JEZUS NAS UČI MOLITI (10) Jezusovo povezovanje molitve, dela in življenja

Posebna umetnost molitve, ki bi se je morali naučiti od Jezusa, je harmonično povezovanje molitve z delom in življenjem. Lahko si mislimo, kako je bil Jezus v molitvi povezan s svojim Očetom že v času svojega skritega življenja v Nazaretu. Evangelisti o tem življenju sicer ne poročajo, a odgovor dvanajstletnega Jezusa v templju, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta, kaže na njegovo prisrčno povezanost z Očetom. Jezus se je s svojo človeško zavestjo zavedal, da je naravni Božji Sin, s tem pa tudi, kdo je zanj Oče. Nazareška hišica in okolica sta bili posvečeni z Jezusovo molitvijo in delom. Jezusovo ročno delo, pomoč sv. Jožefu pri tesarski obrti, je bilo prepojeno z ljubečo mislijo na Očeta. Že tedaj je Jezusova najgloblja molitev obsegala eno samo besedo: Oče. Ta beseda ni izginila z njegovih ustnic vse do zadnje molitve na križu: "Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo" (Lk 23,46). Delovanje za ljudi in pogovor z Očetom, oboje se je zlivalo v enoto.

Evangeliji kažejo tesno povezanost Jezusove molitve z njegovim odrešenjskim delom. Evangelisti so bili posebej pozorni prav na to, saj so opisovali Jezusa kot Odrešenika. Ker so nam podali le drobce, je vsebina Jezusovih dostikrat dolgih molitev v glavnem ostala ljudem prikrita.

Vemo pa, da je največji med velikani molitve tedaj, ko je noč prebedel v molitvi, ko se je v vrtu Getsemani vrgel na svoj obraz in molil ter potil krvavi pot, to delal za nas in zaradi nas. Tisti, ki je na križu postal "črv in ne človek" (Ps 22,7) in je pretresljivo molil: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mt 27,46; Ps 22,1), je vse to sprejel nase zaradi nas, zaradi našega odrešenja.

Kako je bila vsa Jezusova odrešenjska dejavnost prežeta z molitvijo, kaže dejstvo, da je pred pomembnejšimi dogodki več molil. Kakšna šola za nas, ki zaradi zaposlenosti molitev pogosto opuščamo ali krajšamo! Lahko si mislimo, da Jezus ni noči prebedel v molitvi le pred izborom dvanajsterih apostolov. Tega nočnega molivca bi mogli srečati že v času njegovega skritega življenja v Nazaretu, prav tako v času njegovega štiridesetdnevnega bivanja v puščavi. V teh nočeh se je v molitvi boril s svojim Očetom zate in zame, za svojo Cerkev, njen obstoj in trdnost do konca sveta.

Odrešenjske vrednosti za nas nima le Kristusova smrt in vstajenje, temveč tudi njegova molitev. Kakor Kristusa samega tako tudi njegove molitve ne moremo do konca doumeti. Še najbolj so prodrli v njeno globino svetniki, za katere v molitvi prebedele noči niso bile nobena redkost.

Sv. Frančišek je vso noč ponavljal: »Moj Bog in moje vse!« Sv. Pavel je zapisal: »Lahko jeste ali pijete ali kaj drugega delate, vse delajte v Božjo slavo« (1 Kor 10,31). Sv. Avguštin: »Prav živeti zna tisti, ki zna prav moliti.« Alexis Carrel: »Ali prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Ali prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.«

p. Anton