VALERIJINE VRSTICE O pustu so zrele neveste, o postu pa preste

Tako pravi star pregovor. Preste so pač jed za postni čas. Zato so se morale poroke opraviti do pusta, ko je bilo še dovoljeno veseljačenje. Seveda se je bilo treba za ženina potruditi na vse mogoče načine. Največ je pripomogla molitev k svetemu Antonu Padovanskemu. Dekleta so včasih romala daleč, da bi se mu priporočila. Nekdaj so imela tega zavetnika prav blizu na Gradišču nad Stično. Stiški opat Maksimilijan je namreč leta 1675 prizidal cerkvi sv. Nikolaja kapelo z oltarjem tega svetnika. Ljudje so hodili ta čas trumoma tja gor na božjo pot. Češčenje sv. Antona se je tako razširilo, da so njemu v čast na drugi strani hriba v Štangi sezidali lepo cerkev. Takoj je zaslovela zaradi številnih čudežev, ki naj bi se tam dogajali. Tako so se romarji z Gradišča preusmerili v Štango. Ker je sosedovo vse boljše, so odslej hodila tudi dekleta iz stiške fare prosit za ženina na litijsko stran. In sv. Anton jim je pač pomagal po svojih močeh. Toda čas po 2. svetovni vojni je prinesel veliko sprememb. Mnogo mladih z dežele je odšlo v mesta, kjer so si našli življenjske sopotnike med sodelavci v službah. Na kmetih pa so predvsem starejši samski fantje težko dobili neveste. Zato so jim pri tem pogosto pomagali razni posredniki. 

Tina je bila doma z dobre kmetije, imela je pripravljeno lepo balo in obljubljeno precejšnjo doto. Toda Tina je naredila napako, da se je zaljubila v fanta brez vsakega premoženja. Pa so jo postavili pred dejstvo: če se poroči z njim, ne bo dote. Hkrati so ji tudi predstavili primernega ženina, seveda precej daleč od doma, da ji ne bi stara ljubezen še kdaj mešala glave. Punca je preudarjala in se nazadnje odločila po volji staršev. »Ampak samo, če mi daste še kravo,« je pribila. In jo je dobila. Pač pa Janez ni dobil ljubeče žene.

Ko so Ano nesli h krstu, so se fantje pred gostilno zbirali na »štelngo«. Med njimi je bil tudi Lovrenc iz Šentlovrenca, ki je rekel: »Tale bo pa moja!« Fantje in vsi, ki so to slišali, so se smejali. Toda, ko je bila Ana stara 18 let, jo je res zasnubil in Ana je privolila. Ljudje so se čudili, da bo vzela še enkrat starejšega od sebe, a Ana je rekla: »Kaj če meni lepa »štalca«, če je pa prazna. Nič zato, če je malo oškrbljena, da je le polna.« In res je bila vedno polna.

Vsi številni Lukovi bratje so šli po svetu s trebuhom za kruhom, Luka je ostal sam z ostarelimi starši, tudi on ne več mlad in ne prav zdrav. Treba mu je bilo najti nevesto. Domačija je bila lepa in zato je marsikatere starše zamikalo, da bi dobro preskrbeli hčer. Tako so nagovorili tudi Micko, mlado dekle iz hribovske vasi, da je prišla na oglede. Hiša je bila velika, hlev poln, njive v ravnini, pa je bila pripravljena malce zamižati pri ženinu. Toda njen pogoj je bil, da polovico posestva ob poroki prepišejo njej. Tega pa niso bili pripravljeni. »Kako pa moja hči,«se je razburjala nesojena tašča,« v Ljubljani še zelnika nima, pa vseeno dobro živi.« «Ja«, je rekla Micka,« če ni zelnika, je pa morda ljubezen.« In s poroko ni bilo nič. Je pa Micka kasneje našla tako ljubezen kot pol grunta.

Bile so tri sestre in mati je vedela, da se bo morala potruditi, da jih bo omožila. Tanja je bila najstarejša in prva na vrsti, da najde svoj dom. Bila je lepa, mila deklica. Toda domov pač niso prihajali fantje, da bi to opazili. Da bi jo kdo opazil, je bil najbolj primeren ples. Mati ji je torej kupila čevlje za ples in rekla: »Tle imaš nove šulne. Še enih ti ne bom mogla kupit. Glej, da dobiš fanta, preden jih znucaš.« Tako se je Tanja skupaj z dekleti iz vasi odpravila na ples dobro uro daleč. Veselo je plesala vse popoldne. Ko so se vračale domov, je čevlje sezula in šla bosa po makadamu vso pot, da ne bi prehitro izrabila čevljev. Isto se je ponovilo drugo nedeljo. Tretjo nedeljo pa Tanji ni bilo treba pešačiti, kajti opazil jo je fant z avtomobilom in jo odpeljal domov. Skupaj sta se lani pripeljala do zlate poroke. Čeprav sta zelo premožna, je ona vse življenja ostala skromna.

Tako smo se v naših krajih še pred dobrega pol stoletja ženili ( ne pa vedno tudi oženili).

Valerija Ravbar