Ko je kot izredno
nadarjen študiral v Ljubljani in stanoval v Marijanišču, je seveda z veseljem v
zavodski kapeli vsak večer molil rožni venec. O Lojzetovi molitvi rožnega venca
je profesor dr. Anton Strle zapisal: »Večkrat se je zgodilo, da se ni
zadovoljil z enim delom rožnega venca na dan, tako je cenil to molitev.« Če je
bil na sprehodu sam, ga je molil tudi med sprehodom.
Kaj je Lojzetu
pomagalo, da je rad in redno molil to molitev? Tri dejstva so mu bila pri tem v
izdatno pomoč. Izredno rad je imel Jezusa v sveti Evharistiji, prisrčno je
častil Devico Marijo, rožni venec je molil v posebne namene, za svoje vrstnike
in zase.
1.V skrivnostih
rožnega venca se je srečeval z istim Jezusom, ki ga je zjutraj prejel pri
vsakodnevni mašni daritvi v svetem obhajilu ter ga je čez dan pogosto obiskal v
kapeli. Njegovi obiski Najsvetejšega so bili včasih za mladega fanta kar dolgi.
Spodbujal je sošolce k pogostnemu prejemanju sv. obhajila in za pobožno
udeležbo pri sveti maši. Posebno so mu bili pri srcu prvi petki in je nanje
opozarjal tudi svoje vrstnike. Na duhovnih vajah poleti 1942 si je v zvezek
zapisal geslo: »Sveta Evharistija, sonce mojega življenja!«
Dr. Anton Strle
je povedal: »Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v
hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Če je
šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, če je le količkaj
utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra
zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej
tolikokrat čez dan videla v kapeli.«
Ljubezen do
evharističnega Jezusa se je pri njem začela že zelo zgodaj. Izredno se je
veselil prvega svetega obhajila. Ker mu mati za to priložnost ni mogla
preskrbeti primerne obleke, je odšel v dve uri oddaljeno vas k stari materi in
jo prosil, naj mu preskrbi obleko. Končno mu jo je preskrbel njegov oče, da je
lahko prvikrat prejel Jezusa v svoje srce.
2. Pri rožnem
vencu v zdravamariji kar naprej pozdravljamo Marijo, ki jo je ta izredni fant
prisrčno častil. Tudi zato mu je bila molitev rožnega venca tako pri srcu. V
Marijanišču je bila kapela posvečena Materi Božji, Pomočnici kristjanov. Kot
drugošolec je bil 8. decembra 1936 sprejet v Kongregacijo Brezmadežne. Kot
sedmošolec je bil pomočnik prednika Marijine Kongregacije, kot osmošolec pa
njen prednik. Zelo je bil vesel, ko je škof dr. Gregorij Rožman jeseni 1942
povabil slovensko ljudstvo k zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Ljubezen do
Marije se kaže tudi v njegovih pesmih. Rad se je med sprehodom oglasil v
Marijinih cerkvah, na primer na Rakovniku pri Mariji Pomočnici. K Brezmadežni
je vsak dan molil za čistost molitev O Gospa moja. Na zadnji praznik
Brezmadežne, 8. decembra 1942, tri tedne pred mučeniško smrtjo, se je
pripravljal z branjem in premišljevanjem čudovite Grignionove knjižice O pravi
pobožnosti do Matere Božje.
Na sam praznik
Brezmadežne je kot prednik Marijine kongregacije v nagovoru spodbujal člane,
naj posnemajo vzvišeni vzor prečistega Srca Marijinega. Dejal je: »Z Marijino
pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe (…) Slabi smo, a mogočno Mater
imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v
načelih in delavne!«
3. Naš mučenec je
rad molil rožni venec tudi zato, ker je z njim hotel doseči apostolske uspehe.
To se je pokazalo zlasti od tedaj naprej, ko je postal član Katoliške akcije.
To je najprej njega samega obvarovalo, da ni zašel na stranpota. Polagoma se je
razvil v vnetega apostola med svojimi sovrstniki. V njem je rastla zavest, da
mora Kristusu pomagati reševati duše. Vedno bolj je vanj prodirala želja, da bi
razkristjanjeno okolje pomagal osvojiti za Kristusa Kralja.
Na praznik
Brezmadežne 1942 je mladim govoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega
Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse
slovensko ljudstvo … Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu
Srcu Jezusovemu in brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako
hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se
za vekomaj pogubijo.«
V te namene je
molil tudi rožni venec. Dr. Strle poroča, da je velikokrat med prostim časom
kar na lepem izginil in odšel v kapelo, kjer ga je molil, »za tovariša, ki ga
je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da
zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti«. Tudi pri nagovorih
tovarišem je opozarjal na pomen molitve.
Ker je ta idealni
fant tako ljubil evharističnega Jezusa in je ves gorel za čast Božje Matere ter
mu je šlo za reševanje svojih vrstnikov za večnost, je zelo rad molil rožni
venec. Čim bolj bomo ljubili Jezusa in Marijo ter mislili na večno srečo ljudi,
tem bolj bomo vzljubili tudi rožni venec in ga s premislekom in srcem molili.
To je rešilna lestev, Božje dvigalo, ki nas za gotovo pripelje v nebesa.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar