljuba ni več zmogla, vendar ga je gotovo dala s srcem.«
Popoldne se ji je znatno poslabšalo. Vedno težje je dihala. Škof, ki je prišel ob petih skupaj z zdravnico, je začel molitve za umirajoče.
Sestra Celina poroča, da je nemogoče »opisati mir, ki je tedaj zavladal. Da, tedaj se je njen pogled, ki je ugašal za to življenje, odpiral v večno božjo luč! Kar naenkrat so se tiste oči, ki so tolikokrat motrile Nevidno, nepričakovano odprle. Pogledala je vse sestre. Potem je usmerila pogled na desno, kjer se je ustavil na meni. Ne znam opisati, kako globok pogled je bil to. Bilo je presunljivo. Proti njej sem obrnila svoj križ in takoj je zaprla oči. To je bilo slovo. Sestra Lucija je pustila svoje posmrtne ostanke, da je z lahkotnostjo večne mladosti 'spremljala Jagnje in pela novo pesem'. Trije pastirci so bili spet skupaj v nebesih! Ura je bila 17 in 25 minut, bil je 13. februar 2005. Umrla je kontemplativna redovnica karmeličanka, ki je vtisnila globok pečat celemu 20. stoletju, s svojimi spisi pa bo vplivala tudi v naslednjih stoletjih.
Kar ostale bi tam in molile. V tisti celici, ki je bila osem mesecev celica nas vseh, v oni celici, ki je bila priča življenju v predanosti, darovanju in žrtvovanju za svet! Tisti celici, ki je bila majhno svetišče njenih zaupnosti z Materjo, Ženinom! … Celica karmeličanke varuje skrivnosti, ki jih bomo izvedeli šele v nebesih …
Kdor je videl sestro Lucijo v njeni veliki preprostosti, si ni zamišljal, kakšen ogenj plameni v tisti majhni in drobni postavi! Nikoli se ni razkazovala kot Vidkinja in po svoji volji ne bi povedala ničesar. Pravila je, da je spregovorila Jacinta!«
Umrla je stara skoraj 98 let z rožnim vencem v roki, ki ji ga je podaril papež Janez Pavel II

Ni komentarjev:

Objavite komentar