V BUNKERJU »LJUBLJANA« (4)

Brat Celestin je komaj čakal nedelje. Tisti hrast za sleme ga je močno žulil. Z bratom Robertom sta prvo nedeljo, ko je bilo še lepo vreme, zapregla zapravljivčka in se odpeljala v Bojanski boršt. Hotela sta pregledati ves tisti del gozda, kjer bi lahko rasli še stoletni hrasti. V gozdu sta razpregla in konje privezala k drevesu. Hodila sta od drevesa do drevesa, si ga ogledovala z vseh strani in merila, koliko je debel. Našla sta veliko lepih dreves, a vsak je imel kakšno pomanjkljivost. Eden je bil idealen po debelini, a je bil prekratek. Drugi je bil dovolj dolg, a preveč zvit. Tretji je imel preveč razvejano deblo in prav tako ne bi bil primeren za sleme pri novi stiskalnici. Našla sta lep visok hrast, ki bi skoraj lahko ustrezal vsem zahtevam, a je bil proti vrhu malo zvit. Brat Celestin se ni in ni mogel odtrgati od njega. Zdelo se mu je, da bi ga lahko uporabili. Toda krivina na tanjšem koncu ga je motila. Iz žepa je vzel nožič in zarezal nekaj črt v lubje. Če bi bil dober, ga ne bo treba ponovno iskati med vsemi hrasti v tistem oddelku.

Že se je temnilo, ko sta prišla nazaj domov v samostan. Brat Celestin je sklenil, da bo deblo narisal na papir in risbo poslal domov, da si brata lahko ogledata, kaj približno ima na voljo. Papir je priložil pismu, ki ga je napisal za božič.

Božič je bil že v belem. Nasulo je snega in mraz je pritisnil. Brat Celestin je večino časa preživel pri svojem čevljarskem delu. Iz sobe mu je pogled pogosto ušel na polžev vrt. Tam je bilo že precej storjenega. Staro stiskalnico so že odstranili. Preudarjali so, kaj bi z njo naredili. Lahko bi jo razstavili in shranili v kak kot. Toda gotovo je ne bo nihče več uporabljal in tudi ne sestavil. Končno je bila že dotrajana. Zato so jo veselo razkosali in razžagali za drva. Bili so brez stiskalnice in zato je bila nova prav nujno potrebna. Tudi vse drugo so pospravili in pokazal se je velik prostor pod lopo. Tu bo lahko udobno stala nova stiskalnica.

V samostanu je bilo veliko dela in skrbi. Opat Avguštin je bil vesel, ker je samostanska družina lepo rastla. Vsako leto so koga, ali celo več, preoblekli, da je začel noviciat. Tisti, ki so naredili prve zaobljube in so se odločili, da postanejo duhovniki, so nadaljevali študij. Bilo jih je kar nekaj, ki so bili že blizu mature. Bili so zavzeti in dobri mladeniči, ki bodo lahko samostansko življenje popeljali v višine duha. Imel je skrbno roko za izbiranje kandidatov. Izbral je samo tiste, ki jih je dobro spoznal in je vedel, da bodo z vsem srcem živeli redovno življenje v odpovedi in molku. Nekaj jih je poslal na Poljsko v samostan Mogiła, kjer so pomagali na novo razviti redovno življenje. Vedel je, da bo za mlade fante ena izkušnja več, ki jim bo pomagala bolj globoko doživeti redovni poklic. Naučili so se novega jezika, kar jim bo vedno prav prišlo.

Rad se je zadrževal pri mladeži, ki je je bilo v samostanu veliko. Tistim, ki niso zmogli vsega, je pomagal pri učenju. Nič se mu ni zdelo neobičajno, če opat sede k šolarju in mu z dodatnimi razlagami pomaga dojeti zahtevno snov. Učil jih je matematike pa tudi latinsko slovnico je marsikomu pomagal usvojiti. Prav tako je znal pomagati pri drugih tujih jezikih. Še posebej pa se je trudil, da bi mladeniči vzljubili materni jezik in ga lepo obvladali. Kot duhovniki in menihi bodo morali biti luč vsem rojakom v lepem maternem jeziku. Ni dovolil, da bi fantje lenarili. Zato jih je vedno spodbujal k delavnosti. Posebno se mu je zdelo nečedno, da so lenarili tisti, ki so bili dovolj nadarjeni za študij. Takega je vedno strogo posvaril in mu povedal, da so starši naredili veliko žrtev, da lahko tukaj študira. Zato ni spoštljivo do njih, ki so se morali pošteno žrtvovati, da so sinu omogočili študij. Če niso imeli denarja, so nekateri pripeljali v Stično kar kravo ali vola in s tem poravnali šolnino. Opat Avguštin je bil vesel, kadar so njegovi opomini zalegli. Nekateri fantje pa niso bili dovzetni za opomine. Take je s težkim srcem odslovil in jim svetoval, naj si izberejo drug študij in način življenja.

p. Branko Petauer