Prvi korak posta je spoznanje svojega stanja. Vprašati bi se moral: Kakšen je moj odnos do Boga in do bližnjega? Mogoče se je ta in oni odnos ohladil, postal bolj površinki. Mogoče sem Boga dal v svojem življenju bolj na stranski tir. Zato je prav prvo spoznanje in odločitev glede posta ta, da se moram zopet obrniti k Bogu. Z drugimi besedami, to pomeni spreobrnjenje. Post je torej čas spreobrnjenja. To so neke vrste duhovne vaje za vso Cerkev.
Post je čas čiščenja in prečiščevanja našega srca in notranjosti. Prerok Joel kliče, naj se k njemu obrnemo z vsem srcem, z jokom in srčno bolečino. To pomeni, iti vase in spoznati, kaj vse bi bilo potrebno popraviti in obnoviti. Spoznanja, ki iz tega raziskovanja notranjosti pridejo, bi nas morala spraviti v jok in k srčni bolečini. Pa ne samo zato, ker spoznamo, kako revni in ubogi smo, kako nas je grešnost potegnila v svoje lovke. Veliko bolj zato, ker smo premalo ljubili. Boleti bi nas moralo, da smo se na Gospodovo ljubezen tako slabo odzivali.
Post bi nas moral voditi k spoznanju, kako zelo nas Bog ljubi. Bog ljubi vsakega človeka tako močno, kot da bi bil edini v vsem stvarstvu, in ga ljubi z vso ljubeznijo. Bog človeka obsipa s svojimi milostnimi darovi, da bi ga vnel v ljubezni. Zavrnjena ljubezen najbolj boli. Predtavljajmo si mater, ki se z vsem srcem razdaja za svojega otroka. Sebe sámo mu daje in kako boli, če otrok ne spozna njene ljubezni ali jo celo zavrne. Mislim, da je prav to mojstrsko opisal Ivan Cankar v svoji črtici Skodelica kave. Mati ga je imela nadvse rada. Pritrgovala je sebi, da je Ivanu lahko ponudila skodelico kave. On pa je to kavo zavrnil in s tem ranil materino srce. Mati je tiho odšla z bolečino v srcu. Šele kasneje je Ivan spoznal svoj napuh in nehvaležnost. Šel je vase, in prepričan sem, da je ta črtica neke vrste Ivanova spoved.
Prav bi bilo, da bi v postu tudi vsak izmed nas začutil Božjo ljubezen, ki nas obdaja, v kateri živimo. Potrebno je iti v globino srca, da človek vidi svojo nehvaležnost za ljubezen. Ob tem spoznanju bi se morala pojaviti bolečina, ki bi nam razodevala, kako malo je bila ljubljena Ljubezen. To naj bi bil tisti jok in srčna bolečina, o kateri govori prerok. Pa ne samo jok zaradi joka, bolečina zaradi bolečine. Bolečina bi nas morala siliti k sklepu: Vrnil se bom k Očetu! Napraviti je potrebno prve korake, da se vrnemo h Gospodu. Zavest, da nam je pri Gospodu lepo, da smo ljubljeni, bi morala biti glavni vzrok, da se vrnemo v Očetov objem.
Pretrgati je potrebno svoje srce, da bi se ločilo od vseh slabih in manj slabih navad, ki so me oddaljevale od Gospoda. Kakor izgubljeni sin bi morali spoznati, da je življenje v Očetovi bližini edino polno življenje. Očetova bližina je kakor hrana, ki človeku omogoča, da raste. Ob Očetu začutim, da sem sin in kot sin lahko postajam brat svojim bližnjim. Samo Očetova bližina mi lahko da občutek pripadnosti: Nekomu pripadam, Nekdo me ljubi, iz Nekoga sem rojen. Šele v Očetovi bližini začutim, da imam brate, da nisem sam. Da tako kot mene Oče ljubi tudi moje brate. Prav Očetova ljubezen mi razkriva, da sva z bratom v sorodu. Oba nosiva v sebi Očetovo podobo in ta podoba sije iz naju, da drugi lahko spoznajo, da sva izšla iz Očetovih rok. Spoznanje, da Oče ljubi tudi mojega brata, je ključno, da ga zmorem vzljubiti, da morem spoznati, da je vreden moje ljubezni, da je dragocen v Očetovih očeh.
Spoznanje, da sem ljubljen, me v postu kliče k dvojni ljubezni. K ljubezni do Očeta in k ljubezni do brata.
Spoznanje, da sem neizmerno ljubljen, bi me moralo voditi k še večjemu iskanju ljubezni. Post je pravzaprav čas, ko človek zopet išče Ljubezen, ko se k ljubezni vrne. Vsa dejavnost posta bi morala voditi k iskanju ljubezni in k vrnitvi v objem Ljubezni. Zato v postu dobi vsako dejanje prav v tej luči pravi pomen.
Odrekati se v postu, ne pomeni, odpraviti odvečne kilograme. Odrekati se, pomeni, darovati se nekomu. Darovati se bratu, ki je v stiski. To, čemur se jaz odrečem, darovati bratu. Moj post bo prišel do Božjih ušes, do Božjega srca, če se bo brat veselil in se Bogu zahvaljeval zaradi daru moje odpovedi. Povečati svojo dobrodelnost, videti bratovo stisko, to je post, ki je Bogu všeč. V trpečem videti Očetovo podobo in ga spoznati za brata, ter mu darovati del svojega srca. To je post!
Res je postni čas čas resnobe, čas čutenja z Jezusovim trpljenjem. A kljub vsemu to ni čas mrkosti, zaprtosti vase, čas posutosti s pepelom. Jezus pravi, naj si tisti, ki se posti umije obraz in pomazili glavo, da njegov post ne bo samo zunanjost. Ni potrebno, da ljudje vidijo, da se postiš, videti mora Oče, ki vidi na skrivnem.
Izguljeni sin je spoznal svojo zablodo. Spoznal je, da je nevreden Očetove ljubezni. Spoznal pa je tudi, da brez Očetove ljubezni ne more živeti. Sklenil je, da bo vse svoje zablode Očetu priznal in ga poprosil, naj ga sprejme vsaj kot enega svojih služabnikov. To pomeni, da je upal v Očetovo usmiljenje in odpuščanje. Post je primeren čas, da gremo vase, spoznamo svoje zablode in zahrepenimo po odpuščanju. Kako zelo primerna je prošnja: Oče, odpusti mi, grešil sem zoper tebe!
Ta sklep, bi moral zoreti ves postni čas in dozoreti v tako trden sklep, da pride do dejanskega povratka k Očetu. Da v dobri spovedi doživimo vrnitev k Očetu in ponovno zaživimo v njegovi ljubezni. Očetova ljubezen je človekov življenjski prostor. Je edino okolje, v katerem lahko človek uspeva in postaja zares človek. Apostol Pavel je to tako čudovito zapisal: V njem živimo, se gibljemo in smo. To pomeni, da v Očetovi ljubezni živimo, jo dihamo, v njej bivamo. To je človekovo okolje, njegov zrak in vse, kar potrebuje za življenje.
Post mora vzbuditi v človeku neustavljivo hrepenjenje, da bi s polnimi pljuči zadihal Očetovo ljubezen. Pot do tega okolja, do Očetove bližine, pa je skesano srce in odločno spreobrnjenje. Zato je postni čas priložnost, ko človek lahko ponovno zažari v Očetovi ljubezni. To pa vodi tako daleč, da človek začenja izžarevati Očetovo podobo. Tu nam pa spet pride na pomoč Jezus, ki pravi: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«
Namen postnega časa in njegovih prizadevanj je ta, da bi z Bogom zaživeli v obnovljeni ljubezni. Naj bo ta post resnično pot v spreobrnjenje. Vzemimo ga popolnoma resno, mogoče je zadnji v mojem zemeljskem življenju.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar