Med molitvijo in dejavnim življenjem je podobna povezanost, kakor je med ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Da bomo v edinosti z Bogom, moramo biti najprej v edinosti z brati in sestrami. Čim bolj bomo v vsakdanjem življenju ljubili bližnjega, tem boljša bo tudi naša hvalnica Bogu.
Neka uslužbenka pripoveduje o svojem spoznanju, da stalno povezovanje molitve in dela zahteva spremembo življenja: »Začela sem se zavestno truditi, da ne bi molitve pospravljala le v posebne predalčke, ki se odpirajo samo ob določenih urah na dan, temveč da bi se prepletala z vsakdanjim življenjem. Tu pa so se začele težave, kajti to je pomenilo: spremeniti svoje življenje, in to na boljše! Vedno znova sem morala pogledati v oči svojim neštetim napakam, vedno bolj spoznavati, da pač ne bo šlo tako lahko, kot sem si mislila. Toda ti neuspehi so mi dajali vedeti le, da brez ponižne molitve ne bo sadov, molitev pa me je po vsakem padcu opogumljala, da sem začeto nadaljevala.«
Študentka piše: »Moja molitev se mora pokazati v mojem življenju. Odmevati mora in, če tega ni, ni prave molitve, temveč samo izgovarjanje molitvenih obrazcev. Molitev me mora spreminjati, mora me vedno znova opozarjati na dobroto, čuječnost in me voditi skozi dan od jutra do večera. In sedaj skušam moliti, ko zjutraj odhajam na fakulteto, ko med odmorom preneham pisati zapiske, ko se pogovarjam s kolegi. Molitev vključujem v vsa področja svojega življenja. Prav zaradi nje se vedno bolj zavedam, da imam na svetu svoje poslanstvo, ki bo ostalo neizpolnjeno, če ga ne bom opravila jaz. In k zasledovanju tega cilja me usmerja prav molitev. S tem mi postaja vse bolj domača in lepa, čeprav se še vedno srečujem s težavami. Moliti se mi zdi težko, ker molitev zahteva ponižno srce, ker je v poslušanju. V njej me Kristus vedno vprašuje: kje je tvoj brat? In mi vedno znova nalaga zapletene naloge.«
O znanem teologu Suarezu so sobratje govorili: »Kadar ga človek vidi, koliko moli, bi dejal, da zanemarja delo, a ko ga vidiš pri delu, bi dejal, da zanemarja molitev.«
Veliki ruski pisatelj Tolstoj je zapisal naslednjo zgodbo: Skromen čevljar je sanjal, da bo naslednji dan šel mimo njegove hiše Kristus. Ves dan je gledal skozi okno, da ne bi prezrl Gospoda. Opazil je neko ženo, ki je vsa obupana hitela z otrokom v smrt. Skuša ji pomagati, kolikor more. Pride pometač. Povabi ga v sobo, naj se odpočije in pogreje. Še in še so prihajali in čevljar jim je pomagal. Toda Gospoda ni bilo od nikoder. Čakal ga je do polnoči. Nato je po svoji navadi vzel Sveto pismo v roke in bral: »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni« (Mt 25,40). Čevljarju je postalo svetlo in toplo pri srcu. Spoznal je, da ga je v trpečih bratih in sestrah obiskal Gospod, ne le enkrat, ampak mnogokrat.
Dr. Alexis Carrel je rekel: »Prav moliti se pravi prav živeti. Iz molitve priteka za življenje nenehni tok moči.«
Neki študent je v anketi povedal: »Notranje življenje je nujno potrebno za vsako dejavnost, če hočemo, da bo ta svetila drugim.«
Pri vsakem delu smo Božji sodelavci, saj sodelujemo s svojim Stvarnikom, z njegovim delovanjem v njegovih stvareh. Sodelujemo tudi s Kristusom Odrešenikom, ki je vse stvari odrešil in jih usmeril na končno poveličanje. V delu je nekak osebnostni značaj, srečanje človeka z Bogom. Če bi to prihajalo v človekovo zavest in v njegovo srce, bi človek tudi z delom molil, molil ne samo v širšem smislu, temveč tudi v ožjem pomenu besede. Tako je živel francoski karmeličanski brat Lawrence, ki je živel v 17. stoletju. Trideset let je bil kuhar v samostanskih kuhinjah v Parizu. Življenjepisec je o njem zapisal: »Ko je minil čas molitve, se zanj ni nič spremenilo, ker je nadaljeval z Bogom, ga z dušo in telesom slavil in častil, tako da je svoje življenje preživel v neugnanem veselju.«
KAJ NAM IMA POVEDATI SV. BERNARD?
(Iz knjige Govori o Visoki pesmi)
Ni komentarjev:
Objavite komentar