ZA ZIDOVI SAMOSTANA

Urednikova beseda

V samostanu so se v zadnjem času izvršile velike spremembe. Kakor je po redovnih pravilih določeno, se je dosedanji opat Janez Novak z izpolnjenim 75. letom starosti opatski službi odpovedal. Na fatimski dan, 13. maja 2019 je samostanska skupnost pod vodstvom opata predsednika Vinzenza Wohlwenda iz avstrijskega samostana Mehrerau izvolila novega stiškega opata, 58. po vrsti. To je mag. Maksimilijan File, dosedanji župnik Župnije Stična in samostanski prior. Kot priprava na te volitve je bil 8. in 9. aprila 2019 redni samostanski kapitelj, prav tako pod predsedstvom opata predsednika Vinzenza. Slovesno blagoslovitev opata Maksimilijana bo izvršil generalni opat iz Rima Mauro-Giuseppe Lepori v nedeljo, 18. avgusta ob 15.00 v stiški baziliki. Lepo vabljeni.

Novi opat je z vso odločnostjo začel svoje služenje in si za pomoč na samostanskem kapitlju 28. maja 2019 izbral mlajše sobrate. Njegova desna roka pri vodstvu samostana je zdaj p. dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld, samostanski prior. Že prej je na predlog novega opata ljubljanski nadškof imenoval p. Branka Petauerja za novega župnika stiške župnije. Še naprej bo tehnično urejal naše glasilo.

Že v prejšnji številki našega glasila smo začeli z novim večjim naslovom: Življenje iz posvetitve JMS. Lepo se priporočamo, da nam pošljete svoja pričevanja. Objavljeno bo tudi nekaj starejših pričevanj, za spodbudo, predvsem pa zato, da se spomnimo dvajsetletnice prizadevanja slovenskih katoličanov za posvetitev Najsvetejšima Srcema in za življenje iz posvetitve.

V petek, 17. maja, je bila v Muzeju krščanstva na Slovenskem odprta gostujoča razstava: Baragovo življenje, vpeto v čipko. Pripravile so jo klekljarice iz KD Trebnje – sekcija Žnurce. Razstava na zelo zanimiv in izviren način predstavlja življenje in delovanje slovenskega misijonarja Friderika Ireneja Baraga. Razstava bo odprta do 16. junija.

p. Anton

Novi stiški opat Maksimilijan File odgovarja na nekaj vprašanj

Gospod opat Maksimilijan File, povej nekaj o domači družini in domačem kraju?

Moj domači kraj je Kranjska Gora. Tam sem preživel prvih 14 let svojega življenja. Nato sem odšel v malo semenišče v Vipavo, od koder me je pot, po treh letih gimnazije, pripeljala v Stično. Seveda je bila to Kranjska Gora pred 30 leti in je bila v marsičem drugačna kot jo poznamo danes.

Veliko časa sem preživel doma, kjer sem odraščal skupaj z mlajšo sestro. V isti hiši kot naša družina je živela tudi stara mama po mamini strani.

Otroška leta so minevala med igro, delom, šolo, druženjem z vrstniki in sodelovanjem v župniji, kjer sem ob domačem župniku Marku Benediku odkrival in oblikoval duhovni poklic.

Kaj te je vodilo pri odločitvi za vstop v cistercijanski samostan v Stični?

Na to vprašanje bi težko odgovoril. Začutil sem zanimanje, iskal odgovore; že po prvem letniku gimnazije sem za nekaj dni prišel v Stično in tako je šlo naprej. Ni bilo nekega prelomnega trenutka, preprosto sem sledil notranjemu klicu.

Kako gledaš na prihodnost samostanskega življenja?

Kristjani verjamemo, da je prihodnost v Božjih rokah. V naših rokah je samo sedanjost. Živeti moramo kvalitetno sedanjost in zaupati Bogu, da nas ne bo zapustil. Gotovo ima vsak človek ideje, želje, vizije ... Toda dokler ne pride sedanji trenutek, so to le teorija. Ni me strah prihodnosti, dobro pa moramo izrabiti sedanji trenutek.

Kaj lahko nudi stiški samostan Cerkvi na Slovenskem?

Stiški samostan lahko Cerkvi na Slovenskem in slovenskemu človeku marsikaj ponudi. Na različnih področjih. Na duhovnem, kulturnem, umetnostno-zgodovinskem, na področju zdravilstva ... Seveda ne smemo s pričakovanji in željami zadušiti nove kali. Predvsem moramo iskati tisto dobro, tiste vrednote, ki jih ljudje potrebujejo in jih drugje ne morejo dobiti.

Kaj danes ovira mlade, da se ne odločajo za duhovne poklice?

Več stvari je, ki ovirajo odločitev mladih in posledično upadanje duhovnih poklicev v zahodnem svetu. Najprej je tu nizka rodnost, sledi kriza in zmešnjava vrednot. Naš svet je postal preveč hrupen, tako da je Božji klic zlahka preslišati ali zamenjati z kakšnim drugim glasom. Opažam pa tudi, da se mladi danes težko odločajo za karkoli, za poklic, za šolo, za življenjskega sopotnika. Velik del krivde je gotovo v vzgoji, ki je premalo naravnana v to, da bi mladi postali samostojni, misleči, odločni, in so vse preveč, kot pravi papež Frančišek, »kavč mladi«. 

Nekateri za duhovne poklice, tudi za poklice za naš samostan, veliko molijo. 

Med njimi so tudi člani Bernardove družine. Kaj bi bilo poleg molitve še potrebno?

Molitev je gotovo pomembna. Prošnja k Bogu, da bi ne prenehal klicati, prošnja za mlade, da bi bili sposobni slišati klic in mu slediti, in prošnja, da bi bili tisti, ki smo na klic že odgovorili, čimbolj pristni pričevalci evangeljskega življenja.

Poleg molitve pa je potrebno ustvarjati tudi pozitivno okolje, v katerem se bodo duhovni poklici lahko oblikovali. Kaj pomaga še tako veliko moliti za duhovne poklice, če nasedemo in morda celo pritrdimo vsaki ''čveki'' na račun duhovnikov in Cerkve.