Srce Jezusovo ob soočenju s križem

Papež Pij XII. oznanja: »Prav posebno so čustva ljubezni in strahu pretresala njegovo srce, ko je videl, da je že grozila ura najhujših muk in se je po naravnem vzgibu upiral bolečinam in smrti. Tedaj se mu je sam po sebi izvil klic: 'Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene' (Mt 26,39). Prešinjen v svojem srcu z nepremagljivo ljubeznijo in največjo bridkostjo je izdajalca, ki ga je pozdravil s poljubom, nagovoril s temi besedami: 'Prijatelj, čemu si prišel? S poljubom izdajaš Sina človekovega?' (Mt 26,50; Lk 22,48). Te besede se zdijo kot zadnje povabilo njegovega nadvse usmiljenega srca, dano prijatelju, ki je bil na tem, da ga izda krvnikom z brezbožnim, verolomnim in zakrknjenim namenom. V prevelikem usmiljenju in ljubezni je govoril pobožnim ženam, ki so ga objokovale, ker je bil nedolžen obsojen na križ: 'Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in svojimi otroki! ... Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?' (Lk 23,28.31).«