Molitev

Za drugo postno nedeljo običajno poslušamo evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori. Naj nam ta dogodek služi, da bomo lažje razmišljali o molitvi, ki je eden od stebrov postnega časa. V postu bi bilo prav, da pomnožimo svojo molitev ali jo obnovimo, če smo jo opustili in zanemarili.

Tokrat Jezusov namen ni bil, da bi jih naučil moliti, marveč da bi jih pripravil na prihodnje dogodke njegovega trpljenja in vstajenja. Na gori so bili učenci zase, Jezus je bil nekoliko umaknjen. A bil je dovolj blizu, da so ga učenci natančno videli in opazovali. Zato so lahko videli, da se je videz njegovega obraza spremenil. Toda to ni bila kakršnakoli sprememba. Grška beseda, ki jo evangelist rabi, pomeni: To ni bila zunanja svetloba, ki bi delala sence. To je bila svetloba, ki je ožarjala od znotraj.

Podatek, da se je Jezusu obličje premenilo, ko je molil, je zelo pomemben. Njegova molitev je bila živ stik z Očetom. Pogovor z Očetom, ali še bolje, tesno sobivanje z Očetom. Lahko bi rekli, da je Očetova veličina zasijala iz Jezusa. Jezusovo molitev je vedno prežemala njegova ljubezen do Očeta. Zato mu je tako lepo rekel: »Aba, Oče«. To je beseda, ki je izražala globoko ljubezen do Očeta in poudarjala, da sta Jezus in Oče eno. Jezusu je molitev k Očetu spreminjala njegovo zunanjo človeško podobo. V molitvi je postajal drugačen, sijal je navzven. Podobno kakor Mojzes, ko je šel na goro Sinaj, da bi prejel deset Božjih zapovedi. Njegovo obličje je sijalo, ker je bil v Božji bližini.

Post je čas, ko naj bi vsak kristjan pomnožil molitev. Pa ne samo po številu besed, marveč po kvaliteti. Molitev naj bi postajala resničen pogovor z Jezusom, ali še bolje: Bivanje v Božji bližini, sobivanje z Bogom. Takšna molitev človeka spreminja. Človeku vžiga srce in mu razplameni ljubezen. Učenca, ki sta z vstalim Jezusom šla v Emavs, sta začutila, da je njuno srce gorelo v njima, ko jima je razlagal Pisma. Poslušanje Božje besede je molitev. Molitev, ko je človek v Božji bližini, posluša njegovo besedo in ta ga spreminja. Molitev je kakor sončenje v soncu Božje ljubezni. Človek, ki tako moli, postane ožarjen z Božjo svetlobo.

Molitev človeka spreminja, da postaja drugačen. Izostri mu čut za Boga in poglobi ljubezen. V moči molitve je človek sposoben narediti junaška dejanja: pozabljati nase in se darovati drugim. Zakaj pravim junaška dejanja? Zato, ker je človek po svoji naravi obrnjen vase in vidi najprej sebe in svoje potrebe. Molitev pa človeka obrne k bližnjemu, da vidi njegovo stisko in se mu daruje.

Sveti Irenej Lyonski je čudovito zapisal: Božja slava je živi človek. To pomeni, da je človek največja in najbolj čudovita utvarjenina, ki je izšla in Božjih rok. Človek nosi na sebi pečat, da ga je ustvarila Božja desnica. Podobnost Bogu izžareva iz človeka. Lahko bi rekli tudi, da iz človeka izžareva taborska svetloba.

Ko so apostoli videli Jezusa, ki je molil, ko se je spremenil videz njegovega obraza, niso bili prestrašeni. Bilo jim je všeč. Počutili so se dobro. Peter je celo rekel: »Učenik, dobro je, da smo tukaj!« Peter bi hotel ostati kar tam na gori. Najraje ne bi šel dol.

Molitev človeku pomaga, da se dobro počuti. V molitvi se človek približa Bogu. V primeri bi lahko rekel, da leže ali se nasloni v roke, ki so ga ustvarile. In tam se dobro počuti. Počuti se varnega, sprejetega, ljubljenega. To bi lahko primerjali z materjo in njenim otrokom. Otrok se v materinem naročju počuti varno. Čuti toplino materinega telesa, ki je bilo devet mesecev njegov dom. Čuti bitje materinega srca, saj je v tem ritmu nastajal in je bila to njegova edina glasba, ki jo je poslušal.

Pravimo, da je postni čas sveti čas, ko naj bi se nekoliko spremenili. Ravno molitev je tista, ki nas bo najbolj spreminjala. Umirila nas bo, povezala z Bogom in odprla oči, da bomo brata doživljali kot nekoga, ki ga Bog ravno tako ljubi kot mene. Molitev nas bo oblikovala tako, da bomo izžarevali Božjo podobo, taborsko luč.

Ko so bili na gori in sta se ob Jezusu prikazala Mojzes in Elija, so govorili o Jezusovem odhodu, ki se bo dopolnil v Jeruzalemu. To pomeni, da so govorili o trpljenju, ki ga je čakalo v prihodnjih dneh. Učenci so skušali razumeti, a jim takrat še ni bilo dano, kaj vse to pomeni. Dobili pa so moč, da so vsaj kolikor toliko vzdržali v preizkušnji. Razlagalci so si edini, da je Jezus učence zato povabil na goro in jim razodel svojo nebeško lepoto, da bi se ob pogledu na njegovo ponižanje in trpljenje ne pohujšali. Jezusova molitev jih je utrdila.

Tudi človeku molitev daje moč, da lažje vzdrži v stiskah, ki ga zagrnejo. Pogosto slišim, ko mi ljudje povedo: Če ne bi imel vere in če ne bi molil, bi vsega tega ne mogel zdržati. Zato smemo trditi, da molitev človeka tudi utrjuje. Pripravlja ga na prihodnje stiske in trpljenje.

Post je čas, ko bi se vsak kristjan moral na novo učiti molitve. Molitev ni nikoli naučena, nikoli osvojena. Moliti se učimo vsak dan, vse življenje. Molitev je proces rasti in učenja. Je približevanje Bogu in odkrivanje Boga, ki ga nosimo v sebi. Molitev je rast v človeškosti. Samo ob Bogu lahko spoznavam, kakšen bi človek moral biti. Bog je moj vzor in moj cilj.

Molitev ni pot človeka v osamo, pot človeka, da bi bil sam z Bogom. Da, je pot, da bi bil sam z Bogom, a ne samo zase. Da bi bil človek za druge. Pravi molivci so vedno čutili, kako morajo živeti za druge, se za druge darovati. Tudi največji samotarji in puščavniki niso živeli samemu sebi. Bili so za druge. Molitev jih je povezovala z drugimi, s trpečimi, jim odkrivala stiske ljudi, da so se zanje použivali v molitvi.

Namen postnega časa in njegovih prizadevanj je ta, da bi z Bogom zaživeli v obnovljeni ljubezni. Naj bo ta post resnično pot v spreobrnjenje. Vzemimo ga popolnoma resno, mogoče je zadnji v mojem zemeljskem življenju.

p. Branko Petauer