Iz vsega prej povedanega vidimo, da je za smrt treba tudi živeti in se vzgajati. Mislim, da ni zaman pregovor, ki pravi: Kakršno življenje, taka smrt. Misel na smrt nam pomaga, da se na ta svet ne navezujemo. Pomaga nam pripravljati se na srečanje z Bogom, se truditi, da bi bilo to srečanje pripravljeno, da bi bilo posledica življenja v prijateljstvu z Bogom.
Globoko veren kristjan pa lahko smrt doživlja še drugače. V resnično vernem kristjanu vedno bolj raste želja po trdnem prijateljstvu z Bogom. Ta želja preraste v hrepenenje po Bogu. V takem odnosu ni ničesar, kar bi povzročalo nemir. Je popolnoma iskreno in čisto. Iz iskrenega odnosa raste veselje. Človek je vedno bolj željan srečevati se z Bogom, zato mu ni težko moliti in se srečevati z Bogom v svetem obhajilu. Celo trudi se, da bi sam naredil vse, kar more, da bi ta odnos poglobil. V molitvi se trudi priti v bolj globoko osebno srečevanje z Bogom. Molitev mu postane potreba, da se z Bogom lahko pogovarja kot s prijateljem. Posledica tega je urejeno življenje. Zna zgraditi prave odnose do vseh ljudi, s katerimi se srečuje in živi. Zna odpuščati in pomagati ter ne išče svojih koristi. Ne pride mu na misel, da bi izkoristil priložnost in se okoristil. Vse življenje je odkrito. Zaveda se, da vse, kar naredi, naredi pred Bogom. Pred njim ne moreš ničesar skriti. Življenje jemlje odgovorno. Vsako njegovo dejanje je zrcalo tega, kar se dogaja v njegovi notranjosti. Zaveda se, da je njegov življenjski smisel živeti z Bogom in večno veselje v njem. Romanje na tem svetu mu je podarjeno, da naredi čim več dobrega za bližnjega in zase. Materialne dobrine mu niso cilj, marveč sredstvo, s katerim lahko uresničuje ljubezen do bližnjega.
Tako romanje povzroča tako veliko hrepenenje po Bogu, da pripravljen pričakuje srečanje z Bogom. Na smrt se pripravlja in se je ne boji. Celo veseli se je. Takemu človeku postane trenutek smrti srečanje z ljubljenim Bogom. To je dovršitev vsega hrepenenja in izpolnitev vseh želja, zato ni težka in trpka. Smrt v resnici postane prijateljica, ki vernemu človeku pomaga k Bogu. V trenutku smrti odpadejo vse koprene telesnosti, ki nam niso dovoljevale, da bi gledali Boga takšnega, kakršen je. V življenju smo ga gledali kakor v zrcalu in nejasno, ker nam ga je zagrinjala koprena telesnosti. Ob smrti pa ta koprena odpade. Končno lahko doživi srečanje s prijateljem, ki ga je vedno pričakoval. V življenju se je z njim pogovarjal, ga molil, se mu zahvaljeval. Ni ga mogel videti, lahko ga je doživljal samo v veri. Krščansko upanje ga je gnalo, da se je veselil vsakega srečanja, v veri in v ljubezni se je z Bogom na duhovni način že združeval. To je bil samo predokus vsega, kar mu je bilo dano le v veri. Kako naj bo takemu človeku smrt težka? Ali se mu ne zdi, da bi bilo veliko težje še čakati v telesu?
Da, tako čudovita lahko postane smrt, če bi znali vse življenje živeti zanjo. Potrebno je samega sebe vzgajati za smrt in se jasno zavedati, kaj bo trenutek odhoda zame v resnici pomenil: srečanje z Bogom, ki me ima neskončno rad. Ne samo jaz, tudi on hrepeni, da bi bil tam, za kamor me je ustvaril. V teku mojega življenja me je spremljal v vseh bojih ter stiskah in tudi njemu ni bilo lahko, ko sem trpel. Smrt je srečanje dveh prijateljev, ki z velikim hrepenenjem pričakujeta drug drugega.
O Bog in moje vse, bodi moj največji zaklad. Še več, bodi mi prijatelj, ki mi je vedno ob strani. Nauči me vsega, kar je potrebno za moje srečanje s teboj. Naj se te ne bojim, ko boš prišel. V meni vžigaj tako veliko hrepenenje, da bom hotel biti vedno bolj tvoj. Vem, da se mi ob tebi ne more zgoditi nič hudega. Vem, da bediš nad menoj. Čuj ob meni, da ne bom zašel v svoji mladostni neugnanosti in radovednosti. Pomagaj mi živeti za umiranje, saj je vsak trenutek mojega življenja neke vrste umiranje. Vsak dan sem bližje srečanju s teboj. Trenutki, ki so minili, se ne bodo povrnili, preživel sem jih s tvojo pomočjo. Pomagaj mi v prihodnje, da bo moje življenje eno samo prijateljevanje s teboj. Naj moje hrepenenje tako raste, da te bom iskal v molitvi in premišljevanju ter ti bom služil v ljubezni in odpovedi. Vem, da si me ustvaril, da bi bil svet. Vem, da me hočeš imeti v svojem kraljestvu. Tudi jaz hočem priti k tebi. Rad bi se ti zahvalil za vso ljubezen, ki jo izkazuješ meni, grešniku. Vesel sem, ker si ob meni in me varuješ pred vsem, kar bi mi lahko škodovalo. Lepo je biti tako ljubljen. Kdaj bo prišel dan, ko te bom lahko videl s svojimi očmi? Sedaj te lahko iščem zakritega in čutim samo tvoje sledove. Daj mi v veselju dočakati ta veliki dan, dan mojega rojstva za nebesa. Naj se takrat za vedno združim s teboj, da ti bom lahko pel večno hvalo za vso ljubezen, s katero si me ustvaril, me odrešil, varoval in sprejel. Ne bojim se živeti, dokler ne izpolnim vsega, za kar si me poslal. Potem pa mi pošlji sestro smrt, ki me bo popeljala pred tvoje obličje, da te bom gledal, moj Bog in moja sreča. V tebi naj se spočijem, saj se moje srce lahko umiri samo v tebi, Bog mojega življenja!
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar