MOLITEV POSVETITVE JMS (14) »Odpovem se grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu« (2)

Danes se izgublja spoznanje in občutek greha. Kako nekaj hudega je greh, so dobro razumeli in občutili svetniki. Nekateri so svoje grehe objokovali vse življenje. Sv. Janez Vianney je oznanjal: »Greh je mučitelj Boga in morilec duše. Greh nas iztrga iz nebes in vrže v pekel. Mi pa ga ljubimo! Kakšna norost! Če bi dobro razmislili o tem, bi nas bilo tako groza greha, da ga ne bi mogli storiti.« Arški župnik je dejal tudi tole: »Z grehom zaničujemo Boga, križamo Boga.« »Kako hudo je to! Žaliti ljubega Boga, ki nam je vedno delal samo dobro, in streči hudiču, ki nam more delati samo škodo – kakšna norost!« »Žaliti Boga, ki nas je ustvaril in ki nam dela samo dobro, je višek nehvaležnosti.« »Igramo se z grehom.«

Grešnik, ki je v smrtnem grehu, bo poskrbel, če ima sebe vsaj nekoliko rad, da bo čimprej obudil popolno kesanje in se greha pri spovedi obtožil. Arški župnik nas poučuje: »Kadar padeš v smrtni greh, se moraš zateči k zdravniku, ki je duhovnik, in k zdravilu, ki je spoved.« Tudi prostovoljni mali grehi so resna ovira na poti do popolnosti, če v njih vztrajamo. Sv. Janez Vianney nam svetuje: »Brž ko imaš majhen madež na duši, moraš narediti kakor človek, ki ima lep kristalni globus, na katerega prav skrbno pazi. Če se na njem nabere nekaj prahu, seže po gobi, kakor hitro ga opazi. In tako je ta globus čist in sijoč. Tako tudi ko opazite majhen madež na duši, spoštljivo vzemite blagoslovljeno vodo, napravite eno tistih dobrih del, s katerimi je povezano odpuščanje grehov: miloščina, klečanje pred Najsvetejšim, udeležba pri sveti maši.«

Vsi smo grešniki. Čeprav ne padamo v smrtne grehe, delamo male grehe. V Svetem pismu je zapisano: »Sedemkrat pade pravični in spet vstane, krivični pa se spotikajo v hudobijo« (Prg 24,16). Apostol Janez uči: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Jn 1,8).

Sv. Favstina Kowalska se je v Dnevniku takole pogovarjala z Jezusom in posredovala za grešnike: »Jezus, kako pomilujem grešnike. Jezus, podari jim kesanje in obžalovanje, spomni se svojega bridkega trpljenja! Poznam tvoje neskončno usmiljenje, ne morem sprejeti tega, da bi se pogubila duša, za katero si toliko trpel. Jezus, daj mi duše grešnikov, naj se tvoje usmiljenje odpočije v njih. Vse mi vzemi, le duše mi daj! Želim biti daritvena hostija za grešnike, lupina telesa naj skriva mojo žrtev, saj je tudi tvoje presveto Srce skrito v hostiji, čeprav si živa žrtev.

Spremeni me v sebe, o Jezus, da bom tebi živa in draga žrtev. Vsak trenutek ti želim zadoščevati za uboge grešnike. Žrtev mojega duha se skriva pod zavetjem telesa, človeško oko je ne ugleda, zato je čista in tebi prijetna. O moj Stvarnik in Oče velikega usmiljenja, vate zaupam, ker si dobrota sama. Duše, ne bojte se Boga, ampak mu zaupajte, ker je dober in je njegovo usmiljenje večno.«

p. Anton