Bog nam je razodel predvsem samega sebe. Nagovoril nas je kakor prijatelje in nas povabil v svoje občestvo, da bi postali deležni Božje narave. Najbolj se nam je razodel v Kristusu, ki je srednik in polnost vsega razodetja. V stari zavezi nam je govoril po očakih in prerokih, v novi zavezi pa po Jezusu Kristusu in apostolih. Kristus »z besedo in dejanji, z znamenji in čudeži, predvsem pa s svojo smrtjo in s poveličanim vstajenjem od mrtvih in končno s poslanim Duhom resnice dopolnjuje in dovršuje razodetje« (BR 4).
Kar nam je Bog razodel, je ohranjeno v Svetem pismu in ustnem izročilu. To je tako imenovano javno razodetje, ki je za vse obvezno. »Bogu, ki se razodeva, smo dolžni 'poslušnost vere' (Rim 16,26)« (BR 5). Kar je Bog razodel, je na kratko in strnjeno vsebovano v različnih katekizmih in verskih učbenikih. Glavne verske resnice imamo v apostolski in mašni (nicejsko-carigrajski) veroizpovedi.
Jezus je začel svoje javno delovanje z besedami: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Končal ga je z naročilom: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16,15–16).
Božje razodetje sprejmemo z vero. Vse, kar je Bog razodel, prostovoljno sprejmemo kot resnico. Vendar je vera še mnogo več. Z njo se namreč »človek svobodno vsega izroči Bogu« (BR 5). Prav za to gre pri posvetitvi Marijinemu Srcu in po njem Jezusovemu Srcu. Papež sv. Janez Pavel II. je to izrazil s svojim geslom: »Ves se tvoj!«
Ob Jezusovem in Marijinem Srcu se poraja in raste ter se poglablja naša vera. Prvi, ki ga je spreobrnilo Jezusovo prebodeno srce, je bil apostol Tomaž. Ko se je na veliko noč apostolom prikazal vstali in poveličani Jezus, Tomaža ni bilo med njimi. Ko se je vrnil k njim, jim ni hotel verjeti, da je Gospod res vstal. Svoj dvom je izrazil z besedami: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Ko se je čez osem dni Jezus ponovno prikazal, je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž je izpovedal svojo vero z besedami: »Moj Gospod in moj Bog!« Za Tomaža in za nas veljajo Jezusove besede: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« (Jn 20,24–29).
Kakor je apostol Tomaž s telesnimi očmi gledal poveličane Kristusove rane, jih mi gledamo z očmi vere. Tudi Tomaž je z očmi vere videl mnogo več kakor s telesnimi očmi: v vstalem Odrešeniku je z očmi vere spoznal in priznal Boga: »Moj Gospod in moj Bog!« Po prebodenem Srcu Jezusovem se utrjuje in poglablja naša vera.
Kako velik pomen je pripisoval veri bl. Anton Martin Slomšek, se vidi iz teh njegovih besed: »Kdor denar izgubi, le malo izgubi; kdor ob poštenje pride, veliko več izgubi; kdor življenje izgubi, še mnogo več izgubi; kdor pa vero izgubi, izgubi vse!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar