Leseni kip jo predstavlja v trenutku, ko so mrtvega Sina položili v njeno naročje. To je 13. postaja križevega pota. Marija gleda mrtvega Sina, žrtvovano Božje Jagnje, in ga med solzami daruje nebeškemu Očetu.
Jezus je dotrpel. Ona pa je žalostna in trpi kot vsaka mati ob mrtvem otroku. Trpi še veliko bolj, ker je edinec in ker je moral On, odrešenik sveta, kot hudodelec umreti tako sramotne smrti na križu. Kakšna bolečina za Božjo Mater! Po tistih, ki so ga obsodili in zavrgli, ga je na neki način obsodilo in zavrglo vse človeštvo s svojimi grehi. Med svoje je prišel, a njegovi ga niso sprejeli, je zapisal sv. Janez, ki je z Marijo stal pod križem. Na Kalvariji je Marija v silnih porodnih bolečinah postala Mati človeštva in še posebej Mati Cerkve.
Pred triintridesetimi leti je imela Marija svojega Sina prav tako v naročju, a kot dojenčka. Vedela je in verovala, da bo odrešil svet in da bo njegova življenjska pot težka. Kljub Simeonovi napovedi, da bo njen otrok v padec in vstajenje mnogih v Izraelu ter da bo njeno dušo presunil meč bolečin, si ni predstavljala, da bo ta meč tako oster, tako neusmiljen. Zdaj ji je jasno. Zdaj je vse dopolnjeno. Svoje življenje je daroval za odrešenje človeštva.
Viseti med dvema razbojnikoma pribit na križu, na očeh vsem zasmehovalcem, je skrajnost zavrženosti in zapuščenosti. Jezus je občutil celo zapuščenost od Očeta, kar kaže njegov krik: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Prva, ki je bila deležna Sinove zapuščenosti, je bila njegova Mati. Ta trenutek skrajne zapuščenosti je tudi skrajnost ljubezni Božjega Sina do grešnega človeštva, za katerega je prelil zadnjo kapljo krvi.
Marijin Sin je obložen z našimi grehi kot stalna spravna daritev nebeškemu Očetu. Prerok Izaija ga je v duhu več stoletij pred njegovo smrtjo gledal vnaprej. Videl je, da nima podobe ne lepote, ker nosi naše grehe, bolezni in bolečine. Ranjen je zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Gospod je naložil nanj krivdo nas vseh. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni (prim. Iz 53). Sv. Pavel je celo zapisal: »Njega, ki ni poznal greha, je zaradi nas napravil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2 Kor 5,21). Marijin Sin nam je bil v vsem enak, razen v grehu. Vendar ga je nebeški Oče »zaradi nas napravil za greh«, kar lahko pomeni za nosilca naših grehov, ali za daritev za naše grehe.
Tudi Mati bolečin iz ljubezni do človeštva svojega Sina daruje nebeškemu Očetu za odrešenje sveta. Z njim se tudi sama daruje. Njen »zgodi se« ob angelovem oznanjenju je zdaj dopolnjen. Kot Gospodova dekla je vztrajala do konca. Zdaj gleda svojega mrtvega Sina in razume, da je obložen z našimi grehi zato, da nam jih odvzame. Prosimo svojo Mater kot našo pomočnico, naj obrne svoje milostljive oči v nas in nam pokaže »po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa«. Še z večjim zaupanjem se bomo vsak dan obračali nanjo, naj »prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«.
Iz dneva v dan se menihi cistercijani zbiramo ob Žalostni Materi Božji z mrtvim Sinom v naročju. Pri hvalnicah, večernicah in po sklepnicah ji zapojemo eno od starodavnih latinskih pesmi. Mati nas vodi k Sinu in nas vabi k velikodušnemu darovanju. Pridružujemo se njeni molitvi za potrebe Cerkve in človeštva. Pri zadnji večerni molitvi in pesmi v imenu človeštva k Mariji »vpijemo izgnani Evini otroci,« in jo prosimo, naj obrne svoje milostljive oči na vse ranjeno človeštvo. Tako postajamo deležni Marijinega materinstva v služenju Cerkvi in človeštvu.
Naša cerkev je samostanska in župnijska in je od leta 1936 bazilika. Mati Marija vse, ki s ponižnim zaupanjem in ljubeznijo prihajajo k njej, prijazno nagovarja, jih tolažbi v trpljenju, posreduje njihove prošnje svojemu Sinu in pri njem prosi za vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem življenju. »Mati usmiljenja, življenje, veselje in upanje naše«, hvala Ti! Vse nas vabiš, da Te letos, ko obhajamo 400-letnico prenovljene cerkve, z zaupanjem obiščemo. Mera ponižne in predane ljubezni in zaupanja je mera milosti, ki jih bomo prejeli po Tvojem posredovanju. Bog se v velikodušnosti ne da prekositi in nam pogosto da več in bogatejših darov, kot ga prosimo, zlasti če ga prosimo po Mariji.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar