Jakobove sanje

Starodavno Stično poznamo predvsem takšno, kot nam jo je zapustil Valvazor na bakrorezu. A Stična je živela že davno prej in se seveda spreminjala. Velike spremembe je doživela zlasti pred 400 leti. Če se pred glavnim vhodom v cerkev ozremo navzgor, lahko prav na vrhu na trikotnem čelu na fasadi preberemo napis Anno Domini 1622. Tega leta je bila namreč zaključena prva velika baročna prezidava srednjeveške cerkve. Najbrž je bila stara romanska zgradba res potrebna obnove, seveda je opat tudi želel slediti sodobnim umetniškim tokovom – to pa je bil barok. Jakob Reinprecht je bil opat v Stični med leti 1603 in 1626. Rodil se je okoli leta 1550 v pomembnem železarskem kraju Innerberg na Štajerskem. Danes se imenuje Erzberg in je znano po motociklističnih dirkah, ki jih prirejajo na opuščenih rudniških terenih. V kraju je živelo več družin, ki so obogatele s fužinarstvom. Med njimi je bila zelo spoštovana rodbina Reinprecht, ki je sledila svoje korenine tja v 14. stol. V času protestantizma so ostali zvesti katoličani, kar potrjuje tudi kar nekaj duhovnikov s tem priimkom. Jurij – fužinarski mojster, trški svetnik in trški sodnik – je leta 1589 podaril cerkvi votivno podobo na lesu, ki predstavlja starozaveznega očaka Jakoba, ki je v sanjah videl lestev, ki vodi v nebo. Poleg so tudi figure darovalcev: na levi oče Jurij s štirimi sinovi, na desni mati Regina s tremi hčerami. Verjetno je eden od sinov prav Jakob, ki ga je Božja volja pripeljala v Stično kot 41. opata našega samostana. V prejšnjih stoletjih je Stična doživela vzpone in padce. Posebno so jo prizadeli turški vpadi in reformacija. Že Jakobov predhodnik opat Lovrenc Zupan je bil močna osebnost in se je lotil številnih gradbenih del. Toda poleg njegove umetniške zapuščine je za njim ostalo veliko dolgov. Po njegovi smrti je bil samostan dobri dve leti brez opata in so ga upravljali iz samostana v Reinu na Štajerskem. Leta 1603 pa je bil končno izvoljen za stiškega opata Jakob Reinprecht. Dolgo je bil profes v Reinu, kjer ga je tamkajšnji opat zelo cenil. Potem je postal opat v Kostanjevici, nato pa se je zdelo, da mu lahko zaupajo vodstvo zadolženega stiškega samostana. Čakalo ga je veliko dela tako na duhovnem kot gospodarskem področju. Zdaj ni bilo več dobrotnikov, ki so v srednjem veku pogosto obdarovali samostan z zemljo in podložniki. Le občasno so dobivali denarne prispevke, a ne od plemičev marveč meščanov. Kljub temu je opat povečal samostansko posest in dohodke. Tako je bilo sporočeno papeškemu državnemu tajniku, da živi zgledno in vrača podedovane dolgove. Poskrbel je za dvig duhovnega življenja v samostanu in povečal število redovnikov. Valvazor je poleg vseh njegovih zaslug omenil, da je bil podpornik učeče se mladine na ljubljanskih šolah. Podpiral je tudi druge redove, posebej jezuite, ki so skrbeli za izobraževanje mladih. Na lastne stroške je postavil v njihovi cerkvi oltar posvečen Jezusovemu imenu. V Ljubljani je obnovil tudi Stiški dvorec, ki ga je našel v razsulu. Seveda pa je danes najbolj vidno njegovo prizadevanje za lepoto samostana in njegove cerkve. Najprej je dokončal zidave na prelaturi, stari opatiji, ki jo je začel že opat Lovrenc. Stavbo je podaljšal in razširil z dozidavo hišne kapele, posvečene Materi Božji, in prostora za arhiv. V tej stavbi je bila uprava samostana. Tu so sprejemali in prenočevali imenitne goste. Na oboku vhodnega stolpa so se iz tistega časa ohranile najstarejše figuralne štukature pri nas, ki predstavljajo Kristusovo trpljenje. Barok je zapustil na naših tleh mnogo veličastnih cerkvenih stavb; nekatere romanske oziroma gotske so le predelali v novem slogu. Tako se je zgodilo tudi s stiško romansko baziliko, ki so jo tako mojstrsko barokizirali, da je dolgo veljalo, da je bila na novo pozidana. Samostansko cerkev so skrajšali za dobrih šest metrov. To so storili tudi pri mnogih drugih cistercijanskih cerkvah – menda, da bi zmanjšali stroške vzdrževanja. Oboki so zamenjali ravne lesene strope; le na podstrešju so vidne romanske stene, deloma iz žganega lehnjaka. Sicer pa so romanske stene ostale v celotni cerkvi, le da so bile »oblečene« z debelim baročnim plaščem. Cerkvi so prizidali zvonik. Dobila je nove oltarje, seveda tudi veliki oltar s kipom žalostne Matere Božje, ki je po 400 letih edini ohranjen iz tistega časa. Po kočanih delih je na oboku glavne ladje na najbolj vidnem mestu v cerkvi opat dal narediti svoj grb, pod njim pa napis v latinščini da je dela na cerkvi dokončal leta 1622. Vendar je posvetitev obnovljene cerkve opravil šele leta 1625 tržaški, kasneje ljubljanski škof Rajnald Scarlichi. Tedaj je posvetil tudi cerkev na Trški gori, ki je bila prav tako zgrajena pod vladavino opata Jakoba. Tri leta pred smrtjo je dal opat Jakob Reinprecht v cerkvi urediti grobnico in si postaviti nagrobni spomenik iz rdečega kamna. Umrl je 13. januarja 1626.

Valerija Ravbar