DOMAČA ZDRAVILA

Žajbelj (Salvia officinalis L.)

je rastlina Sredozemlja. Stari Egipčani so ga uporabljali kot rastlino za zvečanje rodnosti, stari Grki pa za zaustavitev krvavečih ran, za čiščenje razjed in ran, za grgranje pri vnetjih ust in grla. Njegova tradicionalna uporaba se je nato razširila v Indijo ter v 17. stoletju v Severno Ameriko.

V 14. stoletju je bilo pri zdravnikih iz salernske šole v Italiji slišati: »Zakaj umira mož, ki mu raste žajbelj na vrtu?« Ime žajbelj namreč izhaja iz latinske besede salvare, ki pomeni zdraviti.

Kako učinkovita in pogosto uporabljena zdravilna rastlina je žajbelj na Slovenskem, govorijo mnogovrstna ljudska imena zanj: kadulja, žavbej, vrtni žajbelj, čistec, vrtni žajbel, žajbel, žajbl, žlahtni žajbel, prava kadulja.

Sodi v družino ustnatic (Lamiaceae). Rad ima tople kraje in sončno lego. Malce je le občutljiv na mraz in veter. Vsako tretje leto ga je na vrtu dobro presaditi, sicer rad odmrje. Mlade poganjke in liste nabiramo preden rastlina začne cveteti, to je zgodaj poleti.

Žajbelj vsebuje eterično olje, katerega glavna sestavina je tujon (35 do 60%). V eteričnem olju so še cineol, kafra in borneol. Tujon, ki je strupen, se v vodo ne izloča, zato lahko žajbelj mirno uporabljamo za pripravo čaja. V alkohol pa se tujon izloča, zato notranja uporaba tinktur žajblja ni priporočljiva. Ne dodajajmo ga v doma pripravljene grenčice! Dobro je, da si to zapomnimo. Stranski učinki tujona so slabost, bruhanje, krči želodca in črevesja, poškodbe ledvic, tremor in krči.

Uporaba žajblja v zdravilne namene je raznovrstna.

Po priporočilu patra Simona Ašiča pri vnetem grlu damo na obolelo mesto žajbljev obkladek, ki ga pripravimo tako, da krpo omočimo s s poparkom žajblja. Pri vnetnih obolenjih ustne votline in žrela še grgramo žajbljev čaj ali ga uporabimo za izpiranje, saj žajbelj vsebuje čreslovine, predvsem rožmarinsko kislino in eterično olje, ki vsi delujejo protivnetno in zavirajo razmnoževanje virusov, bakterij in gliv.

Tradicionalno se žajbelj uporablja še za zdravljenje prebavnih motenj, tiščanja v želodcu. Kot da bi »imeli kepo v želodcu«, potem ko smo nekaj zaužili. Grenčine v žajblju, kot je npr. karnozol, spodbudijo izločanje prebavnih sokov in to olajša prebavo in zmanjša napenjanje v prebavilih. Pri morebitnem pojavu neželenih bakterij ali virusov v prebavilih, je dobro, da ima še žajbelj protimikrobno delovanje - kot je bilo prej omenjeno.

Učinkovit je pri prekomernem potenju, še posebej v pomenopavzalnem obdobju, saj zmanjšuje delovanje znojnih žlez. Zato ga dodajamo v čajno mešanico, ki je namenjena ženam pri premagovanju težav v meni:

 

Čajna mešanica MenoSIT patra Simona Ašiča

10% list žajblja (Salviae folium)

20% rastlina plahtice (Alchemillae herba)

20% rastlina rmana (Millefolii herba)

30% korenika cimicifuge (Cimicifugae rhizoma)

20% rastlina materine dušice (Thymii serpylli herba)

 

Čaj MenoSIT pri težavah v klimakteriju pijemo 3 krat na dan. Vsakič si pripravimo sveže pripravljen čaj. Deluje proti vročinskim valovom, zmanjšuje čezmerno potenje. Tudi težave z nespečnostjo in občutki strahu se zmanjšajo, saj ta čaj deluje še pomirjevalno.

 

V domači lekarni je pametno imeti žajbelj zaradi njegove koristnosti vedno pri roki, saj – če povzamemo - je učinkovit proti mikrobom, pri napenjanju v prebavilih ter zmanjšuje prekomerno potenje. K mastnim jedem ga dodamo kot začimbo.

Barbara Kozan, mag. farm.

 

Ime Marijino

praznujemo 12. septembra v spomin na leto 1683, ko je krščanska vojska pred Dunajem premagala Turke. Čeprav izvira začetek češčenja tega praznika iz Španije, je še posebej priljubljen v deželah nekdanje Avstro – Ogrske. V Sloveniji mu je posvečenih deset cerkva. Zanimivo je, da je misijonar Friderik Baraga (1797–1868) tako poimenoval prvo cerkvico, ki jo je postavil na ameriških tleh. Stala je na obali Michiganskega jezera. Bila je silno preprosta, saj je bila vsa iz lubja, tako streha kot stene, in brez vsega okrasja. Že čez dve leti, 20. aprila 1834, pa je blagoslovil prvo pravo misijonsko župnijsko cerkev. Bila je lesena in je merila 50 X 30 čevljev. Tudi »prava« cerkev pri Veliki reki (Grand River) je nosila isto ime – Ime Marijino, kajti misijonar piše: »Ko sem namreč sklenil darovati svoje življenje v prid misijonov, sem obljubil naši ljubi nebeški Materi, da bom prvo cerkev, ki jo bom blagoslovil med domorodci, posvetil v čast njenemu zavetniškemu imenu.«

Včasih, ko je bila žetev pšenice precej kasneje kot dandanes, je bilo ob tem prazniku revežem dovoljeno, da so lahko po njivah pobirali raztreseno klasje.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Prekmurec o Fatimi

V letih med prvo in drugo svetovno vojno je veliko fantov iz Prekmurja stopilo k salezijancem. Mnogi so odšli na študij v razne kraje po svetu, kjer so imeli svoje postojanke. Tako se je v začetku leta 1936 javil iz Estorila na Portugalskem Ignacij Lebar (1912–1980), doma iz Velike Polane. Za časopis Novine slovenske krajine je povedal marsikaj o Portugalski, med drugim tudi tole:

»Sedaj pa eto me na Portugalskem v pravih misijonskih krajih. Ne čudite se, če rečem: v pravih misijonskih krajih, ker je na žalost res tako. Duhovnik se tukaj ne sme pokazati na ulici v reverendi (talarju). S kamni bi ga ometali. Portugalska je dežela, kjer so na eni strani ogromna bogastva, na drugi pa najhujša revščina. Eni in drugi pa iz katekizma znajo toliko kot nič. Je veliko odraščenih, ki se ne znajo niti prekrižati. Če so takšni stariši, kakšni bodo šele njihovi otroci. Seveda, katekizem je po šolah prepovedan. Ne smete pa misliti, da je zato tukaj vse gnilo. Ne. Hvala Bogu je nekaj tudi dobrih, pravih krščanskih oseb. Celo med bivšimi plemenitaši so, ki ali s svojim premoženjem ali pa kar sami osebno pomagajo poučevati otroke katekizma. Res, občudovanja vredna požrtvovalnost.«

Po dobrem letu bivanja na Portugalskem pa je klerik Lebar napisal, da se razmere spreminjajo. »Po dvajsetih letah se lehko vršijo procesije i drüge pobožnosti. Stara Portugalska vmira, a prebüja se nova.«

V enem od naslednjih pisem je povedal, da je mesto Estoril, kjer živi v salezijanskem zavodu, dovolj blizu novi božji poti v Fatimi, da jo bo lahko obiskal. No, podroben opis fatimskih dogajanj dobimo že julija 1937 prav tako v Novinah slovenske krajine. In to v prekmurščini!

»Vnožice prihajajo v procesijah prosit Marijo, naj reši Portugalsko nesreče, štera je zadela sosedno Španijo. Fatima je postala središče Marijine pobožnosti na Portugalskom. Letošnje romanje k Mariji je prekosilo vsa drüga po števili lüdstva, i po pobožnosti do Matere božje. Vsaki vidi, da samo pod njenim plaščom najde mir. Tü se zbirajo dühovski k dühovnim vajam; tü katoličanska akcija dobiva nove moči. Na mesto male kapelice pa delajo mogočno cerkev, ki bo skoro tak velka kak lurdska bazilika. Tam daleč v Španiji v samostani pa stanüje ponižna i srečna Lucija, zdaj sestra Marija Dolores i moli lübo nebesko Mamico, dá náj nikoga ne püsti iz Fatime praznih rok.«

 

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (25)

Toda vse lepo in čudovito se tu na zemlji enkrat neha. Tudi koncerta je bilo konec. Tiho smo se vračali iz tistega svetega prostora in v sebi nosili vsaj iskrico Božje ljubezni. Upam, da smo postali drugačni zaradi molitve tistega, ki je bogoslužne speve uglasbil.

Vstopali smo v svet, ki pozablja na molitev, ki sicer hrepeni po veselju in sreči, a pogosto ju išče preveč površinsko. Da, v nas je hrepenenje pa lepoti in sreči, a premalo se potrudimo v iskanju. Hitro smo zadovoljni z nadomestki, s tistim, kar nam srečo le navidezno pričara. Potem pa ostanemo še naprej prazni. Molitev in bližanje Bogu nista lahka. To je napor, je trud, ki ga mora človek opraviti. Pogosto je trud dolgih let in budno bedenje nad vsem, kar se pojavlja v duši. Vse prazno in varljivo je potrebno dati na stran in se odpreti samo tistim besedam, ki resnično prihajajo od Boga.

Pogosto najdemo poceni izgovor, s katerim se tolažimo in opravičujemo svojo nedelavnost. Bog danes ne govori več toliko, kot je govoril nekoč. Toda ta izgovor na noben način ne zdrži. Bog tudi danes govori, in to veliko. Govori nam po bližnjih, po liturgiji, po umetnosti, po naravi. Toda to še ni konec seznama, lahko bi še naštevali in napisali še daljši seznam. Bog govori veliko, celo v preobilju. Njegov glas je v resnici tih, ker noče biti vsiljiv. A kljub temu dovolj močan in izrazit, da lahko izstopi iz šumov in dražljajev sveta. Popolnoma konkretno nagovarja vsakega posebej. Je tudi dovolj odločen, da more nagovoriti tistega, ki mu hoče prisluhniti. Toda ostaja tista zanimiva Božja odločitev. Odločil se je, da nam bo dal popolno svobodo. To svojo odločitev v celoti spoštuje in je ne misli nikoli preklicati. Zato je za človeka težje izbirati med glasovi in miki, ki prihajajo v srce. Bolj ko pustimo, da nam govori cela množica mikov, bolj težko se je odločiti. Potrebno je narediti neke vrste filter in filtrirati sporočila, ki prihajajo v srce.

Nekaj podobnega so ljudje ustvarili v računalniškem svetu. Naredili so antivirusne programe, ki presejejo sporočila, ki prihajajo v naše računalnike. Nekatere vsebine smo označili kot nezaželene in jim preprečili vstop v naše računalnike. Že omenjeni program jih prepozna in jim prepreči vstop, ker so lahko škodljivi. Na ta način se ognemo mnogim nevšečnostim in težavam, ki bi jih lahko povzročile škodljive vsebine, ki prispejo do »vrat« računalnika. Prav tako progam zadrži vsebine, ki jih ne nameravamo brati ali pregledovati. Na ta način imamo več varnosti in preglednosti v naših računalnikih.

Veliko manj pa smo uspešni pri precejanju vsebin, ki prihajajo v srce. Toda ne zaradi nevednosti. Pogosto dobro poznamo, kaj nam je v škodo, pa kljub temu dovolimo, da vstopi v srce. Vemo, kakšne bodo posledice, a dovolimo, da nas določena vsebina nagovori. Prav tako vemo prav dobro, da Božja sporočila in Božji nagovori dobro vplivajo na naše življenje, pa kljub temu ne odpremo svojega srca na stežaj. Vemo, da bi nam prav prišlo, da bi nam pomagalo, a ostajamo zaprti za dobre novice, za evangelij.

Ne vem, zakaj se tako bojimo, svobodno omejiti svojo svobodo? Ali se bojimo, da bomo kaj izgubili, če ne sprejmemo vsega, kar se nam nudi? Prava svoboda ni v tem, da se pustimo vsemu nagovoriti. To je zmešnjava in ne svoboda. Je nespametno izpostavljanje nevarnostim. Z drugo besedo: lahkomiselnost. Svoboda je v tem, da znamo reči ne nekaterim vsebinam in se odločiti, da bomo sprejemali samo tiste, ki nas v življenju izgrajujejo. Na ta način bi doživeli veliko več lepote in užili več sreče.

Po koncertu smo imeli na voljo še nekaj časa. Ponovno sem se sprehodil okoli cerkve in naredil še nekaj fotografij. Saj je bila vsak trenutek drugačna. Ustavil sem se tudi pri križu na steni, ki je bila ob kanalu. Da, ponovno me je Jezus pogledal z odprtimi očmi. Njegov pogled se mi je tako vtisnil v spomin, da me bo gotovo še dolgo spremljal.

Avtobus nas je že čakal, zato nismo mogli več pohajkovati naokoli. Pa bi rad, priznam. Toda sam se klatiti po mestu je nekoliko nevarno. Pa še zadnja noč je bila. Vse tisto, kar sem v sobi zložil na sosednjo posteljo, bo potrebno spraviti v kovček. Naslednji dan ne bo časa, saj je še zelo natrpan urnik.

Odpeljali smo se proti bogoslovju, kjer smo prenočevali. Bili smo že pošteno utrujeni, pa tudi vreme ni bilo nič mikavno za nočno potepanje po mestu. Zato sem se spravil dokaj kmalu v posteljo. Brevir in vse molitve sem še opravil, potem pa sem se spravil pod odejo. Nameraval sem zgodaj vstati in vse pospraviti, še preden bomo šli k maši.

p. Branko Petauer

 

ČASNIKAR IN STAREC (1/3)

“Veste, za dobra dela ni časa, ponavljanje očenašev pa se mi zdi nekaj nerazumljivega, prav tako kot tibetanski molitveni mlinčki. Kako naj bi množica besed nagnila neko vsemogočno silo, da nas usliši?”

“Ne silo, gre za Osebo.”

“Pa naj bo oseba, a vprašanje ostane.”

“Mislim, da se ne razumeva. Jaz govorim o molitvi, vi pa o brezmiselnem ponavljanju obrazcev. Molitev je pogovor z Bogom. Pri tem lahko sledimo kakemu obrazcu ali pa ne. Važna je misel in zaupanje.”

“Kakšno zaupanje?”

“Da nas Bog posluša in usliši.”

“Dajte no, če bi Bog vas kristjane uslišal, bi bili vsi milijonarji.”

“Nasprotno, to je znak, da nam Bog na naše prošnje da tisto, kar je najbolje za našo končno srečo.”

“Kaj je dobro zame, vem najbolje sam. Če Bog ne usliši prošnje, pomeni, da mi ne zaupa. Kakšna ljubezen je to?”

”To je ljubezen, ki vidi dlje kot jaz in vi. Če bi Bog kot avtomat odgovarjal na naše prošnje, ne bi bil skrben in neskončno dober Oče. Bil bi podoben nam, ki si želimo stvari, pa malo kdaj pomislimo na ceno in posledice. Ljudje smo kratkovidni. Vi, na primer, bi ga zdajle prosili, naj premakne vlak, ker se vam mudi. Pa recite, če ne?”

“Ne bi bilo napak …”

“Če bi vas uslišal na prvo prošnjo, bi se zaleteli v vlak pred nami …”

“Slab primer.”

“Recimo. A če se vrneva k molitvi, mislim, da postane toliko bolj smiselna, kolikor bolj se zavedam, da gre za pogovor s Stvarnikom, z usmiljenim Očetom. Obračam se na Osebo, ki mi je darovala vse, kar imam, se ji zahvaljujem, jo častim in jo prosim, kar vsi najbolj znamo. Svojo majhnost pa priznam s tem, da prosim za pomoč tudi nje, ki so že v Božji bližini.”

“Lepo bi bilo, če bi bilo res. Srečni ste, če vse to verjamete. Zame so to zgodbe, ki so se jih izmislili ljudje. No, vlak je med tem potegnil. Smo že skoraj na cilju.”

”Imate prav. Hvala za prijeten pogovor.”

“Tako je čas hitreje minil. Lepo se imejte! Srečno!”

“Bog z vami!”

Časnikar je odšel, da je bil bliže vratom. Mudilo se mu je. Starec pa je še posedel, dokler se ni vlak ustavil na postaji. Imel je več časa, zato ni hitel.

dr. Marko Kremžar

Misli sv. Bernarda Sveta Trojica

Oče ljubi Sina in ga objema s posebno ljubeznijo. Najvišji ljubi sebi enakega, večni sovečnega, edini edinega Sina. Pa tudi Sin se ne oklepa Očeta z manjšo ljubeznijo, saj gre v smrt iz ljubezni do njega, kakor sam pravi: »Naj svet spozna, da ljubim Očeta. Vstanite, pojdimo od tod.« Brez dvoma je hotel reči: »Pojdimo v trpljenje!«

To medsebojno spoznavanje med Očetom in Sinom, ta medsebojna ljubezen ni drugega kakor najslajši in najbolj skrivnosten poljub. Če lahko rečemo, da Oče daje in Sin sprejema poljub, lahko rečemo, da je poljub Sveti Duh, ki je nespremenljiv mir med Očetom in Sinom, trdna vez, nedeljena ljubezen in nerazdeljiva enota. Kdor v polnosti pozna Očeta in Sina, bo spoznal tudi Svetega Duha, ki je njuna medsebojna dobrota.

Razodetje, ki se daje po Svetem Duhu, ne prinaša samo luči spoznanja, ampak tudi podžiga k ljubezni, kakor pravi apostol: »Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Potrebno je jokati zaradi grehov, a je potrebno včasih tudi prenehati. Vsekakor je treba vmes obuditi tudi spomin na Božjo dobrotljivost, da ne bi zaradi žalosti srce otrdelo ter potem v obupu propadlo. Dodajmo pelinu med, da bo zdravilna grenkoba mogla koristiti, ker jo bomo zaradi osladitve mogli tudi popiti. Poslušaj, kako Bog sladi in lajša grenkobo potrtega srca, kako malodušnega človeka kliče iz prepada obupa ter ga v žalosti tolaži s prijetno in zvesto obljubo in ga v njegovem nezaupanju dviguje.

Božja dobrota je večja kakor katerikoli greh. Zato se pravični nepretrgoma ne obtožuje, ampak skuša dovršiti svoje govorjenje s hvalnico Bogu.

JEZUS NAS UČI MOLITI (4) Jezusov edinstveni odnos do Očeta

Svetopisemski pisatelji niso prodrli do vseh globin Jezusove molitve, saj večinoma opisujejo le pojave, ki so jih na Jezusu na zunaj opazili: Jezus je rad hodil molit v samoto, večkrat tudi ponoči; njegova molitev je bila kdaj pa kdaj zelo dolga, tudi vso noč; uporabljal je posebne molitvene kretnje in drže od povzdigovanja rok do klečanja in ležanja na obrazu. Evangelisti so nam ohranili tudi nekaj Jezusovih molitvenih obrazcev. Med njimi je najpomembnejši očenaš. Najdaljša ohranjena Jezusova molitev, ki jo je zapisal evangelist Janez, je Jezusova velikoduhovniška molitev. V njej se zelo lepo odraža globina medosebnih vezi med Očetom in Sinom. Jezus prosi za svoje učence, njihove naslednike in zlasti za medsebojno edinost (prim. Jn 17).

Pri pazljivem branju evangelijev opazimo, da je Jezusov odnos do Očeta nekaj edinstvenega. To se še posebej dobro vidi v Janezovem evangeliju. Takšen odnos zaman iščemo pri katerem koli drugem še tako svetem človeku. Jezus se je neprestano zavedal Očetove navzočnosti in njegove ljubezni ter jo globoko doživljal. Iz tega izkustva izvirajo besede:

"On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, ker vedno delam to, kar je všeč njemu" (Jn 8,29). "Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj" (Jn 16,32).

Jezusova povezanost z Očetom je bila najgloblja in najprisrčnejša pri njegovi molitvi, svoj vrh pa je dosegla v daritvi na križu, ki je bila krona vseh njegovih molitev. V svoji zavesti je Jezus sicer občutil zapuščenost od svojega Očeta, a se mu je kljub temu popolnoma predal, saj je v njegove roke izročil svojo dušo. To je bila najbolj celostna in najpopolnejša zavestna izročitev Kristusa Očetu, izročitev, ki je bila izraz največje pokorščine Očetu, pokorščine iz ljubezni, pokorščine do smrti na križu.

Kristusovo predanost Očetu bomo nekoliko razumeli, če jo bomo primerjali s predanostjo, ki jo imajo do Boga svetniki. Vendar je med svetniki in Kristusom pomembna razlika. Svetniki večinoma govore o navzočnosti Boga in o združenju z njim, Jezus pa govori o združenju z Očetom. Njegovo izkustvo Boga je bistveno sinovsko, zato drugačno od izkustva svetnikov. On je edinorojeni Očetov Sin, kar je dobilo svoj izraz v vsaki Kristusovi molitvi. Njegova povezanost z Očetom je bistveno tesnejša in globlja, kakor je povezanost z Bogom pri še tako velikih svetnikih.

V Janezovem evangeliju vidimo, da dela Sin enako kakor Oče. Oče je v Kristusu in Kristus v Očetu. Med Očetom in Sinom vlada prisrčna medsebojna ljubezen in edinost; drug drugega poveličujeta in sta popolnoma eno ter skupno prebivata v pravičnem človeku.

Kadar Jezus govori o svojem Očetu, nikoli ne pravi "naš Oče", temveč vedno razlikuje med "moj Oče" in "vaš Oče". Jezus s tem pokaže, da je naše Božje otroštvo bistveno drugačno od njegovega Božjega sinovstva, ki je nekaj edinstvenega.

Kristus govori o svojem Očetu kot o nekom, s katerim je stalno povezan. Šlo je za neprestano molitev, ki je ob časih posebne molitve postala še izrazitejša.

Kristus se je na poseben način razodel kot Božji Sin, ko je v samoti molil k Očetu. Svojo najglobljo resničnost Sina je izlil v besedo Oče, moj Oče. To je bila zanj najkrajša in hkrati najgloblja molitev, ki je bila tudi popolna daritev, daritev vsega njegovega bitja.

Kakor je Jezus vse svoje življenje spremenil v hvalnico Očetu, tako naj bi delali tudi mi. V hvalnici poveličujemo Boga in njegova čudovita dela za nas ter opevamo njegovo vzvišenost. Najbolj vzvišena hvalnica Očetu je Jezus sam, ki je najvišje razodetje Očetove ljubezni in dobrote. Kdor vidi njega, vidi Očeta. Jezus nam kaže, kakšna naj bo naša neprestana molitev. On je bil vedno povezan z Očetom in je vedno spolnjeval njegovo voljo.

p. Anton