LITANIJE SVETEGA JOŽEFA (4)

»Jožef najčistejši« (Ioseph castissime).

To nam zagotavlja Bog sam. Nebeški Oče je svoji ljubljeni hčeri Devici Mariji določil za ženina in varuha takega moža, ki naj bi ščitil njeno čast pred ljudmi in bil priča njene najčistejše svetosti in devištva. Tak mož je bil Jožef. Mož, ki se je odlikoval v neokrnjeni čistosti. In tudi za svojega Sina je Bog moral izbrati moža, čigar čistost je presegala čistost angelov. Jožefova čistost se je v polnosti razvila v skupnosti z Marijo in Jezusom. Iz zakona z Marijo so za Jožefa izhajali njegovo edinstveno dostojanstvo in njegove pravice nad Jezusom. »Dostojanstvo Božje matere je gotovo tako veliko, da ne more biti nič bolj vzvišenega. Ker pa je bila med blaženo Devico in Jožefom sklenjena zakonska zveza, ni nobenega dvoma, da se Jožef bolj kakor kdor koli približa tistemu visokemu dostojanstvu, po katerem Božja mati daleč presega vsa bitja. Zakon je najvišje občestvo in prijateljstvo, s katerim se po njegovi naravi povezuje tudi skupnost dobrin. Iz tega izhaja: ko je Bog dal Jožefa za moža Devici, ji ga ni dal samo kot življenjskega sopotnika, priče njenega devištva in varuha njene časti, ampak tudi zato, da bi bil Jožef z zakonsko pogodbo deležen njene odlične veličine« (Leon XIII., okr. Quamquam pluries).

Da je sveti Jožef najčistejši, nam priča tudi od Svetega Duha razsvetljena Cerkev, ki mu je dala naslov najčistejši in ga postavila za varuha čistih duš. Jezus oznanja: »Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali« (Mt 5,8). »Čistost srca ni nič drugega kot notranja svoboda in popolna zmožnost za ljubezen,« je rekel duhovnik Janez Zupet. »'Čista srca' pomenijo tiste, ki so svoj razum in svojo voljo spravili v sklad z zahtevami božje svetosti, predvsem na treh področjih, ki so: ljubezen do bližnjega, čistost ali spolna urejenost, ljubezen do resnice in prava vera. Med čistostjo srca, telesa in vere obstaja vez« (KKC 2518).

Duh čistosti. Kako čudovita, krasna beseda! Čistost navadno enačijo samo s pojmovanjem človekove spolne čistosti. Izvirni, resnični pomen te besede je neizmerno globlji. Gre namreč za celoto, celovitost, neokrnjenost. Vsak greh, vsako zlo je vedno zoževanje, obubožanje, znižanje. Človek, ki je suženj strasti, katere koli strasti, je človek, ki je izgubil sebe kot celovitost. Kristusov klic je povabilo človeku, naj spet vzpostavi svojo celovitost, naj se vrne k polni človeškosti. Čistost že vodi k modrosti. Sv. Efrem Sirski moli: »Podari mi, svojemu hlapcu, duha čistosti, ponižne modrosti, potrpežljivosti in ljubezni«. To je srčika krščanskega pogleda na človeka, na njegovo kraljevsko dostojanstvo in poklicanost. Kot »skriti človek srca z neminljivim okraskom krotkega in mirnega duha« (1 Pt 3,4) je sveti Jožef najčistejši. Naj bo priprošnjik tako poročenim kakor samskim!

 

»Jožef najmodrejši« (Ioseph prudentissime).

Cerkev je svetemu Jožefu dala ta častni naslov. Nazareški Jožef je bil »moder« in »razumen«. Štiri človeške kreposti imajo vlogo tečaja pri vratih, zato se imenujejo glavne ali kardinalne (lat. »cardo« = tečaj); vse druge se zvrščajo okrog njih. Glavne kreposti so: razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost. Katekizem pravi: »Razumnost je krepost, ki nagiblje praktični razum, da v vsaki okoliščini razbere, kaj je za nas resnično dobro, in izbere pravilna sredstva za njihovo izvršitev … Ne smemo je zamenjati z boječnostjo ali strahom, tudi ne z dvoličnostjo ali hlinjenjem. Pravijo ji auriga virtutum (krmarka kreposti): razumnost vodi druge kreposti tako, da jim naznačuje pravilo in mero. Razumnost je tista, ki usmerja sodbo vesti. Razumen človek odloča in ureja svoje ravnanje v skladu s to sodbo. Na podlagi te kreposti brez zmote uporabljamo nravna načela v posebnih primerih in premagujemo dvome glede dobrega, ki ga je treba storiti, in zla, ki se ga je treba izogibati« (KKC 1806). Jožef najmodrejši si je prizadeval »za edino potrebno«. Svojo bogovdanost je združeval z vsakdanjo dejavnostjo. Bil je odprt za Boga in pozoren do bližnjega. Vedel je, da je »Strah Gospodov začetek modrosti«. Joseph Ratzinger pojasnjuje: »Ponovno se nam pokaže bistvena poteza lika sv. Jožefa: njegova zmožnost dojemanja Božjega in njegova zmožnost razlikovanja. Božje sporočilo se more tako dotakniti samo človeka z notranjo budnostjo za Božje, z občutljivostjo in dovzetnostjo za Boga in njegove poti. Zmožnost razlikovanja pa je nujna, da bi spoznali, ali so bile samo sanje ali je resnično prišel k njemu Božji odposlanec in mu govoril. Jožef nam je tukaj spet čisto praktično prikazan kot 'pravični': njegova notranja budnost za Boga, s katero sprejme in razume oznanilo, kar sama od sebe postane pokorščina.«

 

»Jožef najsrčnejši« (Ioseph fortissime).

Jožef je bil tisti srčni svetnik, ki ga nobena težava, nobeno trpljenje, nobena stvar ni odvrnila, da bi ne izpolnjeval Božje volje in Božjih zapovedi. Sveti Jožef je to svojo srčnost pokazal, ko je moral iz Nazareta odriniti v Betlehem, da se je po ukazu cesarja Avgusta popisal ves rimski svet (Lk 2,1). Pot v mesto očetov je bila dolga in polna nevarnosti. A nobena ovira ga ni ustavila, da ne bi izpolnil Božje volje, ki je bila v cesarjevem ukazu. – Sredi temne noči se mu je prikazal gospodov angel in mu naročil, naj z družino zbeži v Egipt, saj jim je za petami Herod, ki hoče umoriti Jezusa. Jožef ni pomišljal in ugovarjal. Brez vprašanj in nepripravljen na odhod je vzel Jezusa in Marijo ter se umaknil v Egipt. – S srčnostjo je prenašal vse težave svojega življenja, veliko revščino in bedo, ki ga je spremljala skozi življenje. Svoj kruh si je moral služiti s težkim delom. Vendar se ni pritoževal nad Božjo previdnostjo, ki mu je naložila težko breme življenja. Vdano je sprejemal vse kot Božji dar in Božjo voljo. Jožef, najsrčnejši!

Katekizem lepo opiše to krepost: »Srčnost je nravna krepost, ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj. Srčnost pripravi človeka, da gre prav do odpovedi in celo do žrtvovanja svojega življenja, ko je treba obraniti pravično stvar« (KKC 1808).

Anton Štrukelj

PO MARIJI K JEZUSU Milostni kip fatimske Gospe sredi cvetoče Vipavske doline

Na romanju v Fatimi sem doživel rahel vetrič, ki pihlja po Irijski globeli z Atlantika, kakor bi hotel naznanjati poseben piš milosti Svetega Duha. Njegov pihljaj zaznavajo mimoidoči romarji, ki prehajajo iz svetišča v svetišče, iz kraja spokornosti v vstajenje k novemu življenju, prerojeni po molitvi in zakramentu svete spovedi. Pihljaj vetriča, spokornost in molitev v Irijski globeli ne pojenja niti za trenutek. Kraj je resnično zgled vere in predanosti Bogu po Mariji. Tu doživimo ponižnost, ljubezen in predanost preprostih ljudi Fatimski Gospe, kot jo verujoči spoštljivo naslavljajo. Beli robčki, s katerimi se od Fatimske Gospe poslavljajo ob končanem slavju, nakazujejo, da želijo biti tudi sami sijoči in čisti, podobni Gospe, katere notranja in zunanja lepota prepoji sleherno srce. Da zaobjamemo globino in veselje tamkajšnjih ljudi za dar iz nebes, se moramo približati malim in nedolžnim otrokom, srcem, ki jih pokvarjenost ni zasužnjila. Njih je nebeško kraljestvo (prim. Mt 19,14). Vidci Božje Matere Marije: neuki, preprosti, a verni in ponižni, so del tega preprostega ljudstva. Prisluhnili in uresničevali so prošnje iz nebes. Sedaj ti zvesti pričevalci, vzeti iz ljudstva, počivajo v baziliki, v neposredni bližini svoje Matere Marije. Vidkinja, s. Lucija, karmeličanka, ki je umrla v visoki starosti leta 2005, še pričakuje razglasitev za blaženo in sveto. Menim pa, da že lahko delimo prepričanje, da je tudi ona pri Bogu in pri Mariji, katere glasnica je bila. Frančišek in Jacinta sta nad grobovoma upodobljena v preprosti vsakdanjosti: sv. Jacinta z ovčko v naročju, sv. Frančišek igra na pastirsko piščal v krošnji drevesa. Lucija še ni posebej upodobljena. Nanjo spominja ime na grobu. Človek, ki je poln samega sebe in svojih skrbi, se uklanja sebi in svetu. Težko razume in sprejema jasnino in svetlost nebeškega raja. Fatima je kraj tihote, molitve, spreobrnjenj, veselja in hvaležnosti Bogu nad prejetimi milostnimi darovi.

Rojstni kraj fatimskih pastirčkov - vidcev je Aljustrel, v neposredni bližini Fatime. S svojo preprostostjo kraškega sveta in očarljivostjo zglednega življenja ljudi spominja na milostni trenutek, ki jih je zaobjel. Rojstni domovi vidcev so ohranjeni v prvotni podobi in spremenjeni v muzej. Na Lucijinem domu sem se srečal z ovcami v staji. Najmlajša med njimi se mi je trepetajoče in nezaupljivo približala, da sem jo lahko pobožal. Željan, da bi okusil njeno nežno ljubkost, sem jo nagovarjal kar v slovenskem jeziku. Razumela je, da se ji želim približati v ljubezni, zato je napravila korak ali dva in dopustila, da sem se jo rahlo dotaknil. Prvič v življenju sem občutil milino in mehkobo ovčke.

Te kraje so zavzeli arabski muslimani. Verjetno so prišli čez morje iz Severne Afrike. Vemo, da je kraj prikazovanja dobil ime po arabskem dekletu Fatími, ki se je spoznala s plemičem bližnjega gradu - Ourem, cca 30 km od Fatime. Prestopila je iz muslimanske vere v katoliško vero, se krstila in se z njim poročila. Bila je preprosta, dobrohotna in prijazna do ljudi. Ljudem se je prikupila, oni pa so jo vzljubili. Umrla je še mlada. Pokopali so jo na področju Irijske globeli. Ljudje so iz hvaležnosti do nje radi obiskovali njen grob. Dejali so, da gredo v Fatimo. Tako je milosti kraj dobil ime po njej. Tudi ta dogodek nas spominja, da smo vsi Božji otroci, Božji ljubljenci in dediči nebes.

Ta romarski kraj je res nekaj posebnega. Poseben že po dvojnem krožišču ob vstopu k svetišču. Na prvem so upodobljeni romarji, na drugem, bližje svetišču, pa vidci z ovcami.

S Fatimo, bolje rečeno s češčenjem Fatimske Gospe, sem se srečal že v otroštvu, čeprav še nisem vedel ničesar v zvezi s krajem in dogodki. V moji domači župnijski cerkvi v Kamnjah na Vipavskem, je stranski oltar posvečen Fatimski Gospe. Pokojni župnik, g. Viktor Stanič, je v času druge svetovne vojne dal izdelati njen kip na Tirolskem. Nam ministrantom je pripovedoval, da tirolski rezbarji do takrat še niso poznali njene upodobitve. Prosili so ga, naj jim pošlje kakšno sliko. Po upodobitvi sodeč, jim je poslal dobro sliko, saj je kip pravi umetniški izdelek. Omenjeni župnik je večkrat organiziral slavje v čast Fatimski Gospe s sveto mašo in procesijo po vasi. Na dveh sem bil navzoč. Na enem slavju še v njegovem času, na drugem pozneje v okviru misijona v župniji, v času župnika g. Janka Tušarja.

Starejšim ljudem je najbolj ostalo v spominu slavje, ko so na dan propada Italije, leta 1943, nesli v procesiji Njen kip v farno cerkev. Po izročilu so bili na eni strani ceste italijanski vojaki, na drugi strani pa partizani. Nihče v času procesije ni streljal. Župnik je v tem zatišju zaslutil, da je Marija že napravila prvi čudež in to prepričanje ob prihodu v cerkev tudi delil z verniki.

Naj omenim v vednost bralcem, da so bili ti kraji z Rapalsko pogodbo do Postojne pod Italijo. Znano je, da so ob prazniku lurške Matere Božje v času omenjenega župnika v župniji obhajali tridnevnico v čast lurški Materi Božji. Mama mi je pripovedovala, da so nekoč na Njen praznik pred Marijinim oltarjem opazili močno zmrzal (snežno bel tlak pred oltarjem). Župnik je sklepal, da Marija pričakuje žrtev od ljudi. Mama me je zadnja leta, vsako leto posebej, spomnila na ta dogodek, prepričana, da sem bil jaz tista žrtev. Kmalu za tem me je odpeljala najprej v bolnišnico Šempeter in potem v Valdoltro, na zdravljenje kolkov (šest let). Pozneje mi je pripovedovala, da so jo ob spoznanju, da bom ostal v bolnišnici, oblile solze. Jaz pa, da sem jo tolažil, da se bomo kmalu zopet videli doma.

Omenjeni župnik Viktor Stanič je imel veliko zaupanje v Marijo Božjo Mater. Velikokrat sem ga videl v zakristiji pred sveto mašo moliti rožni venec. Ljubezen do Marije je prenesel na svoje župljane in seveda tudi name.

Naša domačija je bila v času vojne močno prizadeta. Pri nas je imel svoje skrivališče (bunker) partizanski kurir, zaradi katerega so bili izdani. Italijani so požgali dom, starega očeta, staro mamo, mojo mamo Zofko in teto Milko so odpeljali v italijanske zapore. Starega očeta so po propadu Italije zajeli Nemci in ga odpeljali v nemške zapore, Dachau in Mathausen. Mamino teto Francko, sestro starega očeta, ki je bila gluha, so oprostili zaporne kazni. Po požigu hiše sta živele z mlajšo hčerko Marijo na sosednji domačiji. Zaupanje v Božjo Mater Marijo v njih kljub izgubi doma in zapornim kaznim ni zamrlo. Pripovedovali so o teh dogodkih, a žal besede do izdajalcev niso izražali, niti ohranjali sovraštva.

Stari oče, 'Zanut' – Ivan Podgornik, je bil kmalu po vojni poklican na krajevni sestanek. Ko je zvonilo 'Avemarijo', se je odkril in molil. Naslednji dan so prišli po prašiča, edino bogastvo, ki so ga imeli. Nekdo od njih mu je potrdil, da zato, ker je na sestanku molil 'Angel Gospodov'.

Časi se spreminjajo. Vojne pri nas ne občutimo. Bojim pa se, da ti časi kažejo bolj na zatišje, na mraz in zimo, kot na pomlad, na razcvet družin in vere v njih. Z vnašanjem druge kulture in življenjskih navad je v nevarnosti tudi vera. »Upanje pa ne osramoti, ker je ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Želim, da bi zmagovala ponižnost, ponos do vere, do kulture in ljubezen do otrok. Da bi ljudje z rojstvom otrok 'zimo in zmrzal' pregnali in zamenjali s 'cvetočo pomladjo'. Da bi z apostolom Pavlom prepričljivo priznavali: »Vse premoremo v Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4, 13). Bog daj, da bi pobožnost in zaupanje v Fatimsko Gospo poživljali in si ob njej nabirali novih moči za rastočo prihodnost, ki jo je s tako ljubeznijo in predanostjo do Božje Matere, do miru in svobode vpeljeval pokojni župnik Viktor Stanič in si jo s trudom prizadeva oživeti in poživiti v novih razmerah tudi sedanji župnik g. Rafko Klemenčič. Vesel sem njegovega spodbujanja in vabila k posvetitvi družin Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, ki jo je sprejelo kar nekaj družin.

Vinko Cingerle sdb

SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (4) Trpljenje v luči krščanstva

Ali poleg teh treh poti – obup, pobeg ali domnevni spoprijem – obstaja še četrta, na kateri bi človeštvo vprašanje svetovnega trpljenja poskušalo obravnavati s kakšnim upanjem na uspeh? Ne bi znal navesti drugega kakor morda topega ideala blaginje, ki mu vsi bolj ali manj nepremišljeno služimo. A samo s povojem pred očmi, ki si ga prejšnji, bolj realistični časi, recimo zgodnji ali pozni srednji vek, raje sploh niso namestili, da bi neposredneje gledali v oči stvarem, kakršne so neizprosno nekoč bile in so.

To so bili bolj ali manj krščanski časi. Tako je čas, da se ukvarjamo s tem, kar ima povedati o našem vprašanju krščanstvo.

Brez teorije

V svetopisemskih virih Stare in Nove zaveze začuda ne najdemo nobene teorije o trpljenju sveta. Razen če vzamemo drugo poročilo o stvarjenju (Prva Mojzesova knjiga, 2. in 3. poglavje), ki v Svetem pismu samem komaj še učinkuje kot tako. Človekovo trpljenje se je potemtakem začelo s prvo nepokorščino Bogu. Zato je bil človek izgnan iz svojega raja brez trpljenja; vhod vanj pa je odtlej varoval plameneči meč. Svetopisemska izjava, odeta v slikovite pripovedi, lahko osvetljuje samo tisti del problema, ki trpljenje povezuje z odvrnitvijo od Boga. Druge dele pušča v temini: obstoj trpeče narave že milijarde let, preden se pojavi človek; tudi dejstvo, da je človek stopil v zgodovino sveta samo kot končen, omejen v trajanju svojega zemeljskega bivanja. Greh je morda spremenil in zatemnil naravo tega končanja, ni pa je ustvaril.

Nič bistvenega ni več po tej svetopisemski besedi, izrečeni v pripovedni govorici, o začetkih človeškega trpljenja. Druge izjave so ji dodane v obliki rodovnika: pripoved o prvem umoru (Kajn in Abel), o prvem krvnem maščevanju (1 Mz 4,24), o prvem nečistovanju (1 Mz 6,1s), o prvem napuhu, segajočem do neba (1 Mz 11,1–9). Oblike krivde, ne pojasnila trpljenja. Trpljenje se predpostavlja tudi tam, kjer Bog preizkuša človeka glede zvestobe. Tako preizkušanje je na koncu Stare zaveze naravnost povod za zahvaljevanje Bogu: »Spomnimo se, kako so bili naši očetje skušani! Pomislite, kako je bil skušan naš oče Abraham in kako je po mnogih stiskah postal božji prijatelj. Tako Izak, tako Jakob, tako Mojzes in vsi, ki so bili Bogu všeč, so šli skozi mnoge preizkušnje in ostali zvesti« (Jdt 8,25s). Bog preizkuša v svarilo – ali pa naravnost iz usmiljene ljubezni, kakor pravi Nova zaveza (1 Pt 1,7; Heb 12,6; Raz 3,19).

To torej pomeni, da more Bog uporabiti trpljenje za dobre in najboljše namene, ne glede na to, od kod prihaja. Ali so to izjemni primeri ali pa je mogoče ta stavek nekako posplošiti? Trpljenje more včasih prejeti pozitiven pomen: ali to trditev lahko razširimo? To nas prisili, da se ozremo na Jezusa Kristusa.

Pred njim sta dva lika. Eden je Job, ki, zasut s skrajnim trpljenjem in skoraj pokopan pod njim, vpije k Bogu za razlago, za pravičnost, čeprav je na koncu opravičen za svoje ravnanje (medtem ko so prijatelji obsojeni, ker trpljenje razlagajo z Jobovo grešnostjo); Božje nedoumljivo veličastvo ga sicer utiša. Drugi lik je »Božji služabnik« (Izaija 53), ki za svoje grešne brate prestaja najhujšo sramoto in končno smrt; za to ni le sam poveličan od Boga, ampak prejme »v delež veliko množico«. Job ostaja predhodnik, ki zaostaja. Božji služabnik pa duhovno hodi zraven: svoj zgodovinski lik najde v kristološki razlagi Jezusovega križa.

Če dovolj globoko prodremo v krščansko vero, ki se z vso zaželeno jasnostjo izraža že pri pisateljih Nove zaveze, vidimo, da Bog v Jezusovem križu in vstajenju ne podaja nobene teorije za obstoj trpljenja sveta, temveč razkriva delovanje, v moči katerega je trpljenje postavljeno v svetlo povezavo – reči smemo v svoji celoti.

Hans Urs von Balthasar

MOLITEV POSVETITVE JMS (7) »Po Marijinem Srcu se posvetim in izročim Jezusovemu Srcu.«

Vsi ljudje smo Jezusovi, ker nas je ustvaril in odrešil. Kristjani pa smo po svetem krstu še bolj njegovi. Kot otroci še nismo bili zmožni osebne odločitve zanj. Potrebna je naša osebna, zavestna odločitev za Jezusa. To se zgodi pri dobro pripravljeni posvetitvi in obnovitvi posvetitve Jezusovemu Srcu.

K Jezusu Kristusu gremo po Mariji. Najprej se izročimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, da bi se nato še bolj posvetili in izročili Jezusovemu presvetemu Srcu. Devica Marija je najvarnejša in najkrajša pot, po kateri postanemo pristni Jezusovi učenci. Če se izročimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, se naša izročitev ne ustavi pri Materi Mariji, ampak se po njej usmerja k Jezusu in k nebeškemu Očetu. Marija je Bogu najbližja, zato izročitev njej najhitreje doseže Boga. Popolnoma se izročamo Mariji zato, da bi bili popolnoma Jezusovi in popolnoma Očetovi.

Prva, ki se je posvetila Jezusovemu Srcu, je bila Mati Marija. To posvetitev izraža njeno življenjsko geslo: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). V moči te posvetitve je z ljubeznijo zanj skrbela in mu posvetila vse svoje moči. Ona je zgled, kaj pomeni posvetitev in izročitev Jezusovemu Srcu.

Ko se posvetimo in izročimo Jezusovemu presvetemu Srcu, se posvetimo Jezusu Kristusu samemu. V ospredju je Kristus sam, njegovo telesno srce pa je pri tem simbol njegovega notranjega bogastva, zlasti njegove ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Katekizem katoliške Cerkve pravi, da »Jezusovo presveto Srce, prebodeno zaradi naših grehov in za naše zveličanje (prim. Jn 19,34), velja za prav posebno znamenje in simbol… tiste ljubezni, s katero Božji Odrešenik ljubi večnega Očeta in prav vse ljudi« (št. 478).

Papež Leon XIII. je leta 1899 ves svet posvetil Jezusovemu presvetemu Srcu. Škofje so posvečevali svoje škofije, župniki župnije, družinski očetje ali matere svoje družine. Pri osebni posvetitvi se posveti vsak sam. Poudarjeno je njegovo osebno sodelovanje, čeprav je seveda tisti, ki v človekovem srcu deluje in izvrši posvečenje, Bog sam.

Papež Pij XII. je v okrožnici o Srcu Jezusovem Zajemali boste vodo glede češčenja presvetega Srca Jezusovega zapisal »da je naravno vzcvetelo iz žive vere in gorečega češčenja Božjega Odrešenika in njegovih poveličanih ran, ki so kot znamenje njegove neizmerne ljubezni v največji meri vplivale na duše« (št. 52). Poglabljanje v Kristusove rane je pogostno pri svetnikih. Ruski pravoslavni svetnik Dimitrij Rostovskij (1651-1709) je pogosto premišljeval Gospodovo trpljenje in se z ljubeznijo poglabljal v Jezusove rane, posebno v prebodeno srce.

p. Anton

ODMEVI

Tako sem se sprehajal po svetu, dokler se nisem zaljubil v Boga in presveto Devico Marijo. Po milosti Božji sem spoznal vero v Jezusa Kristusa. Odločil sem se, da bom za Njim nosil svoj križ. Želim ga posnemati in živeti v stanju milosti in ljubezni, ki izhaja iz Vsemogočnega Boga. Vse lepo, vsak dotik, vsaka barva, vsak občutek, vse je povezano z Bogom. Res sem srečen in zadovoljen v svojem življenju, kljub temu, da hodim po trnovi in strmi poti. Ves čas se je potrebno boriti s samim seboj, kot tudi z zunanjimi vplivi, kot so neutrudni udarci skušnjav, ki jih vsak doživlja v svoji duši, ko se jih zaveda in tudi ne zaveda. Toda prosimo Boga milosti in usmiljenja, ker je naš Bog usmiljen in velikodušen. Ljubi nas, svoje otroke, in kot skrben starš želi, da se vrnemo domov in rastemo v svetosti. Za take misli in občutke sem hvaležen Bogu. To stanje imenujem stanje trpeče sreče. Trpim zaradi grehov, ki jih vidim na sebi in drugih ljudeh. Stalna posvetitev Bogu z molitvijo me osrečuje, ko sem povezan z Njim, Stvarnikom vsega. Molim in mislim na Boga, pojem mu hvalnice in z mislijo se Ga nenehno dotikam. Tudi ko izrecno ne molim, premišljujem o Njem in se mu zahvaljujem. Rečem: »Bog, hvala Ti za vse, kar mi daješ.« In ta nenehna povezanost z Bogom me dela srečnega. Bogu hvala za te misli!

O presveta Devica Marija, kako si lepa in polna ljubezni! Prosim te, popelji me na pot večne ljubezni. Hvala ti!

tvoj Leon

DOMAČA ZDRAVILA Bela vrba

Uporaba skorje vrbe, kot zdravilne rastline za zdravljenje, je znana že iz zgodovine. Grški zdravnik Hipokrat (460–370 pred Kristusovim rojstvom) je vrbo svetoval za lajšanje bolečin in zniževanje povišane telesne temperature. Približno v tem času je kitajska civilizacija priporočala pripravke iz vrb za zaustavljanje krvavitev in kot splošni antiseptik. Rimski zdravnik Galen (129–200) pa je s skorjo vrbe lajšal bolečine bolnikom, ki so umirali.

Vrbo najdemo rasti na bregovih rek in po močvirnih travnikih. Rod Salix obsega več vrst vrbe. Najbolj raziskana je bela vrba, ki je tudi najbolj raziskana rastlina, ki vsebuje salicilate, čeprav jih vsebuje rdeča vrba, Salix purpureaL., največ. Poznamo še Salix viminalis L.,ki ima ime beka, ter Salix fragilis L., poznano z imenom krhlica. Vrba je visoko drevo, zraste do 30 m v višino in sodi v družino vrbovk (Salicaceae).

Skorjo vrbe nabiramo spomladi. Lubje je sivo in ima gladke veje. Nabiramo ga s 4–5 cm debelih vej. Posušimo ga v senci, nato ga zdrobimo in shranimo v temnih kozarcih.

 

Delovanje bele vrbe v čaju proti putiki ali revmi

Vse vrste vrbe vsebujejo najpomembnejšo učinkovino, to je salicin (7–10%), ter njegove derivate. V vrbi najdemo še flavonoide, čreslovine, kavno in ferulno kislino in druge spojine. V črevesju iz salicina nastane salicilna kislina, ki deluje protivnetno, in sicer tako, da zavira nastajanje prostaglandinov. Salicilna kislina deluje tudi protibolečinsko in znižuje povišano telesno temperaturo preko simpatičnega živčevja v možganih. Pri tem pride do razširitve žil in tako do povečanega izločanja potu in ohlajanja telesa. Učinkovito lahko torej uporabljamo skorjo vrbe v čajnih mešanicah za lajšanje težav pri putiki in revmi, ko želimo npr. zmanjšati oteklost in bolečino nekega sklepa zaradi te bolezni. Čajna mešanica proti putiki in revmi patra Simona Ašiča poleg skorje vrbe vsebuje še druge zdravilne rastline: rastlino močvirskega oslada, njivske preslice, divje mačehe in rmana, cvet jegliča, list breze in koprive, luščino fižola in korenino omana.  Čaj pijemo v obliki kure dlje časa. Dokler ne nastopi izboljšanje, po navadi se to zgodi po enem mesecu rednega pitja čaja.

 

Pri nenadni bolečini je skorja vrbe tudi učinkovita.

Neka raziskava pa dokazuje, da tudi enkraten odmerek, 240 mg salicina, ki je v skorji vrbe, pri nenadnem poslabšanju bolečine v križu olajša enako kot 12,5 mg zdravilne učinkovine rofekoksib (zdravilo Vioxx), ki pa je bilo sicer zaradi resnih stranskih učinkov umaknjeno s tržišča. V ta namen bi sicer morali popiti večjo količino čaja iz skorje vrbe, da bi dosegli takojšen protibolečinski učinek.

 

Delovanje drugih učinkovin v skorji vrbe

Ferulna in kavna kislina v vrbi delujeta protimikrobno, protivnetno in proti raku, kar je tudi ugodno za ohranjanje našega zdravja. Sicer se 75% vse kavne kisline v naravi nahaja v sadju, ferulno kislino pa najdemo največ v žitu. Flavonoidi v vrbi delujejo protivnetno. Čreslovine v vrbi zdravijo vnetja v ustni votlini. V ta namen si pripravimo čaj iz vrbe. Samostojno iz skorje vrbe pripravljamo tudi mazila, obloge in kopeli, ki pomagajo lajšati sklepni in mišični revmatizem, rane in ekceme.

 

Iz salicina, ki je v skorji vrbe, je nastal aspirin.

Kot zanimivost, naj povemo, da je iz salicina, ki ga najdemo največ v vrbi in močvirskem osladu,  leta 1899 nemški kemik Felix Hoffman, ki je bil takrat zaposlen pri podjetju Bayer, sintetiziral acetilsalicilno kislino, z namenom, da bi izboljšal lastnosti salicina. Hoffmanov oče je namreč zelo trpel zaradi revmatičnih bolečin. In tako je nastal aspirin - to je zdravilo, ki vsebuje acetilsalicilno kislino.

Barbara Kozan, mag. farm.

Fatimski cerkvi v Sloveniji

Zakaj bi morali tja daleč na Portugalsko, če bi radi pomolili v cerkvi fatimske Matere Božje? Tudi v Sloveniji imamo dve njej posvečeni cerkvi. Prva je bolj kapela kot cerkev, druga bolj hiša kot cerkev. A v obeh domuje Fatimska Gospa in sta vredni, da ju opišemo.

Cerkvico nad Grušovcem v župniji Črešnjice pri Frankolovem so začeli graditi že leta 1947. Vedenje o Fatimi se je pri nas razširilo med 2. svetovno vojno, saj so v tem času izšli kar trije ponatisi knjige Srečka Zamjena z naslovom Fatima, Marijina beseda sedanjemu svetu. Po težkih vojnih preizkušnjah se je neka tamkajšnja družina zaobljubila, da bodo zgradili na svoji zemlji na vzpetini tik pod gozdom cerkvico posvečeno Fatimski Mariji. Pomagali so tudi mnogi sosedje in obrtniki, pa župnik seveda. Kip so kupili v Zagrebu in je čakal v župnijski cerkvi tri leta, preden so ga kar v naramnem košu prenesli v njej namenjeno cerkvico. Zaradi številnih nevšečnosti jo je lahko šele 20. avgusta l950 blagoslovil mariborski škof Maksimilijan Držečnik ob navzočnosti več sto ljudi. Nadškof Anton Vovk je podaril za »prvo versko stavbo v rdeči svobodi« bronaste svečnike.

Nadškof Alojzij Šuštar pa je leta 1985 blagoslovil novo cerkev Marijinega brezmadežnega Srca na Lokah pri Kisovcu blizu Zagorja ob Savi. Skoraj tri desetletja prej so morali staro cerkev sv. Marjete zapreti, ker je razpokala zaradi podzemeljskih del v rudniku. Kasneje so v starem župnišču uredili kapelo in vanjo prenesli iz cedrovine izklesan Marijin kip. Leta 1960 ga je kupila v portugalski Fatimi ameriška Slovenka z namenom, da ga podari domovini. Potem ga je ponesla s seboj še v Rim, kjer ga je blagoslovil papež Janez XXIII. Nato je Marijin kip nekaj časa romal po slovenskih župnijah dokler oblasti tega niso prepovedale in je ostal v Dolu pri Hrastniku. Od tod so ga spomladi 1962 slovesno prenesli v kapelo v Kisovcu. Po dolgoletnih prizadevanjih so končno dobili tudi novo cerkev, ki je vsekakor nekaj posebnega. Na prvi pogled je podobna stanovanjski hiši z gorečkami na oknih. Le nevsiljiv zvonik daje slutiti, da je to tudi hiša molitve. Fasada pa je oblečena v nagubano pločevino, ki naj bi simbolizirala industrijski značaj naselja. Nedavno so svetišče obogatili z relikvarijem, v katerem so relikvije fatimskih pastirčkov Jacinte in Frančiška. Romarski shodi so vsako prvo soboto po 13. v mesecu.

zbrala Valerija Ravbar