Na obisku
Marija se odpravi k ostareli sorodnici Elizabeti, za katero so vsi govorili, da je nerodovitna, v resnici pa je bila takrat že v šestem mesecu od Boga podarjene nosečnosti (prim. Lk 1,36). V maternici nosi komaj spočetega Jezusa. Je mlado dekle, vendar je ni strah, kajti Bog je z njo, v njej … Jezusova navzočnost jo napolnjuje s Svetim Duhom. Ko vstopi v Elizabetino hišo, iz njenega pozdrava prekipeva milost: Janez poskoči v telesu svoje matere, kot da bi zaznal prihod tistega, ki ga bo nekega dne moral oznaniti Izraelu. Veselita se otroka, veselita se materi. To srečanje, ki je prežeto z veseljem Svetega Duha, najde svoj izraz v Magnifikatu.
Nagovor, 31. maj 2005
Marija in Elizabeta
V srečanju med mladenko Marijo in Elizabeto, ki je že v zrelih letih, je skrita glavna oseba Jezus. Marija ga nosi v svoji notranjosti kot v svetem tabernaklju in ga kot največji dar podari Zahariji, njegovi ženi Elizabeti in tudi otroku, ki raste v njenem telesu. »Glej«, ji reče mati Janeza Krstnika, »ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od radosti zganilo« (Lk 1,44). Kamor pride Marija, je navzoč Jezus. Kdor svoje srce odpre Mariji, sreča in sprejme Sina in je preplavljen z njegovim veseljem.
Nagovor, 31. maj 2006
Žena vere
Elizabeta, mati Janeza Krstnika, je za Marijo prihranila prvi blagor v evangeliju: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). Marija je najodličnejša »vernica«, njena vera je čista in popolna.
Kateheza, 15. februar 2006
Potovanje veselja
Veselje moramo vedno deliti z drugimi. O veselju moramo govoriti drugim. Marija je šla o veselem dogodku takoj poročat sorodnici Elizabeti. To je resnična naloga adventa: prinašati drugim veselje. Resnični dar božiča je veselje, ne pa draga darila, ki zahtevajo veliko časa in denarja. Lahko ga delimo na preproste načine: z nasmehom, z dobrim dejanjem, z majhno pomočjo, z odpuščanjem. Prinašajmo veselje in vrnilo se bo k nam. Še posebej se trudimo prinašati najgloblje veselje, da smo v Kristusu spoznali Boga. Molimo, da bi iz našega življenja žarela ta navzočnost osvobajajočega Božjega veselja.
Homilija, 18. december 2005
Prinašati Jezusa
Da, sprejeti Jezusa in ga prinašati drugim je resnično veselje kristjana! Dragi bratje in sestre, sledimo Mariji in posnemajmo njo, ki je globoko evharistična duša, in vse naše življenje bo postalo Magnifikat (prim. Cerkev iz evharistije, 58). Naj bo prav to milost, za katero skupaj prosimo presveto Devico.
Nagovor, 31. maj 2005
Evharistično bivanje
V šoli Marije, »evharistične žene«, kot jo je rad klical dragi Janez Pavel II., po delovanju Svetega Duha sprejmimo vase živo Jezusovo navzočnost,da bi ga v služeči ljubezni prinašali vsem ljudem. Učimo se vedno živeti v občestvu s križanim in vstalim Kristusom in se pri tem pustimo voditi njegovi in naši nebeški Materi. Tako bo naše bivanje, ki se bo hranilo z Božjo besedo in kruhom življenja, postajalo popolnoma evharistično, postalo bo nenehno zahvaljevanje Očetu po Kristusu v Svetem Duhu.
Opoldanski nagovor, 29. maj 2005
Vzor Cerkve
Marija se je po angelovem oznanilu »v naglici« odpravila v hišo sestrične Elizabete in ji ponudila pomoč (prim. Lk 1,39). Ta njena pobuda je bila izraz pristne, ponižne in pogumne ljubezni, ki sta jo spodbudila vera v Božjo besedo in notranji vzgib Svetega Duha. Kdor ljubi, pozabi nase in se postavi v službo bližnjega. To je podoba in vzor Cerkve! Vsaka cerkvena skupnost je kakor Kristusova mati poklicana, da v polni razpoložljivosti sprejme skrivnost Boga, ki hoče prebivati v njej in jo žene po poti ljubezni.
Homilija, 25. marec 2006
Ni komentarjev:
Objavite komentar