Vseživljenjska marijanska usmerjenost Božjega služabnika dr. Antona Strleta se je pokazala že v deških letih. Med njegovimi rokopisi je list, ki poroča o nekem dečku, ki je prišel v stik z več pokvarjenimi dečki in odraslimi ljudmi. Bil je v nevarnosti, da se tudi sam preda pokvarjenosti. Ko je nekega večera šel na podružnici k šmarnicam, so tam molili ob Marijinem oltarju rožni venec in Marijine litanije ter peli Marijine pesmi. Tedaj se je zazrl v Marijine oči in zazdelo se mu je, kakor da mu je Marija spregovorila in mu navdihnila misel, naj pomaga tistim, ki jih ima za pokvarjence: »Ti jim moraš pomagati. Ti jim boš pomagal.« Solze so se mu vdrle, ko je poslušal tako hrepeneče petje Marijinih pesmi. V njegovem življenju je prišlo do temeljitega spreobrnjenja. Mati Marija je v njem prižgala ogenj duhovniškega poklica. Zatekel se je k njej z vsem zaupanjem in stanovitnostjo. Šel je v šolo in postal duhovnik. Ta deček je bil prav Strletov Tonček, čeprav tega na listu ni izrecno navedel. K temu nas nagiba vsebina, zlasti misel, ki mu jo je pri šmarnicah navdihnila Marija in je postala program njegovega življenja: »Ti jim moraš pomagati. Ti jim boš pomagal.« Program je na eni strani izražal Božjo voljo, na drugi pa zagotovitev njegovega sodelovanja z njo. Vloga Marije in njena pomoč pri tem je nakazana z dejstvom, da je navdih dobil od nje. Na novomašni podobici je ta program izrazil z geslom iz znane cerkvene pesmi: Povsod Boga. Da je geslo povezano z Marijo, kaže dejstvo, da je tudi pesem povezana z Marijo: “Povsod Boga, ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga.” Vse življenje si je prizadeval, da bi povsod zavladal Bog po Mariji, a najprej v njem samem. Vedno se je zavedal, da mora najprej začeti pri sebi.
2. Popolna podaritev Mariji
Ko mu je poleg očeta že zgodaj umrla še mati, se je ob tej ločitvi še bolj povezal z Materjo Marijo. Zapisal je, da ne pripisuje »prav nič sebi, ampak milosti in posebej Mariji,« kateri se je »zgodaj docela izročil in še posebej tedaj,« ko mu je poleg očeta umrla še mati. Božji služabnik je v svoj dnevnik 5. septembra 1943 ob rekolekciji (duhovni obnovi) zapisal: »Premišljeval sem o popolni pobožnosti do Marije v smislu Grignionovega nauka. Vsega se moram darovati po Mariji Jezusu. Z ničemer ne smem svobodno razpolagati. Svoje volje ne smem preklicati [...] Bog, Marija in Jezus Kristus naj bo vsa navezanost. – Vse v črti Marija – Jezus – Bog.”
Zadnjega maja 1959 omenja posvetitev Mariji: »Ob ponovitvi popolne posvetitve Mariji danes moram težiti spet za 'prvo ljubeznijo', ki je tako močno posegala tudi v čustvene kotičke mojega bitja.«
V pismu svojemu nekdanjemu ministrantu Radu je leta 1965 zaupal, da je najboljše sredstvo za duhovno napredovanje in zvestobo »globoka izročitev Mariji, ponavljana vsak dan in ob vsakem težkem in lepem trenutku, zlasti ob vsakem odločanju za to in ono, ob čemer gre za zvestobo Bogu«.
Po vsem tem je razumljivo, da je leta 1980 z veseljem pomagal kartuzijanom pri pripravi nove popolne izdaje knjige sv. Ludvika Grigniona Montfortskega Popolna podaritev samega sebe Kristusu po Mariji in zanjo napisal obširno razlago na skoraj 40 straneh.
V frančiškanski reviji Srečanja je leta 1984 pisal o popolni podaritvi Mariji. Med drugim piše: »'Podaritev' [Mariji] je obenem 'posvetitev'. 'Posvečeno' je to, kar pripada Bogu. 'Posvetiti se' Bogu pomeni povezati svojo voljo z božjo s tem, da pustimo, da Bog docela vstopi v našo dušo, v naš razum in voljo, v celoto našega življenja.«
Da se je zelo pogosto izročal Mariji, dokazuje pismo leta 2002 neki Marijini sestri, ki mu je občasno čistila stanovanje: »Najbolj pogosto izrekam: 'Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!' Prosim, da se me spominjate kdaj v molitvi s prošnjo, da bi ostal do kraja in v polnosti zvest temu, kar je povedano v omenjenem stavku.«
Isti stavek je ponovil pol leta pred smrtjo, 22. aprila 2003, v pismu apostolskemu nunciju Ivu Jurkoviču: »Križ je zdaj hud, čeprav sem se naučil ponavljati: 'Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!'«
3. Priporočanje in izročanje Mariji
Leta 1943 je kot sklep po duhovnih vajah zapisal: »Vsak večer kratka molitev k Mariji in sv. Jožefu za srečno zadnjo uro in s tem v zvezi za stanovitnost v dobrem.« Ko je istega leta delal zahtevni ustni izpit za doktorat (rigoroz), je v svoj dnevnik zapisal: »Danes sem delal rigoroz iz splošne teologije. Položil sem ga Mariji v roke. Saj je to sobota, Mariji posvečen dan. Pred Marijo Pomagaj v stolnici sem sklenil, da naj bo to Marijin doktorat, ako se mi bo posrečil. Marijini in Njenega Sina časti naj bo posvečen.«
Naslednje leto je pri rekolekciji zabeležil sklep: »Preden grem v posteljo, naj me Marija blagoslovi.« Ob julijski rekolekciji istega leta imamo zapisano: »Morda bo smrt prišla kmalu. Delal bom kar naprej navadne stvari, samo bolj združen z Bogom, z Jezusovim in Marijinim Srcem.«
Po protimodernistični prisegi pred službo docenta dogmatike leta 1958 je »šel na Rakovnik in se priporočil Mariji Pomočnici, pa tudi mladinskemu svetniku sv. Dominiku Saviu in sv. Janezu Bosku.« Pred veroizpovedjo pa se je »za nekaj trenutkov pomudil v stolnici pred podobo brezjanske Matere božje«.
Dr. Anton Strle je bil od leta 1952 do začetka 1959 župnijski upravitelj v župniji Planina pri Rakeku. Njegov zadnji zapis v kroniki 5. januarja 1959 je povezan tudi z Marijo: »Pri delu mi je bilo geslo: Marija in presv. evharistija; napravil pa sem v smislu tega gesla komaj polovico tega, kar mi je v srcu tlelo že prvi dan, ko sem zvedel: v Planino greš.«
Zadnjega maja 1959 je po Mariji prosil Gospoda: »Luči in moči mi daj, Gospod, po Mariji! Luči, da bo sijala tudi drugim; moči, da bo prenavljala tudi druge.«
4. Apostol rožnega venca
Božji služabnik Anton Strle je bil povsod vnet apostol rožnega venca. Hotel je, kot je zapisal, »da z gorečo in stanovitno molitvijo rožnega venca postanemo vneti učenci Kristusove in Marijine visoke šole.« Seveda je na prvo mesto postavljal mašno daritev s češčenjem Najsvetejšega. Zanimivo je in za njegovo globoko osebno pobožnost značilno, da je na drugo mesto v svojem duhovnem življenju postavljal premišljevalno molitev. Nato nadaljuje:
»Na tretje mesto pride rožni venec: vsaj en del prav vsak dan že gotovo nad 50 let (kvečjemu za kak mesec zelo hudih bolezni je moral odpasti). Zdi se mi nepogrešljiv. Nekaj nepogrešljivega bi manjkalo brez njega. Kakor če hiša s svojim »Središčem« ne bi imela okoli sebe lepega in bogatega vrta z varujočo ograjo! Ta vrt – rožni venec – nikoli ne zastari; – vedno je svež in nov. Naj me prežema občutje veselja, bridkosti ali zmagovitosti – vedno grem rad na sprehod po tem vrtu, da se spet osvežim in okrepim: da mi veselje ne utone v valovih bridkosti, da se mi žalost in zaskrbljenost ne spremeni v brezupnost. Devica Marija me vodi h Kristusu, ob katerem ves svet postane luč, pa naj se na zunaj kaže še tako temnega. In ker je Kristusova stvar tudi moja stvar, zato sem glede nje popolnoma gotov. Kajti Kristusova stvar bo zmagala, prej ali slej, za časa mojega življenja ali pa po moji smrti: kakor Bog hoče!«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar