Jezus je pravi Bog in pravi človek, s poveličanim, a pravim človeškim srcem tudi v nebesih. Pij XII. v svoji okrožnici o Jezusovem presvetem Srcu uči: »Kakor je Kristus ljubil Cerkev, tako jo s trojno ljubeznijo … še vedno nad vse ljubi … Kakor 'v dneh svojega življenja na zemlji' (Heb 5,7), tako sedaj, ko je poveličan v nebesih, z nezmanjšano uspešnostjo prosi nebeškega Očeta. Njemu, ki je 'svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje' (Jn 3, 16), kaže svoje živo srce. Kaže ga kot ranjenega, kot srce, ki gori s silnejšo ljubeznijo kakor takrat, ko ga je mrtvega ranil rimski vojak. 'Zato je bilo ranjeno (tvoje srce), da bi po vidni rani videli nevidno rano ljubezni',« pravi sv. Bonaventura (št. 44).
Liturgija gleda v Kristusu posrednika k Očetu. Tudi prav pojmovano češčenje Srca Jezusovega je končno usmerjeno na Očeta. Papež pravi, da je »krščanska vera Jezusova vera, ki obstoji vsa v Posredniku, učlovečenem Bogu, tako da moremo priti k srcu Boga samo po Kristusovem Srcu« (št. 60).
An
Ni komentarjev:
Objavite komentar