“Ljubezen mi je
pomagala s svojim ključem do 'mojega poklica'. Jasno: če je Cerkev iz udov
sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki
mora goreti v ljubezni. Ljubezen poganja ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi
prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili
prelivati svojo kri. Spoznala sem, da je v ljubezni obsežen vsak poklic, da je
ona vse v vsem, da obsega vse čase, vse kraje, ker je večna.
Skoraj brezumno
srečna sem ti zaklicala: 'O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj
poklic! Moj poklic je: ljubezen! Našla sem svoje mesto v Cerkvi. In to mesto si
mi odkazal ti, moj Bog. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve!'”
Po ljubezni, ki jo
je izkazovala v čisto vsakdanjih stvareh, a v teh na junaški način, je Mala
Terezija postala velika svetnica, vzornica in priprošnjica za mnoge. Zapisala
je, kako Cerkvi koristijo dejanja ljubezni: “Ne bom pozabila, 'da ji koristim z
enim samim tihim dejanjem ljubezni več ko vsa slavna dela skupaj.'”
Rodni sestri
Mariji je zaupala: “Znanost ljubezni! Le po taki znanosti hrepenim. Zanjo sem
žrtvovala z nevesto v Visoki pesmi 'vse bogastvo' in vendar se mi zdi, 'kakor
da nisem dala ničesar' (8,7). Dobro razumem, da nas nič drugega ne more Bogu
tako priljubiti kakor ljubezen. Zato hrepenim samo po tem zakladu.”
Mala Terezija se
je vse svoje življenje odlikovala v ljubezni. V popolnem soglasju z njenim
življenjem je bila tudi njena smrt. Uprla je oči v Križanega in izrekla svoje
zadnje besede:
“Oh!… Ljubim Ga!…
Moj Bog, – ljubim… Te…!”
Ljubezen nas
povezuje v Cerkev, njeno pomanjkanje pa nas loči od Cerkve. Sv. Pavlin Oglejski piše furlanskemu
vojvodu Henriku: “Ljubezen sicer povezuje in oživlja vse ude Cerkve, nas pa
odreže od telesa takoj, če vidi, da se veselimo nesreče drugih. Morda nas zato
ne boli propad našega bližnjega, ker smo odrezani od telesa, saj bi nas vendar
bolelo, če bi bili z njim združeni. Ud toliko časa trpi, dokler je na telesu,
če pa je odrezan, ne more ne trpeti ne čustvovati. Če je roka ali drug del
telesa odrezan od njega, roka nič več ne čuti, tudi če bi vse ostalo telo
razsekali na koščke, ker je že ločena od družbe z drugimi udi. Tak je vsak
kristjan, ki zaradi nesreče, stiske ali celo smrti drugega ne samo, da ne trpi,
ampak, kar je še slabše, se tega celo veseli. Ker je že odrezan od telesa, nima
več v srcu čustva ljubezni, ki ga zapoveduje apostol: 'Veselite se z veselimi,
jokajte z jokajočimi, bodite med seboj ene misli.'”
Ni komentarjev:
Objavite komentar