Rebulov rožni venec in kajenje

Alojz Rebula se je odločil za vsakdanjo molitev rožnega venca z arheologom in akademikom Stanetom Gabrovcem že v študentskih letih. O vsakdanji molitvi rožnega venca pisatelja Alojza Rebule je profesor dr. Edvard Kovač zapisal: »Vemo, da je bil Alojz Rebula strasten kadilec. Njegovi otroci vedo npr. povedati, da ko so stopili v njegovo sobo, ko je pisal veliki roman V Sibilinem vetru, je bila ta strašno zadimljena. Bil je verižni kadilec. Pisal je Stanetu Gabrovcu, da bi rad nehal kaditi, a da enostavno nima moči. Gabrovec mu je odgovoril: 'Prijatelj, kaj pa če nimaš dovolj vere?' Takrat se je zdrznil, in ker je bral življenjepis sv. Terezije iz Lisieuxa, cerkvene učiteljice, ki ji pravimo Mala Terezija, se je spomnil stavka: 'rožni venec zmore vse!' Takrat je, začuda, ne da bi mu kdo to svetoval, ugotovil, da z rožnim vencem zaposli svoje roke, svoje prste – ugotovil je, da je to čudovit pripomoček proti kajenju! No, seveda ni šlo samo za to. V rožnem vencu je odkril tudi tisto, o čemer govori krščanska katoliška tradicija, ko pravi, da se z rožnim vencem povežemo s skrivnostjo odrešenja. Rebula je te skrivnosti zelo rad premišljeval. Prav te ponavljajoče se Ave Marije – osvobajajo duha: takšna molitev človeka osvobodi od želje, da bi se ustavil zgolj pri eni besedi. Duh poleti k skrivnosti. Se pravi, da je možno rožni venec moliti tudi na duhoven, mističen način.«

Mladika 4(2021)28–29

 

»Takrat se je začelo«

To je bilo leta 1997. V tistem času sem stanovala v Ljubljani, kjer sem se preko skupnih prijateljev seznanila z Dragico Čepar, s katero sva postali prijateljici.

Nekega dne, to je bilo v času prvega obiska Marije Romarice iz Fatime v Sloveniji, me je Dragica povabila na Kurešček k sveti maši v čast fatimski Mariji, in sicer 11. oktobra 1997 ob 9.00.

Na sivem nebu so se nad našimi glavami silovito podili temni oblaki. Ker je bila maša na prostem, sem se resnično bala, da bomo vsak čas vsi mokri. V hipu si je za trenutek utrla pot špranja vedrine, vendar takoj za tem so nebo spet prekrili črni oblaki. Ves čas svete maše se je nadaljevala ta bitka med soncem in temnimi oblaki, naposled je zmagalo sonce.

Slišala sem vzklike ljudi, ki so gledali v sonce in na njem videli spremembe. Vedela sem za sončni čudež, ki ga je Marija naredila v Fatimi leta 1917, vendar se mi je zdelo neverjetno, da bi se lahko v tistem trenutku zgodilo kaj podobnega, zato nisem hotela pogledati v nebo, da ne bi bila razočarana.

Dragica mi je pripovedovala o posvetitvi slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu 30. maja 1943. Odkrila sem, da je leto prej, 8. decembra 1942, papež Pij XII. posvetil ves svet Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.

Moje srce je že bilo za fatimsko Marijo, ker sem prejela prvo sveto obhajilo 13. maja 1951. Tisti dan na Kureščku pred fatimsko Marijo romarico pa se je v mojem srcu rodila želja, da se posvetim Marijinemu brezmadežnemu Srcu in tako svojo molitev in žrtev združim z molitvami in žrtvami številnih vernikov, ki upajo in si prizadevajo za zmago Marijinega brezmadežnega Srca.

Anna Maria Spinetti - Rim

 

Rekla sem »da« (2)

Po prvem srečanju s fatimsko Marijo v Stični sem začela prebirati literaturo o njenem prikazovanju v Fatimi in seveda hkrati odkrivala tudi mnoge druge spise o različnih Marijinih prikazovanjih v svetu. Vse bolj sem si želela njene bližine in da bi razumela njeno poslanstvo med nami. V preteklosti je bil Jezus daleč stran od moje vere, Marija pa še toliko dlje, kajti v naši družini nisem občutila, da bi se kdaj zatekali k njej, niti skupne molitve ob rožnem vencu ni bilo. Spominjam pa se tega, da sem v nočnih urah slišala staro mamo, kako nekaj brblja, pa sem v sebi rekla, »ali ne more biti vsaj ponoči tiho, da kar naprej brblja in godrnja«. Spominjam se, kako sem vsako jutro ob postelji na stolčku videla rožni venec. Danes vem, kaj je »brbrala«, in sem ponosna na to njeno dokaj tiho žrtvovanje.

Vse bolj in bolj sem premišljevala o Marijinem klicu: »Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.« In »Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?«

Vse te globine sem začela odkrivati v rednih srečanjih ČASTILCEV JMS v Stični. Prepletali sta se Marijin k klic k molitvi rožnega venca in samo nedoumljivo Božje usmiljenje. Marija me vodi v premišljevanje o Jezusovem prihodu med nas, o njegovem delovanju med nami, kot o žrtvovanju in kot pot k zaupanju, da nismo ostali sami. Po vseh molitvah sem vsakič dobila več in več zaupanja, da je Bog z menoj. Moja vera je začela rasti in se krepiti. Z večjim zaupanjem sem sprejela razne odločitve kot odgovorna dejanja.

Prejeti milost je Božji dar. Ko sem v tem času hodila na Katehetsko pastoralno šolo, sem, Bogu Hvala! svojo prakso lahko opravljala ravno v Stični na rednih mesečnih srečanjih JMS. Na vsa ta molitvena srečanja ob rožnem vencu pa so bila moja predpriprava že doma. Molitev in premišljevanje pri rožnem vencu je bil en sam dialog in poslušanje Božje besede. Odpiral se mi je svet Božjega usmiljenja in vse njegove dobrote. Rožni venec me uči, kako mora moje življenje postati evangelij prenesen v vsakodnevno dogajanje. Odkrila sem smisel življenja, ki je odgovor na Marijino vprašanje: »Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?«

»Da, Marija, Kraljica rožnega venca.«

Zlatka Opalički

 

PO MARIJI K JEZUSU PET LET OD OBISKA FATIMSKE MARIJE ROMARICE (2) Pogovor z gospo Dragico Čepar (2)

2. Gospa Dragica, kako so se ljudje odzvali na srečanje z Marijo romarico? Vam je kakšno srečanje posebej ostalo v spominu?

Odgovor: Ljudje, žejni Boga in njegove bližine, ki jo Marija prinaša, so se dobro odzvali, zlasti tam, kjer so bili osebno nagovorjeni s strani prepričanih oznanjevalcev. V mnogih je bil še živ spomin na milosti, ki so jih bili deležni ob njenih prejšnjih obiskih Sloveniji leta 1997 in 2008, kakor tudi na poglobljenih romanjih v Fatimo, ki so jih pred 100-letnico organizirale mnoge agencije in župnije. Veselili smo se in odštevali dneve do njenega prihoda kot otroci, ki vedo, da mama prinaša darilo. Velika množica iz vse Slovenije je Marijo romarico slovesno dočakala na Brezjah 12. maja 2016, kamor je prispela v spremstvu g. nadškofa Stanislava Zoreta. V naslednjih dneh in mesecih so jo mnogi spremljali iz župnije v župnijo, iz škofije v škofijo, vse do slovesa na Ptujski Gori. Od tam pa vse do Fatime pod vodstvom nadškofa Alojzija Cvikla, kjer smo Marijo Romarico slovesno vrnili svetišču v kapelici prikazovanj skupaj z darilom slovenskih vernikov: slika z vgrajeno relikvijo blaženega Alojzija Grozdeta.

V spomin so se mi vtisnila tudi številna druga srečanja ob Mariji romarici, tudi tista, sicer redka, kjer je bil sprejem bolj hladen in skoraj prisiljen. V neki župniji, ki ni organizirala nobene molitvene priprave, ker so nekateri vplivni verniki župnikovemu predlogu, da bi obhajali pet prvih sobot v pripravi na Marijin prihod, nasprotovali, kot je sam povedal. Posledično je Marijo pričakala le peščica ljudi. Ko je župnik vendarle molil pred Marijo predlagano posvetilno molitev njenemu Brezmadežnemu Srcu, ga je trikrat prevzelo močno ganotje, ki je prevzelo tudi nas zaradi močno občutene Božje bližine po Mariji. Tudi to je bilo močno znamenje. Skrbno pripravljeno, slovesno in ganljivo pa je bilo vseslovensko slovo na Ptujski Gori, ko je bila tam zbrana vsa Cerkev na Slovenskem. Ganljivo je bilo slišati predstavnike škofij, ki so Mariji v zahvalo simbolično prebirali vsak svoj spisek milosti, ki jih je bila deležna dotična škofija med njenim obiskom, in ji prinašali darila. Spomnim se tam navzoče družine iz župnije sedaj že pok. župnika, ki se je goreče pripravljala na Marijin prihod in se je prišla zahvalit, da sta se v času Marijinega obiska Sloveniji kar dva člana družine odločila za Bogu posvečeno življenje.

Po petih letih se marsikaj pozabi. Mislite, da je pri ljudeh ta dobro pripravljeni obisk ostal še danes živ? Kako bi ga lahko pri vernikih poživili?

Odgovor: Obisk je bil resnično dobro pripravljen, zato spomin nanj v srcih posameznih ljudi še živi, žerjavica še tli, zlasti pri tistih, ki gojijo globlje zakramentalno življenje. Za večino pa je ostal le spomin na blagodejno dogajanje, ki je žal minilo in sedaj je realnost drugačna. To je škoda. Lahko bi bilo drugače, če bi se tako, kot smo se odločili za sedemletno pripravo na fatimsko stoletnico, odločili tudi za sedemletno utrjevanje prejetih milosti. Kar nekaj konkretnih smernic za to utrjevanje je ob slovesu na Ptujski Gori podal g. nadškof Alojzij Cvikl: da bi obhajali prve sobote, da bi obeleževali vsakega 13. v mesecu, da bi posvetitev obnavljali itd. Tudi knjižica Živeti Marijin klic je bila temu namenjena. Za utrjevanje molitve rožnega venca, ki ga je Marija v Fatimi zelo spodbujala, sta izšli dve knjižici: Še naprej vsak dan molite rožni venec (I, II). Poleg tega so iz goreče želje uresničevati fatimska sporočila spontano zaživele nekatere konkretne pobude v tej smeri, ki pa se, zaradi premajhne podpore, žal niso prijele.

Rekli ste, da so spontano zaživele nekatere pobude. Katere?

Odgovor: Prva pobuda je imela za cilj poživiti vero v Jezusovo navzočnost v naših tabernakljih po vzoru fatimskih pastirčkov. Tako radi so častili »skritega Jezusa«. Angel miru jih je naučil posebno molitev, kako ga častiti hkrati v vseh tabernakljih sveta, torej tudi na daljavo. Vse, ki so se med Marijinim romanjem po Sloveniji posvetili JMS (in se s tem nekako zavezali uresničevati Marijina in angelova naročila), bi v župniji povabili, da se vpišejo v seznam češčenja »skritega Jezusa« v tabernaklju domače župnije, na daljavo, od doma ali iz bolniške postelje ob določeni uri, pri čemer bi se v molitvi posebej povezali tudi s svetim zavetnikom župnije.

Druga pobuda je hotela blažiti stisko osamljenosti in strahu pred smrtjo oskrbovancev domov za ostarele s pobožnostjo petih prvih sobot. Bilo je tri leta pred koronavirusom, ko so bili domovi še odprti. Tam, kjer smo to začeli, je bila starostnikom v veliko tolažbo Marijina obljuba njene navzočnosti ob smrtni uri in njena prošnja darovati žrtve za rešitev duš; vendar je bilo težko najti spovednika, ki bi jim bil mesečno na voljo.

 

 

SKRIVNOST KRIŽA (9) Križ uboštva (2)

Uboštvo človeka osvobaja in ga vedno bolj odpira Bogu in bližnjemu. Zato je Jezus zelo blagroval uboge. Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Obljubil jim je celo nebeško kraljestvo. Toda Jezus poudarja: ubogim v duhu. Tukaj Jezus ne blagruje revščine in pomanjkanja. Zato ne moremo vsaki revščini in pomanjkanju reči uboštvo. Tudi revež, ki nima skoraj nič, je lahko suženjsko navezan na tisto malo, kar ima. Uboštvo ima v sebi vedno nenavezanost na imetje in zaupanje v Boga. Zato je mogoče, da reven človek ni ubog, bogat človek pa je lahko ubog. Pri uboštvu je pomembno, da ima človek najprej zaupljiv odnos do Boga in seveda tudi pravi odnos do materialnih dobrin.

Jezus je velikokrat vabil in klical k prostovoljnemu uboštvu. Jezus je rekel mladeniču: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Jezus pa je rekel svojim učencem: »Resnično, povem vam: Bogataš bo težko prišel v nebeško kraljestvo.« Tisti, ki je bil pripravljen zapustiti imetje, je postal dvakratno bogat. Imel je zaklad v nebesih, ker je dal ubogim in jim izkazal ljubezen. Razdano imetje ga je osvobodilo in postal je prost za Boga. Bog sam je postal njegovo bogastvo. Človek šele z odločitvijo, da bo živel uboštvo, resnično obogati. To je bogastvo, ki ne mine in ga nihče ne more ukrasti – je zaklad v nebesih.

Uboštvo človeku pomaga, da ima pravi odnos do vseh stvari. Zaveda se, da ima imetje zato, da bi z njim delal dobro. Koliko dobrega lahko naredi človek, ki s svojim imetjem zna osrečevati pomoči potrebne! Uboštvo človeka uči spoštovati materialne dobrine in z njimi modro ravnati, a ne biti nanje navezan. Zaveda se, da je vse iz Božje roke. Tudi vse materialne dobrine so Božji dar, ki nam je podarjen, da z njim naredimo nekaj dobrega. Pomagajo nam, da naša ljubezen lahko postane bolj dejavna. Uboštvo nas tudi uči, da materialne stvari same po sebi niso slabe. Opozarja nas, da imetja ne smemo pojmovati tako, kot so ga pojmovale razne sekte v zgodovini Cerkve, ki so učile, da so imetje in materialne dobrine hudičevo delo. Nikakor ne! Imetje je samo po sebi dobro, samo moj odnos do imetja je lahko napačen ali pravilen. Samo človek sam lahko doživlja imetje kot dobro ali pa kot zasužnjujoče. Človekov odnos do materialnih stvari le-te naredi slabe ali dobre.

V evangelijih Jezus večkrat kliče k uboštvu zaradi nebeškega kraljestva. A vsi poklicani se niso bili sposobni odzvati. Njihovo srce je bilo premalo svobodno. Ljubezen do Boga je bila prešibka in ni zmogla korenite odpovedi. Redovnike in redovnice Bog še posebej kliče k uboštvu. Hoče jih osrečiti bolj kot druge ljudi. Že samo tak klic je znamenje posebne Božje ljubezni. Vsak, ki je poklican, bi smel po pravici reči: Bog me ima posebej rad in mi več zaupa. Hoče me rešiti za svobodo in nenavezanost. Zato je eden od evangeljskih svetov tudi uboštvo, to pa je seveda prostovoljno. Človek, ki začuti tak klic, razume, da je ljubiti Boga z vsem srcem in vso močjo več kot vse drugo. Ko človek zapusti vse in se vsemu odpove, postane vedno bolj prost za Boga. Taka odločitev seveda ne vodi v brezbrižno življenje, češ, bodo že drugi skrbeli zame. Nikakor, taka odločitev vodi v skrajno odgovorno življenje. Bog poklicanemu več zaupa, zato od njega tudi več pričakuje. V uboštvu je treba sodelovati z milostmi, ki so nam podarjene, in živeti tako, da bodo te milosti v nas obrodile sadove.

Uboštvo za redovnika ni kazen, ampak dar, ki nam ga podarja sam Bog. Zato ne smemo biti nesrečni, če ne moremo imeti premoženja ali z njim upravljati. V svojem življenju posnemamo ubogega Jezusa, saj tudi on ni imel ničesar. Jezus je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Ta nič za človeka ni nesreča, ampak sreča, ker je z uboštvom prejel mnogo več. Ko sprejme uboštvo, se redovnik odloči, da bo vse svoje življenje položil v Božje roke, da bo iskal samo njegovo voljo in živel v njegovi ljubezni. Tisto malo, kar potrebuje za življenje, pa bo prejemal iz Božje roke. Redovnikovo glavno in pravzaprav edino bogastvo mora postati Bog.

Uboštvo postavlja redovnika v harmonijo z vsem stvarstvom. Zaveda se, da vse prihaja od Boga, zato zna biti do vsega okolja spoštljiv in v vsem gledati delo Božje stvariteljske roke. Povsod lahko vidi delo Božje ljubezni. Tudi najbolj skromne stvari, ki jih uporablja, ga navdajajo z veseljem in čutom hvaležnosti. Hrana, ki jo danes mnogi uživajo kot samoumevno in brez hvaležnosti, vodi redovnika v hvaležnost in ljubezen do Boga. Hkrati mu prebuja tudi čut usmiljenja in se spominja tistih, ki so lačni. Sposoben je deliti, ker se zaveda, da je naš vsakdanji kruh naš in ne moj.

Uboštvo človeka usmerja v onstranstvo. V stiku z materialnimi dobrinami in naravo človek doživlja Božjo lepoto. Na vsakem koraku se lahko čudi, kako čudovito Bog skrbi za vse, tudi za majhne in minljive stvari. »Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas, maloverni! Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« Vsa lepota, ki nas obdaja, je vendar razodetje Božje lepote in slave. Kako čudovit je šele on, če že njegova dela krasi takšna lepota! Uboštvo nas odpira za pristno veselje nad stvarstvom in nas opozarja, da je Božje delo in ne naša lastnina. Ker nam uboštvo govori o minljivosti imetja, nas vodi do spoznanja, da moramo svoja srca navezati na neminljive dobrine. Uboštvo nas usmerja v nebeško srečo in hrepenenje po njej. Ker smo po uboštvu osvobojeni za Boga, se lahko naše hrepenenje vsak dan bolj dviga k Bogu do spoznanja, da smo tukaj samo romarji in popotniki v našo pravo domovino. Uboštvo nam tudi razodeva, kaj naj bo naše pravo veselje, saj tudi Jezus pravi: »Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne spoznava, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«

p. Branko Petauer

SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (6) Edinstvenost Božjega delovanja

Tukaj se moramo za trenutek zamisliti in si ponazoriti, v kako globokem nasprotju je krščansko vrednotenje trpljenja do prej nanizanih poskusov obvladovanja problema [glej VMŠ 4 – 9]. Vsi ti poskusi so imeli za cilj, da bi ubežali trpljenju z drastičnim dokončanjem, z umetno tehniko in utrjevanjem nasproti bolečini (vse do sedenja na deski z žeblji, vse do stoičnega neupoštevanja bolečine ali sramote), s sociološkim načrtovanjem daljne prihodnosti. Metode so različne, a cilj je jasen: trpljenje mora proč.

Jezus pa smisla svojega trpljenja ne polaga v odpravo trpljenja, ampak sestopi v njegovo najnižje dno: »kelih« pije do dna, in sicer izrecno »za nas«. Ne zato, da nam ne bi bilo treba več trpeti, ampak da trpljenje brez svojega poslednjega smisla prejme v njem najvišji smisel: da pomaga spraviti svet.

Mnogi filozofi in pedagogi so sicer neko mero trpljenja imeli za koristno: »Pomehkužen človek ostane nevzgojen,« so vedeli že Grki. Toda tam, kjer se začne čezmernost, neznosnost, neodgovorno nalaganje, umolkne vsaka filozofija in pedagogika. Umolkne tudi Nietzsche s svojo hvalo krepilnega trpljenja: za svojo izgubo pameti ne bi imel nobene teorije več.

Obstaja samo eden, ki ima tukaj, onkraj vsake teorije, še besedo; v bistvu ne več govorjeno besedo, ampak v trpljenju uresničeno. Kajti Jezus Kristus je kot Očetov Sin dokončna Stvarnikova in Očetova Beseda svetu. Poslednje pri tem je, da je izročitev Sina in Besede v poslednjo zapuščenost tudi najgloblje razodetje Božje ljubezni do sveta.

Hans Urs von Balthasar