V BUNKERJU »LJUBLJANA« (3)

Preden je bila ustanovljena župnija, niso v Stični potrebovali velikega pokopališča. Tiste, kar jih je želelo biti pokopanih v Stični, so dali k večnemu počitku ob cerkvi svete Katarine zunaj obzidja, na severni strani samostana. Toda v času, ko ni bilo menihov v Stični, so pokopališko cerkvico podrli. Še prej pa je cesar Jožef II. ustanovil v Stični župnijo. Takrat je bilo potrebno, da bi imeli večji prostor za pokopališče, saj mora vsaka župnija imeti svoje pokopališče. Na Korletovi njivi so uredili kraj za zadnji počitek in v sredo postavili pokopališko kapelo.

V hišici ob pokopališču sta torej živela Žagarjev Pepe in njegov sin. Menihi so skrbeli zanju. Vsak dan so jima prinašali hrano in vse, kar sta potrebovala za življenje. Zadovoljna sta bila in veselo pomagala na žagi.

Ob žagi je bilo nekaj kar močnih hrastovih debel. Franc si jih je takoj ogledal. Bil je zadovoljen, a pravega ni našel.

»Vidim, da ne bo nobenega za sleme. Toda lahko ga še podrete, saj imate kar nekaj svojih gozdov. Če pa ne bi našli v vašem gozdu primernega, bo pa treba na Hrvaško v Slavonijo. Tam so pa hrasti, da jih je treba vikati,« je odgovoril Franc.

»Koliko pa morajo biti debeli?« je vprašal brat Celestin.

»O, za sleme mora biti pa že kar lepo deblo. Na tankem koncu mora meriti vsaj 50 x 50. Toda že obtesan. Na debelem koncu pa je dobro še več.«

Brat Celestin se je popraskal za ušesom. V mislih je šel v gozd na Bojanskem. Tam so menihi kupili lepe gozdove kmalu po obnovi samostana. Večinoma so bili res porasli s smrekovino, a v enem sektorju je bilo precej hrasta. Treba bo pogledati, mogoče se bo pa kaj našlo.

»Vse te, ki jih imate tukaj, pa obžagajte na 40 x 40. Rabili jih bomo za ohišje stiskalnice. Malo pogrešam še desetcentimetrske plohe, ki bi jih rad imel za dno stiskalnice. Tisto, kar sem videl ob mizarni, se mi zdi malo pretanko za dno. Dno mora biti močno, saj veste, kako debela je običajno klop pri stiskalnici. Za navadne stiskalnice imam najraje deblo kakega orjaškega hrasta, ki ga dam po debelini prežagati na pol. Pri vas pa bomo naredili drugače.«

»Treba bo poizvedeti, ali je mogoče kupiti kje blizu tako debele plohe, je odgovoril ekonom.

»Seveda se da dobiti. Jaz jih pogosto kupim v Slavoniji. Tam imajo res dobre in zelo kvalitetne. Če želita, vam jih pomagam priskrbeti. Zaradi prevoza bodo malo dražji, a imeli boste prvovrsten hrast.«

»Potem bi se pa kar tako dogovorili. Prosim vas, da nam priskrbite take plohe, ki jih potrebujete. Če delamo novo stiskalnico, naj bo res dobro narejena, da bo za zmeraj,« je povzel besedo ekonom.

»Ja, to zimo bom gotovo šel v Slavonijo in bom sam izbral najboljše. Težko jih bo dobiti, ker so neobičajno debeli, toda bomo že našli.«

»Kako bo pa s plačilom?« je skrbelo ekonoma.

»Za to nič ne skrbite. S trgovcem se bom dogovoril, da boste plačali po nakaznici. Naročil bom tudi, naj jih naloži na vlak in odpošlje do postaje Stična. Tako bo najbolje.«

»Mislim, da. Naš brat Nivard bi s samostanskim tovornjakom težko šel tako daleč zdoma. Pa še dražje bi bilo kot prevoz z vlakom,« je razumevajoče potrdil stiški ekonom.

»Kaj bomo še potrebovali, da se kaj ne pozabi pripraviti?« je skrbelo brata Celestina.

»Rabili bomo še nekaj okovja, da stiskalnico naredimo bolj trdno. Pri takih pritiskih, kot so običajno pri stiskalnicah, se z močnim okovjem veliko pripomore.«

»Za okovje ne bo težav. Naš brat Nivard je mehanik, elektrikar in kovač. On bo z veseljem naredil vse, kar bo potrebno,« je ponosno zagotovil ekonom.

»Kamen za stiskalnico bomo tudi potrebovali,« je dodal Jožef.

»Seveda, kamen bomo potrebovali. Tisti od stare stiskalnice ne pride v poštev. Treba bo dobiti novega in večjega, ker bo potrebna večja utež,« je dodal Franc.

»Toda kamen se ne dobi kar čez noč. Naročiti ga je treba pri kamnosekih, da ga izklešejo. Mora biti iz rženega kamna, kot rečemo takemu kamnu. Je težek in se ne kruši.«

»V eni sami zimi vam noben kamnosek tega ne bo naredil. On mora vedeti, kako velik kamen bi rad imel, zato mora to upoštevati že pri vrtanju lukenj in miniranju.«

»Kaj, ko bi naredili kamen iz betona?« je dodal Jožef.

»To je pa res dobra zamisel. Tega pri stiskalnici sicer še nisem uporabil, a če je dobro ulit, bo ravno tako dober kot naravni kamen,« je bil vesel te ugotovitve mojster Franc.

Žaga je veselo pela svojo enolično pesem, ko so se naši načrtovalci vračali nazaj v samostan. Ob Binčetovi hiši jih je pri ograji začutil pes čuvaj. Niso se mu zdeli domači. Močno je lajal nanje in se zaganjal v ograjo. Hodili so počasi, da je brat Celestin lahko krevsal z njimi vštric. Imel je namreč leseno nogo. V prvi svetovni vojni jo je izgubil. Pomagal si je s protezo, ki mu je omogočala, da je lahko hodil in delal vse, kar je bilo potrebno. Preden je vstopil v samostan, se je izučil za čevljarja. To mu je v samostanu prav prišlo. Koliko čevljev je bilo treba popraviti in koliko na novo narediti. Toda rad je šel pomagat še drugim bratom. Bil je mož, ki ni pomišljal, kako bi kaj naredil. Lotil se je vsakega dela in ga po svoji presoji vedno dobro dokončal. Kljub temu da je bil invalid, se ni žalostil in jadikoval za časi, ko je imel še obe nogi. V njem je bilo toliko življenjske moči, da se je lotil vsakega opravila. Tudi pri popravilu strehe je sodeloval in pomagal. Lesena noga ga ni prav nič ovirala. Bil je previden in preudaren, da se je tudi na strehi znal tako namestiti, da je lahko čim več koristnega naredil. Rad je bil v samostanu. Vesel je bil, ker je bilo nemalo časa za molitev. Kadar je sam sedel na čevljarskem kozlu, je veliko premišljeval. Velikokrat je v mislih klepal razne stihe, ki jih je zvečer zapisal. Za vsak opatov god je sestavil novo napitnico, s katero mu je v imenu vseh bratov voščil. V njem se je skrivala vesela štajerska narava. Zato je bilo okoli njega vedno lepo. Pogosto je znal stvari tako zabeliti, da je bila obilica smeha ob njem. Tudi njegov »Kútjete fékete« je izvabil marsikdaj nasmeh na resne ustnice. To ni bila kletev, bile so besede, ki jih je pogosto ponavljal ob začudenju. Prinesel jih je iz domačega okolja. Radgona je blizu Madžarske, zato je znal celo nekaj malega madžarsko. »Kútjete fékete« so pravzaprav ogrske besede, ki ne pomenijo nič drugega kot črna mačka. Prav ta hudomušen »Kútjete fékete«, se je marsikomu vtisnil v spomin.

Pri kosilu je brat Celestin sedel z gosti. Veliko so se imeli pogovoriti. Vse ga je zanimalo, kaj se je doma zgodilo novega. Posebno pa ga je zanimalo vse o novi stiskalnici. Bil je kakor radoveden otrok. Saj je vedel, kako se stiskalnica naredi. Toda ta v samostanu bo nekaj posebnega. Velika bo in lahka za uporabo. Popoldne so si ogledali še nekaj stvari po samostanu. Tudi z opatom Avguštinom so se srečali. Povedali so, kako daleč so prišli z dogovori. Opat je bil vidno zadovoljen, da se je le začelo. Vesel je bil, ker je bil brat Celestin ves v načrtih. Poznal ga je. Saj je bil eden prvih, ki so po obnovi prišli v samostan in vse svoje moči zastavili v blagor hiše. Pa ne samo materialni blagor. Bil je tudi duhoven človek. Veliko je molil in zelo dobro vplival na druge brate. Bil je vedno dobre volje in za vse pripraven. Včasih so mu rekli, da je za vse kot tavžentroža.

Dopoldne naslednjega dne sta se Franc in Jožef odpeljala nazaj domov. Nameravala sta kar peš do železniške postaje, a so jih zapeljali z zapravljivčkom.

Železniška postaja Stična je bila bolj na samem. Samo nekaj hiš je bilo blizu. Ko so načrtovali traso za železniško progo, so postajo nameravali zgraditi v današnji Stični. Iz Stične bi šla proga kar po bližnjici do Šentvida. Tudi v Stično bi prišla kar s Hudega. Pa so se vrli stiški možje uprli, da ne želijo železnice v Stično. Tisti, ki so se preživljali s furmanstvom, so se bali za svoj zaslužek. Zato proge in postaje niso želeli blizu. In tako so postajo in progo naredili daleč od Stične, v dva kilometra oddaljeni Ivančni Gorici. Pravijo, da je ime prišlo iz imena Ivankina gorica. Tako so namreč rekli hribčku nad železniško postajo.

Toda zgodilo se je prav tisto, kar si stiški furmani niso želeli. Dela so imeli vedno manj, ker so njihovi časi preprosto minili. Res jim je železnica veliko odvzela. Toda tudi brez železnice bi ravno tako prišli ob kruh. Čas je šel naprej in vsak, ki se ni znal prilagoditi, je kratko malo propadel.

p. Branko Petauer

 

KAJ NAM IMA POVEDATI SV. BERNARD? (Iz knjige Govori o Visoki pesmi)

Bodi najprej skleda. 

Če si pameten, boš rajši podoben skledi kakor žlebu, ki takoj izlije, kar je sprejel, medtem skleda čaka, da se napolni ter potem brez svoje škode razliva, kar ji preostane … V Cerkvi imamo danes mnogo žlebov in malo skledic. Ljudje, po katerih nam dotekajo nebeški potoki, so tako ljubeznivi, da bi radi prej izlivali, kakor pa so bili naliti. Bolj so pripravljeni govoriti kakor poslušati, in učiti, česar se niso naučili. Radi bi bili na čelu drugih, čeprav še sami sebe ne znajo voditi.

Nauči se, da boš tudi ti izlival le iz polnosti in da ne boš hotel biti bolj darežljiv kakor sam Bog. Skledica naj postane izvir, ki ne izteka v potok ter se ne razširi v jezero, dokler se sam ne napolni s svojimi vodami. Za skledico ni nobena sramota, če ni bolj radodarna kakor njen izvir. Končno, ali ni vir vsega življenja poln sam v sebi in poln po samem sebi, najprej prekipel ter se potočil v najbližje skrivnosti nebes in jih napolnil z dobroto?

Svoje raztresaš in zapravljaš, če hitiš izlivat iz sebe, ko še nisi poln do vrha, saj proti postavi orješ s prvostorjenim volom in strižeš prvostorjeno ovco. (prim. 5 Mz 15,19).

Najprej se daj napolniti, potem pa vneto izlivaj! Blagodejna in modra ljubezen navadno najprej sprejema, a ne izliva.

Človekova ljubezen

Veličina vsake duše je v sorazmerju z njeno ljubeznijo. Če ima mnogo ljubezni, je duša velika, če ima malo ljubezni, je majhna; tista pa, ki nima nič ljubezni, ni nič, kakor pravi Pavel: »Ko ne bi imel ljubezni, nisem nič« (1 Kor 13,3), (27,10).

Razločevanje duhov – poslušanje

Ko v srcu hudo mislimo, je to mišljenje naše, če pa dobro, tedaj v nas govori Bog. Ono govori naše srce, to pa posluša. Zato pravi psalmist: »Poslušam, kaj govori Gospod Bog. Zares, o miru govori svojemu ljudstvu« (Ps 85,9). Bog torej izreka v naši notranjosti mir, pobožnost in pravičnost, saj česa takega ne mislimo iz sebe, ampak v sebi zaslišimo. (32,5) .

Duhovni napredek

»Hodimo, dokler imamo luč, da nas ne objame tema!« (Jn 12,35). Hoditi se pravi napredovati. Napredoval je apostol, ki je rekel: »Ne mislim, da sem dosegel«, in je dostavil: »Eno pa rečem, pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem proti temu, kar je pred menoj.« Zares veliko zaupanje, s katerim je velika izbrana posoda, apostol Pavel, odklonil, kar je dosegel, in mislil le na to, kar mora še doseči. Torej ni v nevarnosti, da ga objame smrtna tema, tisti, ki hodi, ampak tisti, ki sedi. In kdo sedi, če ne tisti, ki mu ni mar za napredek? (49,7).

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (9) Stanje molitve

Sveti Avguštin je v pismu vdovi Probi zapisal: »O bratih [puščavnikih] v Egiptu pripovedujejo, da opravljajo pogostne molitve, vendar prav kratke, ki jih izrečejo v eni sapi, kakor bi zagnali kopje, da bi skrbno obujena srčna pobožnost, ki je molivcu najbolj potrebna, s časom ne izhlapela in oslabela. To nam dovolj jasno kaže, da ne smemo dopustiti, da bi srčna pobožnost, kadar popušča, čisto otopela, a tudi naglo naj je ne pretrgamo, dokler je živa.« To je puščavnikom pomagalo, da so živeli v stanju molitve.

Predvsem je sveta Družina, Jezus, Marija in sv. Jožef, živela v stanju molitve. Pa tudi svetniki so bili s pomočjo izrečne molitve ali na kak drug način stalno povezani z Bogom. Že za prerokinjo Ano je zapisano, da »templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvijo služila Bogu« (Lk 2,37). V stanju molitve je živel sv. Pavel in mnogi prvi kristjani, ki so se k posebnim molitvam zbirali v templju in po hišah. Sv. Hieronim pravi o sv. Jakobu Mlajšem, da je tako pogosto kleče molil, da je njegova koža na kolenih postala trda kot kamelja koža.

Sv. Anton Puščavnik je pogosto noč prečul v molitvi. Sv. Atanazij poroča, kako je sv. Anton po taki prečuti noči zjutraj žalosten govoril soncu: »Sonce, kako da si že zopet tu? Ti mi odvračaš oči od veliko lepšega Sonca!«

Sv. Frančišek Ksaver, véliki misijonar Indije in Japonske, ki je pridobil velike množice za Kristusa, je bil velik mož molitve. Skrivnost njegove silne in tako blagoslovljene dejavnosti je ravno v njegovi molitvi. Molitve ni nikdar opuščal ne skrajševal, čeprav je bil od misijonarskega dela popolnoma izčrpan. Privoščil si je le kake tri ure spanja, ostali čas noči je premolil. Celo v spanju so ga slišali, kako je klical: »O moj Jezus! O moj Stvarnik!« Pogosto je celo noč premolil pred Najsvetejšim.

Sv. Frančišek Saleški se je ob vsaki stvari spomnil na Boga. Njegovo življenje je bilo trajno pogovarjanje z Bogom. Če je bil na polju, je rekel: »Mi smo tudi polje, ki ga je Bog obdelal, da bomo obrodili sad.« Ko je šel mimo lepe cerkve, je vzkliknil: »Tudi mi smo svetišče živega Boga; zakaj naše duše niso okrašene s svetimi krepostmi?« Ko je zagledal lepe cvetlice, se je vprašal: »Kako to, da cvetje naših kreposti ne obrodi sadu?« Ko je opazoval umetniške slike, je razmišljal: »Nič ni lepšega kakor po Božji podobi ustvarjena duša.« Ko je bil na vrtu, je rekel: »Kdaj bo vrt naše duše obložen s cvetjem in sadjem?« Kadar je prišel do reke, je dejal: »Kdaj bomo tako kakor vode, ki se izlivajo v morje, sklenili popotovanje k Bogu?«

Sv. Fidelis, prvi mučenec iz kapucinskega reda, je bil človek molitve. Njegov sobrat p. Janez, ki je v procesu za razglasitev za blaženega nastopil kot priča, je izpovedal:

»Njegov duh je bil v življenju zmeraj usmerjen k Bogu, v vsakem položaju, v vročini in mrazu, v lakoti in žeji, v nevarnostih in naporih, pa naj je bil v samostanu ali kje zunaj. Čas molitve, ki so ga določala redovna pravila, mu ni zadoščal. Zornicam, ki so s premišljevanjem trajale od polnoči do dveh, je vedno dodal še eno uro molitve. Pri vsem tem je bil zjutraj ob petih spet prvi v koru. Na vsako pridigo se je pripravljal z dolgo molitvijo in po pridigi je spet vsaj eno uro molil. Spal je malo, ponoči je pogosto vstajal in molil.«

Albera pravi o sv. Janezu Bosku: »Smeli bi reči, da je bilo don Boskovo življenje neprestana molitev, stalno in nikdar pretrgano zedinjenje z Bogom. O tem nam priča odkritosrčna veselost, ki ni nikoli izginila z njegovega vedno smehljajočega se obraza. Kadarkoli smo prihiteli po kakšen nasvet, se nam je vselej zdelo, kot da je moral pretrgati pogovor z Bogom, da nas je mogel poslušati. Pa tudi nasveti in besede, s katerimi nas je opogumljal, so se zdele, kot da so prišle iz Božjih ust.«

Ceruti je povedal o istem svetniku: »Zase sem popolnoma prepričan, in so mi pravili tudi drugi, ki so ga pobliže poznali, da je bilo njegovo življenje, posebno v zadnjih letih, ena sama nepretrgana molitev.«

Neprenehoma moliti ne pomeni, da kar naprej molimo ustne molitve, saj je to nemogoče. Prav tako med delom večinoma ne moremo izrečno ustno moliti. Če je z delom zaposlen naš duh, hkrati ne moremo misliti na Boga. Lahko pa naš duh pogosto poleti k Bogu, a še važnejše je, da je naše srce čim bolj pri Bogu. Nenehna molitev je predvsem notranja usmeritev celotnega življenja na Boga. To je takrat, kadar živimo in delamo za Boga, z njim in v njem. Takrat tudi spolnjujemo njegovo voljo. Takrat si pogosto najdemo čas tudi za izrečno molitev.

 

Sv. Terezija iz Kalkute nas spodbuja: »Ljubimo molitev! Čez dan bi morali dostikrat začutiti željo po molitvi. Čim več v tihi molitvi prejmemo, tem več lahko pri delu razdamo.«

Do stanja molitve pridemo z dolgotrajnim sodelovanjem z Božjo milostjo. Velja, kar pravi sv. Janez Klimak: »Bog podari sposobnost molitve onemu, ki moli.« Vaja dela mojstra!

O svetopisemskih očakih je rečeno, da so hodili pred Bogom z nedeljenim srcem, kar je neprestana molitev ali stanje molitve. V stanju molitve ni nobenega nasprotja med delom in molitvijo, jedjo in spanjem. Vse je postalo eno.

Bl. Contardo Ferrini (u. 1902), vseučiliški profesor, ki je bil velik znanstvenik, je dnevno hodil k maši, pred njo molil četrt ure in se je tudi med delom pogosto zatopil v molitev. Če je le utegnil, je več ur premolil pred Najsvetejšim. Mnoge noči je prebedel v molitvi. Ljudje so govorili o njem, da moli kakor angel.

Neprestana molitev je s pomočjo Božje milosti možna za tistega, ki upošteva, da je vsa zemlja polna Božjega veličastva (prim. Iz 6,3) in da »stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19).

Stanju molitve se približa človek, ki pogosto in dobro moli; človek, ki mu je tudi delo in razvedrilo, veselje in žalost povod, da se dvigne k Bogu. Mlajša uslužbenka piše:

»Molim, kadar imam drobce brezposelnosti čez dan: ko hitim v službo, na avtobusu, v vrsti za nakup. To je navadno preprosta misel na Boga, prošnja za nekoga, ki je v stiski, občudujoča zahvala za lepoto zvezdnatega neba, navadno pa kar kratek verz iz psalma: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.«

Sv. Janez Henrik Newman govori o duhu nenehne molitve: »Človek ne more biti eno uro zares veren in drugo neveren. Saj bi potem lahko rekli, da more biti izmenoma eno uro zdrav in naslednjo bolan. Človek, ki je veren, je veren zjutraj, opoldne in zvečer. Njegova vernost je bistvena značilnost, je posoda, ki obsega vse njegovo mišljenje, govorjenje in dejanje: vse sestavlja prav isto celoto. V vseh rečeh vidi Boga, vse svoje delovanje povezuje z duhovnimi cilji, ki mu jih je Bog razodel. Vse dogodke v teku dneva, sleherno osebo, ki se z njo sreča, novice, ki jih sliši, vse meri z merilom Božje volje.

Kdor tako živi, o tem lahko skoraj dobesedno rečemo, da neprestano moli. Vedno se zaveda Božje navzočnosti, zato se stalno spoštljivo obrača na Boga, ki mu je zmeraj pred očmi, z notranjo govorico molitve in hvale, ponižne izpovedi in veselega upanja.«

p. Anton

 

Sv. Frančišek Saleški ob 400-letnici smrti. Papež Benedikt XVI.

Dragi bratje in sestre!

»Dieu est le Dieu du coeur humain« [Bog je Bog človeškega srca]. V teh navidezno preprostih besedah spoznamo značilnost duhovnosti velikega učitelja, o katerem bi vam danes rad spregovoril: svetega škofa in cerkvenega učitelja Frančiška Saleškega. Bil je rojen leta 1567 v francoski obmejni pokrajini, kot sin gospoda de Boisy, iz starodavne plemiške družine v Savoji. Njegovo življenje je potekalo na prehodu med dvema stoletjema, 16. in 17. Vase je sprejel najboljše nauke in kulturne dosežke iztekajočega se stoletja in povezal humanistično dediščino s hrepenenjem po Absolutnem, ki je bilo lastno mističnim tokovom. Prejel je zelo temeljito izobrazbo: v Parizu je dokončal višje študije, pri čemer se je posvečal tudi teologiji. Na univerzi v Padovi pa je na željo svojega očeta začel študij prava, ki ga je sklenil odlično z doktoratom »utroque iure« – cerkvenega in civilnega prava. V svoji skladno potekajoči mladosti se je ukvarjal z mišljenjem sv. Avguština in sv. Tomaža Akvinskega. Pri tem je doživljal globoko krizo, ki ga je pripeljala k premišljevanju o večnem zveličanju in Božji predestinaciji (vnaprejšnji določitvi). Najpomembnejša teološka vprašanja svojega časa je prestajal kot pravo duhovno dramo. Na vso moč goreče je molil, a dvom ga je mučil tako hudo, da nekaj tednov skoraj ni mogel jesti in spati. Na višku preizkušnje se je podal v cerkev dominikancev v Parizu, odprl je svoje srce in molil: »Naj se zgodi karkoli, Gospod, ti vse držiš v svojih rokah in vsa tvoja pota so pravičnost in resnica; karkoli si že določil zame…; tebe bom ljubil, o Gospod, ki si vedno pravičen sodnik in usmiljen Oče […], tebe bom ljubil, o moj Bog, vedno bom upal na tvojo milosrčnost in te hvalil vedno znova … O Gospod Jezus, ti boš vedno moje upanje in moje zveličanje v deželi živih.« Dvajsetletni Franc je našel mir v koreniti in osvobajajoči resničnosti božje ljubezni: ljubim Boga, ne da bi kaj zahteval za to in zaupam v božjo ljubezen. Ne sprašujem, kaj bo Bog storil z menoj. Preprosto ljubim Boga, ne glede na to, kaj mi daje in česa ne. Tako najdem mir. In vprašanje o vnaprejšnji odločitvi – o katerem so tedaj razpravljali – je bilo rešeno, ker Franc ni iskal drugega kakor to, kar je mogel dobiti od Boga. Preprosto ga je ljubil in se prepustil njegovi dobroti. In to bo skrivnost njegovega življenja, ki bo prišla na dan v njegovem glavnem delu: v Razpravi o ljubezni do Boga.

Kljub nasprotovanju svojega očeta je Frančišek sledil Gospodovemu klicu in bil 13. decembra 1593 posvečen v duhovnika. Leta 1602 je postal škof v Ženevi, v času, ko je mesto postalo trdnjava kalvinizma. Tako je bil škofovski sedež celo »v izgnanstvu« v Annecyju. Kot pastir uboge in preskušane škofije v gorati pokrajini, katere trdoto in lepoto je dobro poznal, je zapisal: »Boga sem v vsej njegovi dobroti in milobi srečal celo sredi naših najvišjih in strmih gora, kjer so ga mnoge preproste duše ljubile in častile v vsej resnici in iskrenosti; tam so sredi strašnih ledenikov skakali gamsi in koze ter oznanjali njegovo hvalo.« Vendarle ima njegovo življenje in učenje neizmeren vpliv na Evropo njegovega časa in naslednjih stoletij. Frančišek je apostol, pridigar, pisatelj, mož dejanja in molitve; prizadeva si uresničevati ideale tridentinskega koncila; udeležuje se razpravljanja in pogovora s protestanti, pri čemer vedno bolj izkuša učinkovitost osebnega odnosa in ljubezni onkraj nujne teološke razprave. Zaupali so mu diplomatska poslanstva na evropski ravni kakor tudi družbene naloge posredovanja in sprave. Sv. Frančišek Saleški pa je predvsem duhovni voditelj: srečanje z mlado damo, gospo de Charmoisy, ga bo spodbudilo, da bo napisal eno najbolj branih knjig sodobnega časa: Filoteja ali Navodilo za bogoljubno življenje (MD, Celovec 1955). Iz njegovega globokega občestva z izredno osebnostjo, s sveto Ivano Frančiško Šantalsko, bo nastala nova redovna družina, red Marijinega obiskanja. Ta red – kakor je želel svetnik – se odlikuje s popolno posvetitvijo Bogu, z življenjem v preprostosti in ponižnosti, v izredno dobrem opravljanju običajnih reči. Piše: »Hočem, da imajo moje hčere eno samo hrepenenje, da bi s svojo ponižnostjo častile našega Gospoda.« Umre leta 1622 v starosti 55 let, po življenju, zaznamovanem s trdostjo časa in apostolskega prizadevanja.

Življenje sv. Frančiška Saleškega je bilo sorazmerno kratko, a zelo globoko. Iz osebnosti tega svetnika izhaja vtis izpolnjenosti, kakršno le redko najdemo. Odraža se v notranjem miru njegovega umskega iskanja, a tudi v bogastvu njegovih občutij, v »blagosti« njegovih naukov, ki so imeli velik vpliv na krščansko vest. Utelešal je več pomenov pojma »človeškost«, ki ga ima ta beseda takrat in danes: omiko in vljudnost, svobodo in nežnost, plemenitost in solidarnost; njegov videz je odražal nekaj od veličastnosti pokrajine, v kateri je živel. Ohranjal je tudi njeno preprostost in naravnost. Častitljive besede in podobe, v katerih se je izražal, tudi v ušesih današnjega človeka zvenijo povsem nepričakovano kakor zaupna materinščina.

Frančišek Saleški namenja Filoteji, umišljeni prejemnici svojega Navodila za bogoljubno življenje (1607), vabilo, ki se je tedaj moglo zdeti revolucionarno: vabi jo, naj popolnoma pripada Bogu, naj živi v svetu in izpolnjuje dolžnosti svojega stanu. »Rad bi poučil one, ki žive v mestih, na dvoru.« Dokument, s katerim ga bo papež Pij IX. dobri dve stoletji pozneje razglasil za cerkvenega učitelja, še bolj poudarja to razširitev poklicanosti k popolnosti, k svetosti. Tam je zapisano: »[Prava pobožnost] je segla do kraljevega prestola, v šotor vojskovodij, v sodne dvorane, v urade, v delavnice in celo v pastirske koče.«

Tako je nastalo tisto povabilo laikom, tista skrb za posvečevanje svetnih stvarnosti in posvetitev vsakdanjika, ki ga vedno znova poudarjata drugi vatikanski koncil in duhovnost našega časa. Pokazal se je ideal spravljenega človeštva, v soglasju svetne dejavnosti in molitve, svetnega stanu in prizadevanju za popolnostjo, z Božjo pomočjo, ki prešinja vse človeško, ga očiščuje, ne da bi ga uničilo, in ga povzdiguje v božje višine. Teotimu, odraslemu, duhovno zrelemu kristjanu, kateremu nekaj let pozneje namenja svojo Razpravo o ljubezni do Boga (1616), ponuja sv. Frančišek Saleški obsežnejši nauk. Na začetku predpostavlja jasen pogled na človeka, antropologijo: človekov »razum« ali »razumna duša« je prikazan kot skladna zgradba, kot tempelj, ki je razdeljen na več prostorov, ki se nahajajo okoli središča. To središče skupaj z velikimi mistiki imenuje »vzvišeno višino«, »vrh« duha ali »najvišjo konico« duše. Na tej točki razum, potem ko je prehodil vse svoje stopnje, »zapre oči« in spoznanje se popolnoma zedini z ljubeznijo. Ljubezen je v svoji teološki, božji razsežnosti razlog obstoja vseh stvari, in sicer v vzpenjanju brez prelomov in prepadov. Ta nauk je sv. Frančišek Saleški povzel v znameniti besedi: »Človek je dopolnitev vesolja, duh je dopolnitev človeka, ljubezen dopolnitev duha in božja ljubezen je dopolnitev ljubezni.«

V velikem razcvetu mistike je Razprava o ljubezni do Boga v najresničnejšem pomenu besede suma, povzetek, in hkrati očarljivo leposlovno delo. Pot k Bogu opisuje na osnovi priznavanja »naravnega nagnjenja«, ki je vpisano v srce – četudi grešnega – človeka, da ljubimo Boga nad vse. Po vzoru Svetega pisma sv. Frančišek Saleški govori o zedinjenju Boga in človeka, ko razgrinja celo vrsto podob medčloveških odnosov. Njegov Bog je Oče in Gospod, Ženin in Prijatelj; ima materinske poteze in značilnosti dojilje; je Sonce, ki ga tudi noč skrivnostno razodeva. Takšen Bog priteguje k sebi človeka z vezmi ljubezni, torej prave svobode: »Kajti ljubezen ne zadržuje kaznjencev in sužnjev, ampak vse postavlja pod svojo pokorščino z očarljivo močjo, da ni nič tako močnega kakor ljubezen, a tudi nič tako ljubezni vrednega kakor njena moč.« V razpravi našega svetnika najdemo globoko premišljevanje o človeški volji in opis njenega toka, usihanja in umiranja, da bi živeli v popolni izročitvi ne le Božji volji, ampak tudi temu, kar njemu ugaja, njegovemu zadovoljstvu, »bon plaisir«. Na višku zedinjenja z Bogom so zamaknjenja kontemplativne ekstaze in žuborenje dejavne ljubezni do bližnjega, ki je pozorna do potreb drugega in jo imenuje »zamaknjenje dejanja in ljubezni«.

Ko beremo knjigo o ljubezni do Boga in še bolj mnoga pisma o duhovnem vodstvu in prijateljstvu, opazimo, kakšen poznavalec človeškega srca je bil sv. Frančišek Saleški. Sv. Ivani Šantalski piše: »To naj bo temeljno pravilo naše pokorščine: pišem ga z velikimi črkami: storimo vse iz ljubezni, nič iz prisile! Bolj ljubimo pokorščino, kakor se bojimo nepokorščine! – Puščam Vam duha svobode; ne tistega duha, ki zanika pokorščino, kajti to je svoboda mesa, ampak tistega duha, ki izključuje prisilo, tesnobnost in zaletavost.« Ni brez razloga, da na začetku mnogih poti pedagogike in duhovnosti našega časa najdemo sled tega učitelja, brez katerega ne bi bilo niti sv. Janeza Boska niti junaške »male poti« sv. Terezije iz Lisieuxa.

Dragi bratje in sestre, v času, kakor je naš čas, ki išče svobodo, tudi s silo in notranjim nemirom, ne smemo prezreti pomembnosti tega velikega učitelja duhovnosti in miru, ki svojim učencem posreduje »duha svobode« – resnične svobode – na višku očarljivega in popolnega nauka o resničnosti ljubezni. Sv. Frančišek Saleški je zgleden pričevalec krščanskega humanizma; s svojim domačim slogom, s prispodobami, ki imajo včasih polet poezije, spominja, da človek globoko v notranjosti nosi zapisano hrepenenje po Bogu in da samo v njem najde resnično veselje in svoje popolno uresničenje.

Papež Benedikt XVI., Sveti Frančišek Saleški. Kateheza pri splošni avdienci, 2. marca 2011, prevod A. Štrukelj.