Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 25. februar 2018

V Jezusovi domovini (10)


Po temi smo se vozili nazaj v hrib iz mrtvomorske kotanje. Betlehem leži na judejskem pogorju. Evangelist pravi, da je Marija pohitela k teti Elizabeti v gorovje na Judovem. Pogorje je okoli osemsto metrov nad morjem. Ker pa smo se vozili od Mrtvega morja, smo morali priti tisoč dvesto metrov više. Na poti domov smo molili rožni venec.
V Betlehemu smo mirno povečerjali in že zvečer začeli pospravljati prtljago, ki se je vsak dan večala. Ta in oni spominek, pa kilogram datljev in še kaj, pa se kilogrami kar nabirajo. Potrudil sem se, da sem že zvečer zbral vse skupaj in zložil v kovček, seveda bolj po moško. Zjutraj sem lahko samo prijel in odšel. Ni bilo nepotrebnega tekanja ne hitenja. V taki naglici človek najlaže kaj pozabi. Nič hudega, če pozabiš doma, kamor se spet vrneš, težje je, če pozabiš v tujini, kamor se ne vrneš več.
Zajtrk smo zaužili v hvaležnosti Bogu za vse, kar smo v tej hiši bratov frančiškanov prejeli. Stregli so nam prijazni ljudje. Bog jih blagoslovi! Bil sem jih vesel. O, ko bi se znal z njimi kaj pogovoriti, da bi mi malo povedali o svojem življenju, o svojih družinah. Hvaležni smo bili za vse dni, ki smo jih skupaj preživeli.
Prva postaja našega novega dne je bila cerkev Božjega groba, ali bolje cerkev Jezusovega vstajenja. Čisto ob strani stare bazilike je zgrajena katoliška kapela. V njej katoliški romarji obhajajo Jezusovo vstajenje. Tudi mi smo se tam zbrali. Škof Jurij nam je govoril o čudežu vstajenja. Na steni je visel lep relief Jezusovega vstajenja. Ta je škofa tako prevzel, da nam je govoril zelo navdušujoče.
Jezusovo vstajenje! Da, spremenilo je vse stvarstvo. Tako kot na podobi vstali Jezus, obdan z oblaki in zrakom, ki je vzvalovil, tako tudi v naše življenje prihaja vstajenje, ki more razmigati vse, kar doživljamo, mislimo in smo. Vstajenje je razgibalo vse, kar obstaja. Bilo je kakor val, ki se širi v vedno bolj širokih krogih. A ne tako kot na vodi! Valovi po vzburkanju počasi izginejo. Jezusovo vstajenje vedno močneje valovi, zato njegovi valovi ne ugašajo marveč se večajo in dosegajo vedno bolj oddaljene kraje. Jezusovo vstajenje je moč, ki pretresa temelje vsega, kar biva. Je kakor požar, ki se širi in vžiga. Pa ne zato, da bi uničevalo, temveč zato, da bi prinašalo življenje. Želi življenje tako vzvaloviti, da bi imelo neustavljivo moč.
Jezus je z vstajenjem vzvalovil tudi moje življenje. Želi me pognati v zagon, da bi bil tudi jaz del tega velikega pljuska, ki se širi. Da, vstajenje je pljusk ljubezni, ki je tako močna, da jo niti smrt ne ustavi. Vedno močneje valovi in pljuska v to naše minljivo življenje, da bi umrljivo prešlo in ostalo samo večno in neminljivo.
Vstajenje je preobrazba življenja. Tako kot gosenica iz bube izide kot čudovit metulj, tako tudi vstajenje naredi novega človeka. Človeka, ki ga razžarja ljubezen, ki gori in ogreva. O, da bi bila velika noč tudi za vse ogenj ljubezni. Posebej za tiste, ki živijo v hladu sebičnosti, ali za one, ki zavestno bežijo pred pljuskom vstajenja. Za one, ki trdijo, da vstajenja ni, ki si zatiskajo oči pred tem, kar vidijo. Da bi velika noč spremenila človeštvo v skupnost bratov in sester, ki se ljubijo med seboj. Naj bo ogenj vstajenjske ljubezni tako močan, da bo stopil led sovraštva in mržnje.
Darovali smo sveto mašo velikonočnega jutra. Kako lepo, da sem mogel v tem letu dvakrat doživeti velikonočni praznik.
Po sveti maši smo še enkrat obiskali vse svete kotičke bazilike. Veliko časa ni bilo, saj je bila pred nami dolga pot v Galilejo.
Ob plošči, kjer so mazilili Jezusovo telo, je klečalo precej ljudi. Z veliko ljubeznijo so se sklanjali k plošči, molili ob njej in jo poljubljali. Tudi jaz sem se za nekaj časa zadržal ob njej. Zgodilo se je, da je neka gospa, ko se je sklonila k plošči, omedlela in se zgrudila na tla. Njene spremljevalke, so nas, ki smo ji hiteli pomagat, pomirile, da ni nič hudega. Zato smo jo pustili ležati ob plošči. Najbrž je spet prišla k zavesti.
Čas, ki je še ostal, smo porabili za nakup spominkov. Želel sem kupiti miro, a me ni prepričal njen vonj. Tisti vonj, ki sem ga občutil v Betlehemu, ko sem prvič poduhal olje iz mire, je bil drugačen, bolj opojen. Ne vem, ali se mi je tisti prvi stik z miro tako zapisal v spomin, da noben drug kasneje ni tako prijetno dišal? Mogoče pa so različni izdelovalci naredili različno mešanico in so dodajali še druge dišave, da je bil vonj bolj prijeten. Mira je trpka in diši nekoliko po grenkem, če smem tako reči. Čisto mogoče je, da ji kaj primešajo, da je vonj malo bolj privlačen.
Našel sem lepo stekleničko mirinega olja, a sem začel razmišljati, za kaj bi ga doma lahko porabil. Zdelo se mi je, da ga pravzaprav ne rabim, zato ga tudi nisem kupil. Tako sem ostal brez mire.
Skozi staro mesto smo se vrnili na zahodni del, kje sta nas čakala avtobusa. Ob poti sem skušal fotografirati nekaj tistih najbolj pravovernih Judov s črnimi klobuki in dolgimi zaliscami. Fotografije mi niso dobro uspele, ker sem uporabil premalo močan objektiv.
Poslavljali smo se od Jeruzalema. Zadnjič smo vozili ob njegovem obzidju. Rad sem bil v tem mestu. Čeprav je polno nemira, je vendar sveto mesto. V hebrejskem jeziku se imenuje mesto miru, Jerušalajm, a v tem mestu skoraj nikoli ni miru, kako čudno nasprotje! Mesto, kjer je toliko svetih spominov, in je sveto trem veram, pa toliko nemira in morije v njem. Lahko bi rekel, da je Jezus še danes križan in umorjen v vseh, ki tam izgubijo življenje. S psalmistom sem v mislih prosil Gospoda. »Naj vlada mir za tvojim obzidjem, Jeruzalem!«
Z avtobusi smo se povzpeli na Oljsko goro. Skoraj na vrhu gore je starodavni samostan, ki se imenuje Pater noster, očenaš. Ne vem, ali je Jezus res na tem mestu naučil svoje učence moliti očenaš. Mogoče celo kje drugje! Pomembno je, da se na tem kraju posebej spominjamo Gospodove molitve. Ves samostan, hodniki, zidovi in stene v cerkvi so obloženi z lepimi keramičnimi ploščicami, ki sestavljajo Gospodovo molitev. Veliko jih je, vseh niti videli nismo.
Našli smo tudi slovenski prepis očenaša. Postavljen je na čudovit kraj. Takoj na steno levo od glavnih vrat. Izdelali in postavili so ga ob prvem vseslovenskem romanju v Sveto deželo leta 1910. Takrat je romalo tja več kot petsto romarjev. Mnogi duhovniki so jih spremljali in škof Jeglič je vodil romanje. Takrat so postavili in slovesno blagoslovili slovensko ploščo z očenašem.
Škof Jurij nam je spregovoril nekaj besed o Gospodovi molitvi, ki je povzetek vseh molitev. To, kar molimo v očenašu, je pravzaprav vsebina vseh naših molitev, pa naj jih oblikujemo še tako po svoje. Nič drugega, kar ne bi bilo obseženo že v očenašu, ne moremo prosti. Očenaš obsega vse, kar potrebujemo v življenju: duhovne dobrine in odnos z Bogom ter zemeljske dobrine in odnos z bližnjim. Po razlagi smo zbrano zmolili Gospodovo molitev.
Škof Jurij nas je opozoril še na en napis. Na drugi strani vrat, torej levo od glavnega vhoda, je očenaš v očipvejščini. Tega je prvič zapisal in prevedel naš svetniški rojak Friderik Baraga. Bil je misijonski škof za ves Michigan, pokrajino ob velikih jezerih v Severni Ameriki.
Iz samostana smo šli peš čisto do vrha gore, do obzidanega prostora. Ko smo vstopili, se nam je odprl pogled na ograjeno dvorišče z malo zgradbico v sredini. To je kraj Jezusovega vnebohoda. Je v muslimanskih rokah in slabo vzdrževan. Stavba je osmerokotna in ima dva venčna zidca, prvi je nad lepimi oboki. Zdi se, da je bila stavbica prvotno odprta in je slonela na obokih, ki so sloneli na dvojnih stebrih. Ko sem si rotundo ogledoval, sem dobil občutek, da je bila stena za oboki kasneje dograjena. Kamen je sicer enak, a kaj veš, kako je bilo prej.
Nad prvim venčnim zidcem so štiri čisto ozka okenca. Nad njimi je drugi venčni zidec, na katerem sloni kupola, ki nadomešča strop in streho.
Dvorišče ni lepo urejeno. Ob stenah je polno smeti, gradbenega materiala in gradbenih odpadkov. Za ogled smo morali plačati vstopnino. Pater Peter je pri možaku, ki je vstopnino pobiral, malo potožil, da bi lahko bolje uredili, saj pobirajo vstopnino.
V notranjosti so postavljeni primitivni gradbeni odri, za silo zbiti iz tramov in tankih debel. Torej stavbico res popravljajo. A hitrost prenove je najbrž zelo nizka, saj ni bilo nič videti, da bi se pred kratkim tam kaj dogajalo.
V rotundi smo se zbrali in prebrali Lukov zapis iz Apostolskih del o Jezusovem vnebohodu. Škof nam je o njem spregovoril še nekaj besed.
V tleh, ne čisto na sredini rotunde, je lep okvir iz belega marmorja. V njem je viden prvotni tlak. V starem kamnu je neka vdolbina nepravilnih oblik. Trdijo, da je to odtis Jezusovega stopala, ki naj bi nastal, ko se je Jezus »odrinil«, da je šel v nebo. Trudil sem se, da bi v tisti vdolbini prepoznal odtis noge, pa mi ni uspelo. Mogoče je drugim, ki imajo več domišljije. To seveda ni pomembno za našo vero. Tudi če ne opaziš tam odtisa Jezusovega stopala, si lahko dober vernik in se zveličaš. Za tem smo zapeli vnebohodno pesem in se vrnili na avtobuse.
To je bila naša zadnja postaja v Judeji. Pot nas je vodila naprej na sever. Judejsko pogorje je ostajalo za nami in pred nami so se razgrnile ravnine ob morju. Tu je bilo precej rodovitne zemlje, zato je bilo veliko vinogradov, njiv in drugih nasadov. Vse je bilo zeleno in obdelano. Toda ne vsepovsod. Ko smo se bližali Cezareji, je bilo precej peščenih površin, ki so bile napol gole.
Cezareja, to je bila naša naslednja postaja. Cezarej je bilo v vzhodnem delu rimskega cesarstva več. Ta, ki smo jo obiskali, je bila Cezareja ob morju ali Cezarea maritima. Bila je pomembno pristanišče, od koder je šel tovor z ladjami po vsem Sredozemlju. Zgradili so veliko pristaniških naprav in lepo mesto zraven. Tudi razkošno gledališče na prostem ni manjkalo.
Najprej smo si ogledali kratek film o Cezareji skozi stoletja, ko je najbolj uspevala. Potem pa smo se sprehodili po ostankih antičnega mesta. Veliko gledališče v polkrogu, kot slovita grška gledališča, je lepo prenovljeno. V njem je zopet mogoče imeti predstave. Postavljeno je tako, da so gledalci preko odra gledali na morje. Zelo lepo je bilo zvečer ob zahajajočem soncu, ko so imeli za odrom čudovito kuliso: žareče nebo.
Nekoliko smo se sprehodili po prostorih za gledalce. Res dobro so videli, vprašanje je, če so tudi slišali tako dobro. Toda stari Rimljani so bili mojstri za gradnje gledališč in amfiteatrov. Znali so tako zgraditi, da je bila tudi akustika enkratna. Za grška gledališča pravijo, da so prav v zadnji vrsti razločno slišali, če je kovanec padel na tla.
Mimo hipodroma smo nadaljevali sprehod do rtiča, na katerem je stal velik svetilnik. Veliko ostankov stavb je bilo na naši desni strani. Če bodo hoteli še kaj obnavljati, bo veliko dela.
Morje ni bilo mirno. Valovi so pljuskali, ponekod celo čez betonski zidec ob obali.
Pri neki restavraciji smo se ustavili. Črnuška skupina me je povabila na malico. Toda izraelski strežniki so nas hoteli odgnati, ko so videli, da bomo malicali svojo hrano. Komaj smo jim dopovedali, da bomo pijačo naročili pri njih. Ko so nas postregli s pijačo, smo lahko mirno malicali.
Bilo je prijetno sedeti na toplem soncu, ki je ravno prav grelo. Veter je rahlo pihal, da smo imeli občutek svežine. Svoje je dodal še glas valov, ki je prihajal iz morja. Kar lepo so se imeli tu v Cezareji, a ne vsi. Samo oni iz višjega sloja, mali ljudje pa so morali pridno delati in raztovarjati ladje.
Po odmoru smo nadaljevali pot, a smo se kmalu ustavili. Ogledali smo si ostanke nekdanjega akvedutka, ki je Cezarejo oskrboval z vodo. Najbrž ni bil samo eden. Tekel je vzdolž obale, ki je bila peščena. Bil je lep, a ne tako eleganten, kot so bili oni, ki so vodili vodo v Rim. Zelo močno in masivno je bil zgrajen, da je človek dobil občutek, da arhitekt ni popolnoma zaupal materialu in je vse naredil prekomerno masivno. Rimski akvedukti so bili elegantni, z visokimi oboki, ponekod v več nadstropjih.
Postanek pri akveduktu je bil čisto kratek. Naredil sem nekaj fotografij in tekel še na drugo stran, ki je bila obrnjena proti soncu. S tem sem zmotil parček, ki je zaljubljeno sedel na pesku pri stenah akvedukta.
Bolj ko smo se vozili proti severu, več je bilo rodovitne zemlje. Lepa zelena polja in veliki nasadi pomaranč. Zdeli so se mi pravljično lepi. Z veseljem bi zašel med drevesa in užival ob lepoti, ko so skoraj zrele pomaranče žarele izmed zelenega listja.
Pred nami se je izrisala gora Karmel. Bolje bi bilo reči pogorje, ker je precej dolgo. Zaradi boljše povezave smo se odločili za obisk gore Karmel že ta dan, saj bodo naslednji dnevi v Galileji zelo natrpani z obširnim romarskim programom.
Vzpeli smo se na hribovje, ki ni visoko. Mogoče je štiristo metrov nad ravnino. Pogorje je tu in tam poraslo z redkimi gozdovi, večina pobočij pa je kamnita s skromnimi pašniki. Na tem pogorju prebiva posebno ljudstvo, ki ga imenujejo Druzi. Ti so zelo zvesti politiki in usmeritvi izraelske države, zato so edini, ki jim Izraelci zaupajo orožje in smejo služiti v njihovi vojski. Drugim narodom, Palestincem in Arabcem, tega ne zaupajo.
Škof nam je povedal, da imajo ti ljudje zanimive navade, so pa miroljubni. Zanimivo imajo urejeno ženitovanje, ali bolje pripravo na poroko. Ko je hči v družini godna za možitev, obesijo pred hišo posebno znamenje. Ne vem ali je to kakšna zastava ali kaj. Vsak domačin, ki to vidi, točno ve, da iščejo ženina za njihovo hčer. Potem prihajajo fantje, ki se želijo oženiti, da se srečajo z dekletom in starši. Če se vsa pričakovanja pokrijejo, je mogoče začeti pogovore o poroki. Kako ta poteka, nismo imeli časa zvedeti, ker smo se že ustavili na parkirišču pred cerkvijo na Karmelu.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar