Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (2) Simbol srca

O človeškem srcu govorijo Sveto pismo Stare in Nove zaveze, cerkveno učiteljstvo, mistiki, pesniki in pisatelji ter ljudje v vsakdanjem pogovoru. Srce je središče življenja in dejavnosti, jedro človekove osebnosti ter sedež njegove ljubezni. Človek brez srca je človek brez ljubezni. Srce je več kakor človekov razum, volja in čustvo. Srce je simbol ljubezni in vsega notranjega bogastva.

Človek je takšen, kakršno je njegovo srce. V srcu prebiva Sveti Duh (prim. Gal 4,6). Od našega srca bo odvisno tudi gledanje Boga po naši smrti, saj nas Jezus v blagru uči: “Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali” (Mt 5,8). Ko molimo, povzdigujemo k Bogu svoje srce.

V srcu nastajajo naše misli, želje, načrti. Žal tudi naši grehi. Kakršne so naše prostovoljne misli, želje, sklepi in predstave, takšne bodo naše besede, takšna bodo tudi naša dejanja. Takšni bomo kot ljudje in kristjani. Če se hočemo poboljšati, mora priti do spreobrnjenja našega srca, naše notranjosti. Na znotraj se moramo odvrniti od zla in se okleniti dobrega, Boga.

Bog je po preroku Ezekielu obljubil:

“Odstranil bom kamnito srce iz njihovega telesa in jim dal meseno srce, da se bodo ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. Moje ljudstvo bodo in jaz bom njihov Bog” (Ezk 11,19s).

Govorimo tudi o presvetem Jezusovem Srcu. Povabljeni smo, da se mu posvetimo. Tu je središče njegove ljubezni do Boga in do vsakega človeka. On ima srce za nas. Tudi za nebeškega Očeta moremo reči, da ima srce za nas ljudi, ker nas neizmerno ljubi.

Ljubezen ni isto kakor čustvo ljubezni, ki je dostikrat kratkotrajno in muhasto. Vendar s pomočjo čustva Boga in bližnjega ljubimo z večjim žarom. Veselje in sreča sta povezana z ljubeznijo. Že pristna človeška ljubezen je vir veselja in sreče. Tem bolj je vir veselja in sreče ljubezen med človekom in Bogom.

Tomaž Kempčan, znani duhovni pisatelj iz 15. stoletja, je v knjigi Hoja za Kristusom položil Bogu v usta tele besede:

»Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, kajti čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: sedaj miren, potem nemiren, danes goreč, jutri mlačen, sedaj skrben, sedaj len; sedaj resen, a potem zopet lahkomiseln. A kdor je razumen in poučén v duhovnem življenju, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je ves namen duha obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju.«

Čeprav ni nobenih čustev ali so ta celo ljubezni nasprotna, moremo ljubiti z Božjo ljubeznijo. Seveda se moramo pri tem večkrat prisiliti z voljo. To je potrebno zlasti pri ljubezni do sovražnikov, ko se nam čustva običajno zelo upirajo in so nam le z duhovnim bojem pokorna.